Jedro

V primeru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije se vrednosti iz posameznih kaznivih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko korist, in se je storilec zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev.

Zastaranje kazenskega pregona pa se šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Stališču, da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, je mogoče pritrditi samo v primeru, če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč le del nadaljevane kriminalne dejavnosti.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.4.2002 obdolženo J.P. pod točko I/1-6 spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, pod točko II pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje ji je po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora, za drugo pa po 1. odstavku 256. člena KZ tri mesece zapora ter ji nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Odločilo je še o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev in stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožb zagovornika obdolžene J.P. in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zoper obdolženko za vsa kazniva dejanja zavrnilo. O stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji je odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.F. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi kršitve kazenskega zakona, to je 2. odstavka 217. člena v zvezi z 2. odstavkom 111. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 111. člena KZ vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil kazenski zakon prekršen na način, zatrjevan v zahtevi.

Obdolžena J.P., ki ji je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z vložnikom se ni mogoče strinjati, da je višje sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran in s tem storilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 217. člena ter 2. odstavkom 111. in 3. točko 1. odstavka 111. člena KZ. Po stališču vložnika je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito, ker je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje subsumiralo pod 1. odstavek 217. člena KZ in ni uporabilo določb o zastaranju, ki se nanašajo na eno kaznivo dejanje, ki je kvalificirano po 2. odstavku 217. člena KZ. Poudarja, da takšna opredelitev drugostopenjskega sodišča ni le v neskladju z zakonom, pač pa je tudi sama s seboj v nasprotju. Po videnju vložnika ni mogoče hkrati priznati, da je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja po 2. odstavku 217. člena KZ in ji izreči eno samo kazen, nato pa zatrjevati, da se pravne posledice ravnajo po povsem drugi pravni kvalifikaciji, to je po 1. odstavku 217. člena KZ. Po vložnikovem videnju se pravne posledice za obdolženca ne smejo razlikovati, če sodišče iz različnih vzrokov ne more v tenorju natančno opisati posameznega (kaznivega) dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, od primerov ko to lahko stori. Po stališču vložnika institut nadaljevanega kaznivega dejanja ne more biti namenjen temu, da bi olajšal ali otežil pravni položaj obdolženca ter da zato za zastaranje ni pomembno, na kakšen način je v sodbi "razvidna" posamezna aktivnost obdolženca v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. To ni samo pravna konstrukcija, ampak predstavlja zaradi svoje logične in življenjske povezanosti kaznivih dejanj logično celoto, zato morajo vse pravne posledice, tudi zastaranje, slediti temu dejstvu. Sprejeti stališče, ki ga zastopa sodišče druge stopnje v napadeni sodni odločbi, bi po vložnikovi presoji omogočilo, da bi tisti, ki mu uspe bolj prikrito v daljšem časovnem obdobju pridobiti tudi milijonsko protipravno premoženjsko korist in bi moral tudi v kazenskopravnem pomenu odgovarjati strožje, dejansko odgovarja mileje (ali pa sploh ne) od storilca, ki si je z enkratnim dejanjem pridobil veliko protipravno premoženjsko korist. Tudi s tega vidika je stališče v napadeni pravnomočni odločbi pravno nevzdržno.

Glede pravnih vprašanj, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti problematizira vložnik, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi z dne 22.9.2005, opr. št. I Ips 99/2005, in v nekaterih odločbah, ki so ji sledile.

Kazenski zakonik nima posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. V slovenski kazenskopravni praksi se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se na splošno uporablja takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki z življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote. Pri uporabi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja velja omejitev, da se sme uporabljati le v okviru dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika ali povedano drugače, uporaba tega instituta ne sme iti v obdolženčevo škodo.

Vrhovno sodišče je v citirani odločbi sprejelo stališče, da se v primerih, tudi ko gre za kaznivo dejanje goljufije, ko so podane v teoriji in praksi uveljavljane sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja, vrednosti iz posameznih kaznivih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko korist, in se je storilec zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev, kot je to v konkretni zadevi storilo tudi sodišče prve stopnje.

Z nastankom navedenega položaja se pojavi vprašanje, kako presojati zastaranje kazenskega pregona. V sodni praksi in v kazenskopravni teoriji ni povsem enotnega stališča glede tega, ali se šteje čas zastaranja pravice države do kazenskega pregona v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja od izvršitve zadnjega dejanja iz njegove sestave, ali pa posebej (in ločeno) za vsako posamezno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Zastopani sta obe stališči, pri čemer je po presoji Vrhovnega sodišča sprejemljivejše drugo naziranje, kateremu sledi tudi sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. V prid temu govori razlaga (dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, komentar k 9. členu KZ), da je absolutno zastaranje kazenskega pregona treba upoštevati za vsako kaznivo dejanje posebej, saj sicer utegne priti do izigravanja predpisanih omejitev kazenskega pregona, s čimer bi sama konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja izgubila pravno veljavo. Zato je treba izhajati iz vsebine in namena instituta zastaranja kazenskega pregona ter razlogov, ki so narekovali njegovo umestitev med kazenske predpise. Če je v razmerju do posameznega kaznivega dejanja nastopilo zastaranje, ni več pogojev za kazenski pregon. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar pa glede na obrazloženo ni dopustno. Stališču, da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, je mogoče pritrditi samo v primeru, če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč le del nadaljevane kriminalne dejavnosti. V obravnavani zadevi pa ni tako.

Zato je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je pregon za posamezna kazniva dejanja temeljne oblike goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ absolutno zastaral. V kazenskem zakoniku, ki ga je v obravnavanem primeru treba uporabiti kot milejši zakon (2. odstavek 3. člena KZ-95), je bila za temeljno obliko kaznivega dejanja goljufije predpisana kazen do treh let zapora. Za takšno kaznivo dejanje pregon zastara, ko pretečejo tri leta od storitve dejanja (5. točka 1. odstavka 111. člena KZ), v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa (6. odstavek 112. člena KZ). Obravnavana dejanja so bila storjena v času od 28.2. do 11.12.1996. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je kazenski pregon za vsa ta kazniva dejanja absolutno zastaral in na tej podlagi zakonito izdalo zavrnilno sodbo.

Z navedbo v zahtevi, da posledice za obdolženca ne morejo in ne smejo biti različne, če sodišče iz različnih razlogov ne more v izreku natančno opisati posameznega kaznivega dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, ali če to lahko stori, vložnik vzpostavlja zgolj navidezno dilemo. Vsak življenjski primer je mogoče določno opisati, saj se v nasprotnem pred premalo konkretiziranim očitkom obdolženec tudi ne more (učinkovito) braniti. Na podlagi različne zahtevnosti formuliranja opisa pri izvršitvenih oblikah, ki jih primeroma našteva zahteva, namreč ni mogoče sklepati, da gre v bistvu za dve različni kategoriji kaznivih dejanj.

Drži naziranje v zahtevi, da institut nadaljevanega kaznivega dejanja ne more biti namenjen temu, da bi olajšal ali otežil pravni položaj obdolženca. Vendar pa to v ničemer ne vpliva na omejitev, da se sme navedeni institut uporabljati le v okviru dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in uporaba ne sme iti v obdolženčevo škodo.

Kar zadeva vprašanje zastaranja kazenskega pregona pa pravno ni mogoče enačiti položaja, ko je storilec že s storitvijo enega dejanja udejanil kvalificirano obliko kaznivega dejanja, v konkretnem primeru goljufije, in ko se zastaralni roki v takem primeru presojajo po določbah za tako kaznivo dejanje, od tistih, ko več temeljnih kaznivih dejanj, ki skupaj dosegajo veliko premoženjsko škodo, preraste v kvalificirano obliko. V slednjem primeru se zastaranje presoja za vsako dejanje iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja posebej. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje ni mogoče vzpostaviti pravice države za kazenski pregon za posamezno (kaznivo) dejanje, za katero je kazenski pregon že absolutno zastaral. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, ni podana, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.