Jedro

Med strankama je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva, so taksativno navedeni v 18. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, torej za vračilo, je potrebno takšno določbo razlagati ozko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožnika za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju CO2) za koledarsko leto 2012, za 486.050 kg utekočinjenega naftnega plina – propan, v znesku 17.619,32 EUR, ker ni bil zakonsko utemeljen (točka 1 izreka). Stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 15. 3. 2013 vložil zahtevek za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 v koledarskem letu 2012, za porabljeno količino 486.050 kg utekočinjenega naftnega plina (v nadaljevanju UNP) – propan, za proizvodnjo drugih trošarinskih izdelkov, konkretno 1.460.800 kg UNP – mix za gorivo za ogrevanje. Tožnik je zahteval vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 v znesku 17.619,32 EUR.

Prvostopenjski organ se sklicuje na 18. člen Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05, s spremembami, v nadaljevanju Uredba), ki opredeljuje pravico do vračila okoljske dajatve. Navedena določba Uredbe pa ne predpisuje pravice do vračila plačane okoljske dajatve za osebo, ki je nabavila energent s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabila kot sestavino za izdelavo drugega energenta. Tako za količino 486.050 kg UNP - propana, ki ga je tožnik porabil za proizvodnjo drugega energenta (UNP - mix za gorivo za ogrevanje), ni najti zakonske podlage za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2, zato je prvostopenjski organ tožnikov zahtevek zavrnil. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Zavrača ugovore tožnika, ki se v predmetni zadevi sklicuje na analogno uporabo 5. točke prvega odstavka 30. člena Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ki določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je nabavila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino in jih porabila kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov. Navedena določba se namreč nanaša izključno na vračilo trošarine. Pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva pa je posebej urejena v 18. členu Uredbe, ki podobne ureditve vračila za okoljske dajatve ne predvideva.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da bi moral okoljsko dajatev plačati le enkrat, dejansko pa jo je plačal dvakrat, najprej pri uvozu propana in potem ponovno pri proizvodnji novega proizvoda UNP – mix. Navedeno je v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je v tem, da se okoljska dajatev zaradi onesnaževanja okolja, zaradi izgorevanja goriva, plača le enkrat. Oba upravna organa sta se postavila na stališče, da za takšno vračilo plačane okoljske dajatve ni predpisane zakonske podlage, saj tožnik ne spada med zavezance iz 18. člena tedaj veljavne Uredbe. Od 1. 6. 2013 dalje pa velja nova Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 47/13, v nadaljevanju Uredba/2013), v kateri so v 12. členu našteti primeri, ko ima zavezanec pravico do vračila vplačane okoljske dajatve. Iz teh primerov izhaja, da imajo pravico do vračila pretežno taki zavezanci, ki so nabavili gorivo, za katerega je bila okoljska dajatev že plačana. Namen zakonodajalca, da se okoljska dajatev ne plača dvakrat, je tako očiten. Tožnik se sklicuje tudi na 30. člen ZTro. V obeh primerih gre za prihodek proračuna RS, kar izhaja iz 3. člena ZTro in 2. člena Uredbe. Če bi torej uporabili analogijo, bi imela pravico do vračila okoljske dajatve tudi oseba, ki je nabavljala izdelke po ceni z vključeno dajatvijo in jih porabila kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, ki podležejo tej dajatvi, kar velja za dani primer.

Tožnik v nadaljevanju citira točko (c) šestega odstavka 21. člena Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva 2003/96/ES). Glede na to, da je tožnik proizvedel nov izdelek (UNP – mix gorivo za ogrevanje) iz sestavin, za katere je bila okoljska dajatev že plačana, tudi iz navedene direktive izhaja, da ni razloga za dvojno plačilo okoljske dajatve. Tako je potrebno tožbi ugoditi že na podlagi Direktive 2003/96/ES. Poleg navedenega pa je s 1. 6. 2013 začela veljati Uredba/2013, ki je odpravila vse dileme glede dvojnega plačevanja okoljske dajatve, saj v 12. členu med drugim določa, da ima pravico do vračila plačane okoljske dajatve tudi zavezanec, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni zgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z emisijo CO2. Uredba/2013 ni spremenila namena zakonodajalca, pač pa ga je le precizirala. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Med strankama je sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, za koledarsko leto 2012, za 486.050 kg utekočinjenega naftnega plina – propana. Med strankama ni sporno, da je bila v obravnavanem obdobju veljavna Uredba, ki je v 18. členu določala, da ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva: 1) pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva plačana in je bilo gorivo izneseno z območja RS ali izvoženo iz območja EU; 2) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je upravljavec naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 3) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je upravljavec naprave, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, pa ni energetsko intenzivno podjetje in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 4) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je sklenil z ministrstvom pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 5) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca, skladno z določbami 15. člena te uredbe, in gorivo uporablja za namene iz 4. točke prvega odstavka 11. člena te uredbe in je zanj ob nabavi plačal okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva, taksativno navedeni v 18. členu Uredbe. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, torej za vračilo, je potrebno takšno določbo razlagati ozko. Tudi po presoji sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi na podlagi 18. člena Uredbe v obravnavanem obdobju tožniku ne gre pravica do vračila okoljske dajatve.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da ima na podlagi 12. člena Uredbe/2013 pravico do vračila plačane okoljske dajatve tudi zavezanec, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni izgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z emisijo CO2. Vendar, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, je navedena uredba stopila v veljavo 1. 6. 2013 in v obravnavanem obdobju še ni veljala. Po presoji sodišča bi razlaga 18. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe glede namena zakonodajalca v tako širokem obsegu, kot to predlaga tožnik, presegla dopustnost razlage ter bi tudi posegla v načelo določenosti v pravu in pravne varnosti.

Sodišče se strinja s stališčem pritožbenega organa, da uporaba analogije z določbo 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, ki določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je nabavila trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jo porabila kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov, ni mogoča. Navedena določba ZTro se tudi po mnenju sodišča nanaša izključno na vračilo trošarine, pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva pa je bila v obravnavanem obdobju posebej urejena v 18. členu tedaj veljavne Uredbe, ki tako predstavlja specialni predpis. Določba točke (c) šestega odstavka 21. člena Direktive 2003/96/ES, na katero se sklicuje tožnik, je nesporno dispozitivne narave in omogoča državam članicam, da se same odločijo, ali jo vnesejo v svoj pravni red. V skladu z navedenim tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi v obravnavanem obdobju ni podane pravne podlage za priznanje pravice do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.