Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe, npr. za sporočilo gesel pa dostop do spletne strani, izročitev službenih računalnikov delodajalcu, ipd. se (praviloma) ne sme prekrivati z zahtevkom, ki se tiče glavne stvari. Začasno odredbo je mogoče predlagati samo v povezavi s konkretnim glavnim zahtevkom, za katerega je treba izkazati verjetnost, da je utemeljen. Čeprav mora biti začasna odredba vezana na postopek o stvari sami, ne sme vplivati na njegov izid oziroma prejudicirati rešitve. To sicer v zakonu ni posebej prepovedano, vendar je terjatev v tej fazi še tako negotova, da se z začasno odredbo ne sme v celoti izčrpati njena vsebina. Cilj začasne odredbe ni uresničitev zahtevka, temveč zagotovitev možnosti, da bo ta zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev z izvršilnim naslovom ugotovljena. Zato je omejitev, da se predlog za začasno odredbo in zahtevek ne smeta v celoti ujemati, nujna glede na naravo začasnih odredb. Če bi upnik z začasno odredbo dosegel popolno uresničitev svojega zahtevka, bi bil neutemeljeno v priviligiranem položaju proti dolžniku, ki ne bi imel možnosti izkoristiti svojih pravic, da se proti zahtevku brani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 3 dni od izdaje te začasne odredbe posredovati na email naslov ... oziroma osebno tožeči stranki sporočiti vsa gesla za dostop in izvorno kodo spletne strani ... ter vse podatkovne baze, povezane z navedeno stranjo, vsa gesla za dostope do administracije spletnega gostovanja, registrarja domene, ....com in spletne strani ... in domeno ...si in vse ostalo, kar je potrebno in povezano z upravljanjem portala ....si; da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 3 dni od izdaje te začasne odredbe vrniti dva službena računalnika ..., ki so last tožeče stranke; da mora tožena stranka v primeru, da krši začasno odredbo, tožeči stranki plačati znesek v vrednosti 10.000,00 EUR, sodišče pa po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni z rubežem denarnih sredstev na osebnih in transakcijskih računih tožene stranke pri katerikoli poslovni banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji in z rubežem in cenitvijo premičnih stvari tožene stranke, ki se nahajajo na njenem naslovu, ali kjerkoli drugje in s prodajo zarubljenih stvari, hkrati pa bo sodišče v primeru kršitve izdalo nov sklep, s katerim bo določilo toženi stranki nov rok, v katerem bo spoštovala zahtevek iz začasne odredbe pod točko 1 in 2 in izreklo novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu; da začasna odredba začne veljati z dnem njene izdaje in velja ter učinkuje 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku, v katerem bo sodišče odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke; da ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava, ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja ene od predpostavk, ki jih mora upnik v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZIZ verjetno izkazati poleg verjetnosti terjatve, s čemer pa se tožeča stranka ne more strinjati. Poudarja, da je izkazala, da je poleg verjetnosti terjatve izkazana tudi ne samo ena od nadaljnjih predpostavk, ampak vse naslednje predpostavke. Nesporno dejstvo je, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Nesporno je namreč, da tožena stranka sploh ne bi utrpela nikakršne škode z izdajo začasne odredbe. Dejstvo, ki izhaja iz navedb in predloženih dokazov s strani tožeče stranke, je namreč, da ima tožeča stranka registrirano spletno stran ..., kjer oglašuje komercialna sporočila. Sodišče ne pojasni, kakšna škoda bi lahko nastala toženi stranki, ki trenutno poseduje vse podatkovne baze povezane z navedeno stranjo, vsa gesla za dostope do administracije spletnega gostovanja, registrarja domene, ....com in spletne strani ..., saj gre za last in poslovanje tožeče stranke, tožena stranka pa je bila le zaposlena pri tožeči stranki. Tožena stranka poseduje vse, kar omogoča poslovanje tožeče stranke. Tožeči stranki je tako popolnoma onemogočeno delovanje in poslovanje preko portala ..., saj je tožena stranka tožeči stranki glede na dejstvo, da poseduje vse kode, podatkovne baze, gesla, popolnoma protipravno onemogočila, da opravlja svojo edino dejavnost, to je komercialno oglaševanje za stranke, s katerimi ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo in za kupone, ki so jih uporabniki že plačali. Tožena stranka poseduje tudi dva službena računalnika, ki so last tožeče stranke in jih je tožeča stranka kupila na podlagi predračuna v vrednosti 1.189,98 EUR in jih potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, tožena stranka pa si je tudi te računalnike protipravno prilastila. Sodišče pa je tudi napačno navedlo, da je predlagana začasna odredba po učinku in pravnih posledicah enaka tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka je namreč oblikovala predlog za izdajo začasne odredbe skladno z določbami ZDSS-1, v zvezi z ZIZ ter nepopravljivo nevarnostjo nastanka škode, ki tožeči stranki grozi. Tako ne morejo vzdržati navedbe sodišča o izgubi začasnosti predlagane začasne odredbe in da bi ugoditev pomenila odločitev o glavni stvari, saj je nenazadnje že na koncu predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navedla, da učinkuje 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku. Nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, namreč ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, kar je med drugim podano tudi v tem primeru, saj je v nevarnosti poslovanje tožeče stranke, toženi stranki pa z izdajo začasne odredbe ne bi bila povzročena nikakršna škoda, ne samo neznatna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe zaradi predaje izvorne kode spletnih strani, gesel za dostope in vrnitve službenih računalnikov ter domene ... dne 21. 8. 2012 vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Tudi Okrajno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo po pravnomočnosti odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, pred katerim je tožeča stranka dne 6. 9. 2012 vložila tožbo zaradi izročitve izvorne kode spletne strani, gesel za dostope ter domene ... in vrnitve službenih računalnikov. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je tožena stranka bila pri tožeči stranki zaposlena in je opravljala delo skrbnika portala (zadolžena za postavitev, delovanje in vzdrževanje portala). Tožeča stranka je dne 10. 8. 2012 izredno odpovedala toženi stranki pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka poseduje vsa gesla za dostop in izvorno kodo spletne strani ..., prav tako podatkovne baze povezane s to stranjo, torej vse kar je potrebno in povezano z upravljanjem portala ..., poseduje pa tudi dva službena računalnika, ki so last tožeče stranke, je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom in predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevala, da ji tožena stranka izroči vsa gesla za dostop in izvorno kodo in računalnika.

Tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavlja nedenarno terjatev, za katero lahko sodišče izda začasno odredbo, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji), to je, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala. Poleg verjetnosti terjatve pa mora upnik izkazati tudi eno od predpostavk, in sicer: da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljenega, ker je ugotovilo, da za predlagano začasno odredbo niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje takšne terjatve določa 272. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je v predlagani začasni odredbi odločalo tudi upoštevaje določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki v četrtem odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (če ni z ZDSS-1 določeno drugače).

Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen ZIZ. Temeljna predpostavka za izdajo tovrstne začasne odredbe je v tem, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je štelo, upoštevajoč vso predloženo dokazno gradivo, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, saj so okoliščine, ki govore v prid zaključku o obstoju te terjatve, močnejše oziroma številnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka obstoj terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, verjetno izkazala. Ta verjetnost izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, po kateri je tožena stranka opravljala delo skrbnika portala in je bila zadolžena za postavitev, delovanje in vzdrževanje portala, posredovala pa je tudi gesla za dostop in izvorno kodo spletne strani in podatkovne baze povezane z navedeno stranjo, ter da je tožeča stranka toženki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in podala zoper njo kazensko ovadbo.

Upnik pa mora, v kolikor želi, da bi bilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe (za zavarovanje nedenarne terjatve) ugodeno, verjetno izkazati tudi obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Te nevarnosti pa ni dolžan dokazati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (272. člen ZIZ). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v dosedanjem postopku navedenih pogojev, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, ni verjetno izkazala. Tožeča stranka namreč ni podala nikakršne trditvene podlage glede obstoja morebitne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena, prav tako pa ne o tem, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja le, da je spletna stran ... le ena od strani, ki jo ima tožeča stranka registrirano (kar izhaja iz prvega odstavka I. točke predloge začasne odredbe). Tožeča stranka pri tem ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi ji zaradi onemogočanja delovanja navedene strani v primeru neizdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, saj je le pavšalno navedla, da se na računalnikih nahajajo podatki, ki so nujni potrebni za normalno poslovanje in delovanje tožene stranke. Pavšalnih navedb sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, ker tožeča stranka ni konkretizirala, za kakšne podatke naj bi šlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedeno ni dovolj za ugotovitev, da je tožeča stranka verjetno izkazala nevarnosti, opredeljene v 272. členu ZIZ.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je predlagana začasna odredba po učinku in pravnih posledicah enaka tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se praviloma začasna odredba ne sme prekrivati z zahtevkom, ki se tiče glavne stvari. Začasno odredbo je mogoče predlagati samo v povezavi s konkretnim glavnim zahtevkom, za katerega je treba izkazati verjetnost, da je utemeljen. Čeprav mora biti začasna odredba vezana na postopek o stvari sami, ne sme vplivati na njegov izid oziroma prejudicirati rešitve. To sicer v zakonu ni posebej prepovedano, vendar je terjatev v tej fazi še tako negotova, da se z začasno odredbo ne sme v celoti izčrpati njena vsebina. Cilj začasne odredbe ni uresničitev zahtevka, temveč zagotovitev možnosti, da bo ta zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev z izvršilnim naslovom ugotovljena. Zato je omejitev, da se predlog za začasno odredbo in zahtevek ne smeta v celoti ujemati, nujna glede na naravo začasnih odredb. Če bi upnik z začasno odredbo dosegel popolno uresničitev svojega zahtevka, bi bil neutemeljeno v priviligiranem položaju proti dolžniku, ki ne bi imel možnosti izkoristiti svojih pravic, da se proti zahtevku brani. To namreč narekuje zahteva po varstvu pravic nasprotne stranke – toženca. Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da sme sodišče v postopku glede pravic in obveznosti določene osebe odločiti le po izvedenem konkradiktornem postopku, v katerem je bila obema strankama zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Ta zahteva pa bi bila ogrožena v primeru, če bi dopustili izvajanje začasnih odredb, katerih vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, saj bi to povzročilo, da bi sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odločalo brez izpeljave kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve pravice toženca, da v postopku brani svoje pravice in interese, kar je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up – 275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, vendar le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje obsodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo več mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti. Ureditvene začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, kar velja za konkretni primer, so omejene le na nujno in ustavno upravičene primere, ko tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda. Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala nastanka nenadomestljive škode, ali da te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo predlagane začasne odredbe, bi v konkretnem primeru izdaja te začasne odredbe nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke (brez izvedenega kontradiktornega postopka, brez zagotovitve pravice toženca do obrambe bi se dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku), s tem pa bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo več mogoče odpraviti.

Pravilen je sicer pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bistven namen začasne odredbe zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva, vendar pa morajo biti kljub temu za izdajo začasne odredbe izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, kar pa v konkretnem primeru v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).