Jedro

Toženka se je z dednim dogovorm zavezala poplačati vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, ki bi sicer sorazmerno odpadli na oba tožnika. Zaradi neizpolnitve te pogodbene zaveze tožnikoma odgovarja za škodo po drugem odstavku 239. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I., III. in V. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 314,15 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna prvotožeči stranki plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od različnih datumov, vse v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, - v II. točki izreka: zavrnilo, kar zahteva prva tožeča stranka od tožene stranke nad zneskom iz prejšnje točke (do zneska 5.468,20 EUR), - v III. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna drugotožeči stranki plačati 2.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od različnih datumov, vse v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, - v IV. točki izreka: zavrnilo, kar zahteva druga tožeča stranka od tožene stranke nad zneskom iz prejšnje točke (do zneska 2.611,91 EUR), - v V. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečima strankama povrniti 1.554,55 EUR njunih pravdnih stroškov v 15 dnevnem roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da tudi sama ni pričakovala, da bosta morala tožnika denar, ki sta ga na podlagi dednega dogovora prejela od nje, plačati L. R. Opozarja, da je sodišče v celoti zanemarilo njeno plat zgodbe. Sama je bila namreč precej varna pred upniki (zaradi svoje omejitve odgovornosti za dolgove do višine zapuščine v znesku 420,25 EUR, zaradi predhodno prejetih zapustnikovih daril, ki v razmerju do upnikov ne predstavljajo zapuščine, ter zaradi poteka rokov za izpodbijanje dolžnikovih (zapustnikovih) pravnih dejanj) in je dejansko morala urediti le razmerje s tožnikoma. Ko so se zedinili glede višine plačila, je sama zase vedela, koliko obveznosti ima – poleg izplačil tožnikoma je morala poplačati tudi glavni dolg do banke (zavarovan s hipoteko na hiši) in dobavitelje energentov. Poudarja, da L. R. prav gotovo ni spadala med upnike, ki bi jih sama morala poplačati v primeru, da ne bi bil sklenjen dedni dogovor. Trdi, da se dedni dogovor ni sklepal s figo v žepu, je pa vsak skrbel za svoje interese, pri čemer nihče ni vedel, da bo treba poplačati tudi L. R. Če bi stranke to vedele, bi medsebojna razmerja uredile na drug način – s sklenitvijo pogodbe, ki bi bila znana samo njim. Meni, da sta tožnika sama kriva, da se nista ustrezno zavarovala in te napake sedaj ne moreta prevaliti nanjo. Še vedno vztraja pri stališču, da bi sodišče moralo skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določila dednega dogovora uporabiti tako, kot se glasijo. Nikjer v dednem dogovoru namreč ne piše, da toženka odgovarja za zapustnikove dolgove tudi za tisto, kar je izplačala tožnikoma, saj bi to pomenilo dvojno plačilo. Pomen 4. točke dednega dogovora je po njenem prepričanju povsem jasen in ga ni mogoče razumeti na način tožnikov. Če sta tožnika menila, da je vsebina dednega dogovora drugačna od tistega, kar sta imela v mislih, bi morala vložiti tožbo za razveljavitev sodne poravnave v smislu 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer poudarja, da posledice zmotne odločitve nosi tisti, ki je v zmoti - torej tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnikoma naloži povračilo pravdnih stroškov, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika v odgovoru med drugim opozarjata, da toženka v pritožbi navaja trditve, ki jih med postopkom ni podala, ne da bi pojasnila, zakaj tega ni storila že prej. Gre za nedovoljene novote, ki pa poleg tega tudi ne bi nič spremenile glede ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Izpostavljata, da je bil dedni dogovor sklenjen tako glede zakonitega dedovanja kot glede nujnega dedovanja v zvezi z darilno pogodbo. Poudarjata, da iz dednega dogovora izhaja prava volja strank, ki je bila v tem, da toženka poravna vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, ki bi sicer odpadli na dedni delež tožnikov. V nasprotnem primeru bi tožnika na račun svojega dednega deleža morala prejeti bistveno več, da bi lahko odgovarjala za zapustnikove dolgove. Nikakor namreč ne bi pristala na to, da jima toženka vsakemu za 1/8 vrednosti nepremičnin po darilni pogodbi plača le 5.000 EUR, če toženka ne bi prevzela nase tudi vseh zapustnikovih dolgov. Opozarjata, da je toženka dejansko plačevala vse zapustnikove dolgove, edino dolga do L. R. ne. Nasprotujeta tudi pritožbeni navedbi, da nihče ni vedel, da bo treba navedeni dolg poplačati, kajti L. R. je svojo terjatev prijavila v zapuščinskem postopku in so bile vse pravdne stranke kot dediči seznanjene s to terjatvijo. Trdita, da tožnika s podpisom dednega dogovora nista naredila napake in da sta izbrala pravo pravno pot. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sodbe se pritožuje, upoštevaje njen pravni interes za pritožbo, pritožbeni predlog in vsebino pritožbe je pritožbeno sodišče štelo, da se toženka pritožuje zoper odločitve v I., III. in V. točki izreka, ki so zanjo neugodne, medtem ko odločitev v II. in IV. točki izreka, ki sta ji v korist, ne izpodbija (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo več argumentov, zakaj je pri razlagi vsebine spornega dednega dogovora z dne 6. 6. 2016 sledilo tožnikoma in ne toženki. Da se je toženka v 4. točki tega dednega dogovora zavezala poplačati vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, ki bi sicer sorazmerno odpadli na oba tožnika, dejansko izhaja iz več okoliščin primera. Pri razlagi spornega določila dednega dogovora je sodišče prve stopnje upoštevalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in v zvezi s tem sledilo načelu, da mora imeti vsak od udeležencev dednega dogovora od njega neko korist.1 Poleg tega je sodišče prve stopnje izpostavilo, da so pravdne stranke pri oblikovanju dednega dogovora upoštevale toženki s strani zapustnika predhodno dana darila, ki sicer niso predmet dedovanja, bi pa morala biti vrnjena oziroma vračunana v izogib prikrajšanju nujnih deležev tožnikov. Nadalje je sodišče prve stopnje pri razlagi dednega dogovora dalo težo tudi izpovedbam strank, zakaj so pristale na ta dogovor,2 poudarilo pa je tudi pomen okoliščine, da se je toženka samo do tožnikov postavila na stališče, da odgovarja do višine (svojega) podedovanega premoženja, njeno siceršnje ravnanje pa je temu diametralno nasprotno (venire contra factum proprium3): plača vsem, samo tožnikoma obljubljenega ne izpolni v celoti (glede dolgov zapustnika).4 Na podlagi logične razlage, da se sporni zapis v dednem dogovoru mora nanašati tudi na premoženje, ki sta ga podedovala oba tožnika, saj povzemanje besedila 142. člena Zakona o dedovanju - ZD, ne bi imelo nobenega smisla (dedni dogovor tedaj sploh ne bi bil potreben), ter da je odgovornost iz navedenega člena v notranjem razmerju med dediči mogoče spremeniti (le v relaciji do upnikov ne), je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da se je toženka zavezala plačati vse dolgove zapustnika ter da zaradi neizpolnitve te pogodbene zaveze tožnikoma odgovarja za škodo po drugem odstavku 239. člena OZ. Povzeti ključni razlogi izpodbijane odločitve so izčrpni, jasni, tehtni, logični in prepričljivi, zaradi česar pritožbeno sodišče nima pomislekov vanje in ga tudi pritožbeni argumenti (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) niso uspeli prepričati v nasprotno.

7. Večkratno poudarjanje pritožnice, da nobena od strank ni pričakovala, da bo treba poplačati tudi zapustnikov dolg do upnice L. R., ni utemeljeno. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno navajata tožnika, je omenjena upnica svojo terjatev prijavila v zapuščinskem postopku po zapustniku (kar je razvidno iz 1. alineje 4. točke I. ugotovitvenega dela izreka sklepa o dedovanju D 416/2015 z dne 6. 6. 2016), tako da so bile vse pravdne stranke kot dediči seznanjene z njeno terjatvijo.5 Glede na to, da je toženka tožnikoma na njuna transakcijska računa dne 21. 9. 2017 nakazala zneska iz 1. in 2. točke spornega dednega dogovora, tedaj pa je že bilo dovoljeno nadaljevanje izvršbe In 913/2011 v korist L. R. z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet zoper vse dediče po zapustniku (glej sklep o nadaljevanju izvršbe Okrajnega sodišča v Ljubljani In 913/2011z dne 14. 10. 2016), za toženko tudi ni moglo biti prav posebno presenečenje, da sta bila zneska v približno taki vrednosti tožnikoma v omenjeni izvršbi zarubljena še istega dne, kot sta bili izvršeni njeni nakazili.

8. Toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo njeno plat zgodbe, vendar pa je iz njenih pritožbenih navedb razvidno, da jo je kvečjemu zanemarilo le v toliko, da ji ni izrecno očitalo njenega namena s sklenjenim dednim dogovorom izigrati oba tožnika. Njeno pritožbeno utemeljevanje svoje "precejšnje varnosti pred upniki" in razlaga spornega dednega dogovora namreč kažeta prav na to, da je dedni dogovor sklenila v upanju, da bi se po razbremenitvi svoje odgovornosti v razmerju do upnikov v zvezi s prejetimi darili od zadolženega zapustnika6 razbremenila še svoje odgovornosti za zapustnikove dolgove v razmerju do tožnikov.

9. Toženkini razlagi spornega določila dednega dogovora ni mogoče slediti, ker ni v skladu s preostalo vsebino dednega dogovora - to je z upoštevanjem nujnega dednega deleža tožnikov na predmetu darilne pogodbe SV 617/2012 z dne 29. 3. 2012 in z upoštevanjem (vštetjem) darila, ki ga je od zapustnika prejel tožnik (v znesku 2.700,00 EUR). Razlaga dednega dogovora, za kakršno se zavzema toženka, bi pomenila, da tožnika (za razliko od toženke) od sklenitve dednega dogovora ne bi imela prav nobene koristi, temveč zgolj škodo. Poleg tega pa tudi sama gramatikalna razlaga dednega dogovora govori v prid razlage tožnikov: v spornem določilu o zapustnikovih dolgovih je bilo izrecno poudarjeno, da je za vse dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja (kar pa velja le v razmerju dedičev do upnikov) odgovorna le toženka. Zato ni utemeljena pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ določila dednega dogovora uporabiti tako, kot se glasijo. Tudi ta vrsta razlage spornega določila dednega dogovora pripelje do zaključka, da tožnika (v razmerju do toženke) za zapustnikove dolgove ne odgovarjata.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno očitanje tožnikoma, da sta sama kriva, da se nista ustrezno zavarovala s sklenitvijo pogodbe, ki bi bila znana samo strankam postopka in ne tudi upnikom, najmanj neumestno. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi tožnika za razveljavitev dednega dogovora morala vložiti tožbo za razveljavitev sodne poravnave v smislu 392. člena ZPP.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu (to je v I., III. in V. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in na 155. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo - OT, je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo priglašenih 500 točk nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (po 1. točki Tarifne številke 21 OT), dodatnih 10 % za povečanje te nagrade zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), 2 % materialnih stroškov (po drugem in tretjem odstavku 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniško storitev in stroške (po drugem odstavku 2. člena OT), kar vse skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, znaša 314,15 EUR. Priglašenih nagrad za storitvi "konferenca s stranko" (50 točk) in "poročilo stranki" (20 točk) pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ne gre za samostojni storitvi, ki ne bi bili vključeni v že priznani nagradi za sestavo odgovora na pritožbo (v skladu s Tarifno številko 39 OT). Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožena stranka upoštevaje postavljeni obrestni zahtevek tožeči stranki dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo.

1 Glede koristi tožnikov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tem, da po svojem pokojnem očetu vendarle pridobita neko premoženje, glede koristi toženke pa, da ohrani že prevzeto precej veliko premoženje in da tožnika vanj ne posegata. 2 Tožnika sta izpovedala, da sta na dedni dogovor pristala izključno iz razloga, ker jima je toženka obljubila, da bo poskrbela za vse dolgove, medtem ko je toženka priznala, da se je dedni dogovor sklepal na željo obeh tožnikov. 3 Gre za načelo prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim. 4 Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov ugotovilo, da toženka dolgove zapustnika striktno plačuje, in to tudi tiste v visokih zneskih oziroma tiste, ki v zapuščini niso bili prijavljeni. 5 Tudi sicer gre dodati, da je iz prilog pod A 4 in A 18 razvidno, da je bil izvršilni postopek v korist upnice L. R. (In 913/2011 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani) zoper zapustnika v teku že od leta 2011. 6 Toženka v pritožbi omenja potek rokov za izpodbijanje dolžnikovih (zapustnikovih) pravnih dejanj po 255. do 260. členu OZ in dejstvo, da je nihče od zapustnikovih upnikov ni tožil.