Jedro

V tožničinem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej tožnica ne izpolnjuje vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP kumulativno (vsi) izpolnjeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem dotaknila tudi konkretnih relevantnih dejstev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnica v tožbi konkretno ne izpodbija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila o prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 7. 12. 2017 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, in sicer v nepravdnem postopku, ki se v zvezi z ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZNPD) vodi pred Okrožnim sodiščem v ... pod št. N. Ker iz prošnje izhaja, da je državljanka Republike Slovenije, je tako upravičenka na podlagi 10 člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), glede na določila 11. odstavka 10. člena v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZBPP pa tožnico šteje tožena stranka za samsko osebo. Navaja še, da mora biti za dodelitev BPP ugotovljeno kumulativno izpolnjevanje obeh predpisanih zakonskih pogojev, in sicer izpolnjevanje tako materialnega pogoja iz 13. in 14. člena ZBPP, kot tudi vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema določila 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP in po preučitvi prošnje ter listin v spisu ugotavlja, da že iz same prošnje izhaja, da je tožnica že vložila predlog za prepoved nasilnih dejanj po ZNPD, na podlagi katerega se vodi nepravdni postopek pred Okrožnim sodiščem pod št. N, v okviru katerega je bila tožnica s sklepom št. N z dne ... 2017 pozvana k dopolnitvi njenega predloga, omenjeni sklep pa je priložila tudi prošnji za BPP. Tožena stranka povzema določilo 26. člena ZPND, ki določa, da je do BPP po tem zakonu, ne glede na določbe zakona, ki ureja BPP, upravičena oseba, za katero je podana ocena ogroženosti, katero poda pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju CSD). V obrazložitvi nadalje ugotavlja, da tožnica prošnji ni priložila mnenja CSD o ogroženosti, zato je pri pristojnem CSD sama preverila, ali je tožnica obravnavana v zvezi z nasiljem v družini, oziroma, ali je bilo za tožnico izdano mnenje o ogroženosti ter ugotovila, da tožnice pristojni CSD ne obravnava. Zaradi odsotnosti mnenja CSD o ogroženosti je tožena stranka o njeni prošnji odločala na podlagi določil ZBPP, kar pomeni, da je poleg materialnega preverila tudi izpolnjevanje vsebinskega kriterija, zaradi česar je tožnico dne 12. 12. 2017 pisno pozvala k dopolnitvi vloge, in sicer, da konkretno opiše ravnanje in okoliščine nasilja in navede povzročitelja nasilja ter jasno opredeli časovno obdobje, v katerem je prihajalo do nasilja. V odgovoru z dne 16. 12. 2017 se je tožnica sklicevala na že podan predlog v zadevi N, zato ga je tožena stranka vpogledala in njene navedbe strnjeno povzema v nadaljevanju obrazložitve, in sicer, da konfliktni odnosi njenega očeta ogrožajo njen eksistenčni položaj, njeno zdravje in življenje, da ji oče ne dovoli mirno živeti v njenem domu oziroma rojstni hiši, iz katere jo izganja na različne načine odkar je umrla njena mati v letu 2004, zaradi česar prosi za pomoč in poštni nabiralnik druge ljudi. Zaradi očetovega konfliktnega vedenja je fizično in finančno - zaradi drugih sodnih postopkov, izčrpana in njeno zdravje ogroženo zaradi stalnega stresa in čustvene stiske. Po njenih navedbah je očitno, da gre za hudo ekonomsko in psihično nasilje osebe, ki je v boljšem finančnem položaju, ki to izkorišča in je „žleht“; očetu se naj bi morala stalno umikati, tako da dostikrat ni vedela, kam iti spat, kje se umiti in si skuhati. Ker jo je njegovo vpitje motilo, se je vpisala v šolo, da je lahko živela v študentskem domu. Z lažnimi izjavami ji je onemogočil rabo dediščine po pokojni materi, s čimer so ji bili povzročeni dodatni nujni stroški, izguba časa ter fizične in čustvene stiske in duševne bolečine. V nadaljevanju tožena stranka povzema določila 2., 3., 19. in 21. člena ZNPD. Izpostavlja določilo 4. odstavka 22.b člena ZNPD, na podlagi katerega mora biti predlog za ukrepe po ZNPD podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo na zdravju ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebne pravice. Na podlagi navedb tožnice ugotavlja, da le na splošno opisuje življenjske situacije iz njenega življenja brez konkretiziranih navedb v smeri nasilnih ravnanj, povzročenih s strani domnevnega povzročitelja nasilja, njenega očeta, brez konkretnih opisanih posledic, ki naj bi jih nasilno ravnanje njej povzročilo, tako da bi jasno opredelila kje, kdaj in kako so se zgodila, četudi je bila izrecno pisno pozvana h konkretizaciji svojih navedb, pri čemer ne gre za strokovna pravna vprašanja, ampak za vprašanja dejanskega stanja, ki jih laična oseba lahko opiše in konkretizira (tudi laično). Ker tožnica tega ni storila, ampak se je le sklicevala na vloženi predlog v zadevi št. N, v okviru katerega je bila prav tako pozvana na vsebinsko konkretizacijo, tožena stranka ugotavlja, da iz njenih navedb v predlogu izhajajo predvsem nerazrešeni družinski odnosi in razmerja, ki so se odražali tudi v sodnih postopkih, tako da je mogoče verjeti, da vse to povzroča stres in stisko, vendar pa ne gre za nasilje v družini v smislu določb ZPND, katerega namen je zaščita žrtev neposrednega fizičnega oziroma drugega nasilja. Tožnica niti ni zatrjevala konkretnih neposrednih ravnanj domnevnega povzročitelja nasilja, ki bi nakazovalo potrebo po takojšnjih ukrepih iz 19. člena ZNPD, saj pavšalno opisuje situacije in dogodke izpred desetih in več let, medtem ko je iz njene prošnje z dopolnitvijo razvidno, da z domnevnim povzročiteljem niti ne živita v skupnem gospodinjstvu ali v bližini, saj se ji tudi vročanje s strani tožene stranke vrši na poštno ležeče v kraj A. in kraj B., tudi na podlagi njenega dopisa z dne 8. 12. 2017, medtem ko njen oče prebiva v kraj C. Kot izhaja iz stališča sodne prakse v sklepu št. IV CP 2649/2016 pa je pogoj za ukrep o prepustitvi stanovanja po 21. členu ZNPD, da žrtev in povzročitelj nasilja živita v skupnem gospodinjstvu v stanovanju, ki ga skupno uporabljata. Prav tako bi morala, poleg konkretizacije nasilnih ravnanj, tožnica v skladu s pozivom tožene stranke opredeliti tudi časovni okvir zatrjevanih nasilnih ravnanj, česar pa ni storila, saj je zgolj navajala različna časovna obdobja v letih 2001, 2010, 2012, pri čemer ni v ničemer pojasnila, kaj konkretno naj bi se takrat zgodilo (ravnanje, posledica). Zato ob pomanjkanju časovne komponente tožena stranka ne more presoditi pravočasnosti vloženega predloga, kar je tudi ključno pri presoji kriterija razumnosti pravne zadeve, v zvezi s katero uveljavlja BPP. Ker po oceni tožene stranke po povedanem niso podani verjetni izgledi za uspeh, je tožena stranka zaključila, da v konkretnem primeru ni izpolnjen vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v zvezi s predmetno zadevo. Zato je vlogo tožnice za BPP zavrnila, ne da bi še posebej presojala izpolnjevanje materialnega kriterija, upoštevajoč načelo ekonomičnosti postopka. V zaključku še navaja, da je bilo med tožnico kot predlagateljico in njenim očetom kot nasprotnim udeležencem v zvezi z ukrepi po ZPND enkrat že pravnomočno odločeno in sicer s sklepom sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje.

3. Tožnica v tožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 16. 2. 2018 navaja, da se z izrekom izpodbijane odločbe v celoti ne strinja in da se prav tako ne strinja z navedbami v izpodbijani odločbi pod točkami 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, kar v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje. Toženi stranki očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka, kar naj bi tožnici diskriminatorno, v primerjavi s finančno bolje preskrbljenimi, onemogočilo varovanje njenih pravic. Tožnica poudarja, da je navedena zadeva pomembna za njen socialno - ekonomski položaj in da svojo dediščino lahko uporablja še v času svojega življenja, ne le s tem, da jo terja na sodišču, še zlasti pa, da v svojem domu živi brez motečih dogajanj. Dodaja, da naj bi bila njena čimprejšnja smrt v interesu njenega očeta zato, da bi njen brat dobil vse premoženje. Uradni osebi očita, da je s svojim ravnanjem posredno podpirala neprimerno vedenje svojcev do tožnice. Po mnenju tožnice uradna oseba organa za BPP ni pristojna za tolmačenje ZPND-A, ki naj tudi ne bi določal obveznosti izdelave kakršnekoli „ocene ogroženosti“ s strani CSD, niti obveznosti skupnega gospodinjstva. Meni, da je za uveljavljano dodelitev nujne BPP izkazala izpolnjevanje tako finančnega pogoja, kot tudi vsebinskega pogoja, češ da je v celoti izpolnila obrazec, pravilno pa naj bi navedla tudi kraj in čas dogajanja, četudi je bilo to že po alinejah navedeno tudi v pozivu tožene stranke tožnici za dopolnitev vloge. Za nesmiselno smatra navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi pod točko 13 glede preteklega uveljavljanja kršenih pravic na podlagi ZPND, češ da sama tožena stranka istočasno navaja, da vedno obstaja možnost ponovnega uveljavljanja varovanja pravic po ZPND, kolikor pride ponovno do kršitve pravic. Kar zadeva navedbo v izpodbijani odločbi, „da ni skupnega gospodinjstva z očetom“, tožnica citira 2. člen ZPND-A. Kolikor je njen oče ne bi oviral pri bivanju v svojem domu v kraju C., obravnavane vloge sploh ne bi bilo. Tožnica dodaja, da se z očetom tudi ne more fizično spopadati za uporabe dediščine po pokojni materi. Kot prava neuka stranka z le srednje šolsko izobrazbo meni, da je na poziv tožene stranke ustrezno dopolnila svojo vlogo že s tem, ko je toženi stranki poslala izvod svojega predloga, vloženega pri Okrožnem sodišču, češ da je bilo že tam navedeno vse konkretno. Zato kot neupravičene označuje navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi na str. 4 pod tč. 9. Tožnica očita, da so trditve tožene stranke protislovne, odločitev pa napačna. V dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnice in vpogledom listin v spisih Okrožnega sodišča N in BPP. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožnica je z naknadno pisno vlogo z dne 20. 2. 2018 sodišču sporočila svoj naslov za vročanje.

5. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri svojih navedbah in argumentih za izdajo izpodbijane odločbe. Glede mnenja CSD o ogroženosti navaja, da ima le-ta tako v sodnih postopkih, ki se vodijo zaradi nasilja, kot tudi v postopkih odločanja o upravičenosti do BPP, precejšnjo vsebinsko težo, ker v nasprotnem primeru zakonodajalec ne bi predpisal specialne določbe 26. člena ZPND v zvezi z odločanjem o BPP v primerih, ko za določeno osebo obstaja mnenje o ogroženosti. Tako po uradni dolžnosti preverja morebiten obstoj mnenja o ogroženosti za stranko in kljub temu, da tako mnenje za tožnico ni bilo izdano, na tej podlagi tožena stranka ni zavrnila njene prošnje za BPP, temveč je v nadaljevanju o prošnji odločila na podlagi določil ZBPP. Zavrača tudi tožbene navedbe, da naj bi tožnica v dopolnitvi svoje prošnje konkretizirala čas, kraj in nasilno ravnanje, pač pa naj bi zgolj opisala življenjske situacije, iz katerih izhajajo predvsem dolgoletni nerazrešeni družinski odnosi in stres, ki ga ob tem doživlja tožnica. Vendar pa ji nikakor ni uspelo ne navesti in tudi ne izkazati neposrednega nasilja v smislu določil ZPND oziroma preteče nevarnosti, zaradi katere bi bili potrebni ukrepi iz 19., 20., 21. in 22. člena ZPND. Konkretizacijo teh navedb narekuje že dejstvo, da tožnica z domnevnim povzročiteljem nasilja (očetom, ki živi v kraju C.) ne živi skupaj ali vsaj v neposredni bližini, pač pa živi tožnica nekje na Primorskem, česar tožnica v tožbi ne zanika, četudi se je tožena stranka nerodno izrazila, da živi tožnica nekje na Goriščem. Kar pa zadeva citiranje izpostavljenih dveh sodb tožena stranka pojasnjuje, da je s tem želela zgolj osvetliti problem ujetosti tožnice v pretekla družinska dogajanja in da nikakor ni izpodbijane odločbe oprla na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje, češ da bi v tem primeru morala prošnjo sicer zavreči kot nedovoljeno. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2018 tožena stranka v celoti vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih ter glede na tožničine navedbe dodatno opozarja na sodno prakso v zvezi z ZPND, ki jasno izraža stališče, da je sodišče vezano na trditveno podlago udeležencev tudi v postopku, ki se vodi po ZPND, zato mora predlagatelj(ica), poleg opisa ravnanja povzročitelja nasilja, ki je zakonska podlaga za zaščito žrtve, navedeno ravnanje tudi časovno opredeliti, kar izhaja tudi iz sklepa št. II Cp 3577/2012 z dne 9. 1. 2013 (7. točka obrazložitve). Tudi kot pravni laik bi tožnica nasilna ravnanja lahko navedla in jih časovno umestila, saj je morala biti (v kolikor je do njih dejansko prišlo), pri njih neposredno prisotna, pri čemer pa gre za navajanje dejanskih in ne pravnih dejstev, česar pa ni storila, kar zmotno vseskozi zatrjuje.

6. Tožnica se tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah izrecno sklicuje na svojo argumentacijo v tožbi in oporeka navedbam tožene stranke. V pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2018 pa dodatno še navaja, da naj do nerazrešenih preteklih razmerij kot povzročiteljev novih problemov ne bi prišlo, kolikor bi sodnica ne zavrnila v celoti tožničinega zahtevka v sodnem postopku št. P pred Okrožnim sodiščem, kar naj bi povzročilo konflikt interesov s tožnico. V svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2018 pa tožnica izrecno pripominja, da CSD ne more prevzeti vloge sodišča ter predlaga, da "sodišče vpogleda predmetne spise in točno argumentira tožničine navedbe".

7. Tožba ni utemeljena.

8. Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP opredelil namen zakona, ki ga je zasledoval z uveljavitvijo ZBPP, in sicer je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP v skladu s standardi, ki so glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči (2. odstavek 34. člena ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP ugotavljajo ne le finančni pogoj, pač pa tudi drugi, tako imenovani objektivni pogoj, določen z določili 24. člena ZBPP, ki mora biti prav tako kumulativno izpolnjen za odobritev brezplačne pravne pomoči. Z določili ZBPP nikakor ni zagotovljen neomejen dostop do brezplačne pravne pomoči komurkoli, pač pa zgolj tistim prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo vse predpisane zakonske pogoje, torej ne le finančni oziroma premoženjski pogoj, pač pa tudi objektivni pogoj po določilih 24. člena ZBPP glede zadeve, v zvezi s katero individualno uveljavljajo odobritev BPP. Tako je do BPP v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči in ki istočasno izpolnjuje tudi predpisani objektivni zakonski pogoj po določilih 24. člena ZBPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pri tem se skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

9. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke na podlagi določil 24. člena ZBPP o zavrnitvi dodelitve BPP tožnici. Predmet sodne presoje je tako izpodbijana odločba, utemeljena na 24. členu ZBPP, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč na predpisanem obrazcu, ki jo je prejela dne 7. 12. 2017. Sodišče po vpogledu listin predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnica v svoji vlogi (s prilogami) sama navedla pod zaporedno št. III. Podatki o zadevi, kot sledi: "Pravna zadeva N Okrožno sodišče, pretvorba v dokončno pravno obliko vloženega sklepa vlagateljice, glej prilogo k vlogi1". Nadalje je v rubriki Navedba želene vrste, oblike in obsega brezplačne pravne pomoči tožnica navedla: "Pravno svetovanje in učinkovito zastopanje pri kršitvi pravic iz ZPND-A meni od sorodnika v ravni vrsti, tako zvano ekonomsko-psihično nasilje."

10. Sodišče po vpogledu izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predmetne sporne zadeve, ob upoštevanju izpostavljenih določil ZPND, ki jih v svoji obrazložitvi tudi citira, ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ocenila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej da tožnica ne izpolnjuje kumulativno vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP kumulativno (vsi) izpolnjeni. Ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za dodelitev BPP pa je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 11. Pravilnosti takšnega zaključka tožene stranke namreč po mnenju sodišča ne more omajati niti zgolj posplošena tožbena navedba, da je bil poziv tožene stranke tožnici za dopolnitev njene prošnje za BPP nepotreben. Tožnica namreč v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, da je tožnica uveljavljala odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZNPD). Prav tako v tožbi tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da tožnica ni predložila ocene pristojnega CSD o ogroženosti iz 26. člena ZPND, pač pa temu celo sama izrecno pritrjuje, tako da je to dejstvo potrebno šteti za med strankama nesporno dejstvo. Pravilno je zato tožena stranka v nadaljnjem teku upravnega postopka odločala o tožničini prošnji (ne po ZPND, pač pa) ob upoštevanju določil ZBPP. Slednji med drugim v 2. odstavku 32. člena ZBPP izrecno določa obveznost subsidiarne uporabe določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ta zakon (mišljeno je ZBPP) ne določa drugače. 12. Ker ZBPP nima posebnih določb o postopanju z nepopolno ali nerazumljivo vlogo, za kar gre v obravnavanem primeru, je v konkretnem primeru relevantno predvsem določilo 1. oziroma 2. odstavka 67. člena2 ZUP v zvezi s 3. odstavkom 140. člena3 ZUP, ob upoštevanju katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev v pozivu z dne 12. 12. 2017 za dopolnitev vloge tožničinem primeru, četudi jih izrecno ne navaja, čemur pa tožnica ni sledila in svoje vloge ni ustrezno dopolnila skladno z zahtevami tožene stranke zgolj s predložitvijo sklepa št. N z dne 5. 10. 2017. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v obravnavani sporni zadevi ne morejo vplivati. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči, namreč kot rečeno, ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, temveč mora biti prav tako izpolnjen tudi vsebinski pogoj po kriterijih iz 24. člena ZBPP. Pravica do brezplačne pravne pomoči izrecno sicer ni določena v Ustavi, temveč se ta pravica uresničuje na podlagi in po postopku, ki je predpisan z določili ZBPP, v skladu s katerim je tožena stranka tudi v konkretnem primeru ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči in pri tem, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo tudi iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da tožničina prošnja, niti po njenem dopolnjevanju, v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP, iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih sprejema, zato jih v svoji obrazložitvi, na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, ne navaja ponovno. Tožena je torej ob sklicevanju na določila 2. in 37. člena v povezavi s 1. in 3. odstavkom 24. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno tožničino prošnjo z dne 7. 12. 2017. Tožnica v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, da tožnica uveljavlja odobritev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, in sicer v nepravdnem postopku, ki se v zvezi z ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZNPD) vodi pred Okrožnim sodiščem pod št. N ... Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi prošnje tožnice in listin v spisu, da je zadeva očitno nerazumna, po presoji sodišča utemeljen. Tožnica v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, konkretno ne ugovarja, oziroma ni navedla pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila to, da je zadeva očitno nerazumna v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno, in sicer, da ni podan vsebinski pogoj za dodelitev BPP pomoči v izpostavljeni zadevi N pri Okrožnim sodiščem. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem dotaknila tudi konkretnih relevantnih dejstev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnica v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo njen preizkus in so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi zgolj posplošeno zatrjevane procesne napake v postopku z napačnim tolmačenjem predmetnih predpisov v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe pod tč. 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12 in 13 vplivale na pravilnost sprejete odločitve tožene stranke, pri čemer sodišče tudi ne more prezreti, da tožnica niti ne izpodbija obrazložitve izpodbijane odločbe pod točko 64. 13. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožeča stranka je s predlogom za zaslišanje tožnice smiselno predlagala razpis glavne obravnave. ZUS-1 daje sodišču v upravnem sporu izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči brez glavne obravnave in v obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Tožnica namreč v tožbi ni z ničemer utemeljila, kako bi njeno zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja stališče, da mora v upravnem sporu tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, tožnica pa tega s svojimi navedbami v konkretnem primeru ni izkazala skladno z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1, po katerem sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze le kadar in kolikor je to pomembno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. S tem v zvezi mora sodišče poudariti, da je namen upravnega spora kontrola zakonitosti upravnih aktov, medtem ko mora biti dejansko stanje v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Enako stališče je sodišče doslej že večkrat izrazilo, med drugim v nedavnih zadevah št. I U 2516/2017 in I U 2517/2017. 1 Tožnica v lastnoročno podpisani prilogi k vlogi navaja: "Glede na izdani sklep N kot navedeno na strani 3 spodaj zaprošam za BPP za pravno svetovanje v tej zadevi in zastopanje za odpravo motečih dolgotrajnih okoliščin. Tako pravi zakon, da je sorodnik v ravni vrsti dolžan pomagati sorodniku v ravni vrsti, ne glede ali je le-ta prišteven in le v slabši telesni zmogljivosti. Pojem psihičnega in ekonomskega nasilja pa je specifičen in ga gre obravnavati glede na življenjsko situacijo osebe in ga ni možno posploševati za vse osebe enako. V sklepu ni konkretiziranih navedb, ki bi jih bilo možno preiskusit. Izjava CSD: ocene ogroženosti mi ne moremo izdelati, ker niso bili neposredno prisotni pri dogodkih in se jim »lahko le izpovedujem«." 2 Določilo 1. odstavka 67. člena ZUP se glasi:"Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določi vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu". V 2. odstavku 67. člena ZUP določa: "Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba". 3 Določilo 3. odstavka 140. člena ZUP se glasi: "Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati". 4 Obrazložitev pod tč. 6 izpodbijane odločbe se glasi:" Prosilka je bila z dopisom z dne 12. 12. 2017 pozvana, da prošnjo za BPP čim prej oziroma v roku 3 dni od prejema poziva dopolni, in sicer, da navede, kdaj ji je bil vročen sklep Okrožnega sodišča opr. št. N z dne ... 2017 na dopolnitev njenega predloga, da konkretno opiše ravnanje in okoliščine nasilja in navede povzročitelja nasilja ter, da jasno opredeli časovno obdobje, v katerem je prihajalo do nasilja."