Jedro

Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega 80.000,00 SIT je način, da tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovi pravico do revizije. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije je možen le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP in po katerem se lahko sodišče samo prepriča o pravilnosti navedene vrednosti, kar pa lahko stori najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, to je do trenutka, dokler tožnik ni začel s podajanjem tožbe (1. odstavek 297. člena ZPP). Kasneje ocene vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih ni več mogoče spreminjati.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka proda stanovanje št. 5, v izmeri 64,46 m2, v prvem nadstropju stanovanjske hiše v K. za kupnino 504.082,00 SIT, ki jo je določila tako, da je vrednost stanovanja najprej zmanjšala za 30 % participacijo, nato pa upoštevala še 60 % popust za enkratno plačilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo za navedeno stanovanje za kupnino 720.117,00 SIT, ki jo je določilo tako, da je vrednost stanovanja v višini 1.800.292,00 SIT zmanjšalo za 60 % popust za enkratno plačilo. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako tožeča kot tudi tožena stranka, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji navaja, da ji je tožena stranka ob razlastitvi dodelila nadomestno stanovanje, zaradi česar ji je odškodnino za razlaščeno nepremičnino zmanjšala za 30 %. Ta odbitek odškodnine bi bilo potrebno pri odkupu stanovanja enačiti z lastno udeležbo. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnjenem delu razveljavita in zadeva vrne ali sodišču druge stopnje ali pa sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka pa v svoji reviziji navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje za izračun kupnine uporabiti vrednost točke v znesku 129,13 SIT ne pa 104,20 SIT, zato predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sta bili reviziji vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavil, in pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista dovoljeni.

Predmet spora v tej pravdni zadevi je bila sklenitev kupoprodajne pogodbe po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94). Po določbah navedenega zakona imajo stanovanjski spori za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, kar velja tudi za predmetni spor. Gre torej za premoženjskopravni spor, za katere je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Ta je zato v teh sporih tudi obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega v citiranem določilu navedeno vrednost je način, da tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovi pravico do revizije. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije je možen le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP in po katerem se lahko sodišče samo prepriča o pravilnosti navedene vrednosti, kar pa lahko stori najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, to je do trenutka, dokler tožnik ni začel s podajanjem tožbe (1. odstavek 297. člena ZPP). Kasneje ocene vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih ni več mogoče spreminjati.

Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil 6.5.1993, navedel vrednost 8.100,00 SIT, kar ni vrednost, ki bi presegala zgoraj navedeni znesek za dovoljenost revizije. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 9.7.1993 (l. št. 16) navedeni vrednosti ugovarjala in menila, da bi morala znašati najmanj 100.000,00 SIT, s čemer se je tožeča stranka strinjala. Vendar pa si pravdni stranki ob upoštevanju zgoraj navedenih pogojev nista preskrbeli pravice do revizije, saj je do predloga za spremembo vrednosti spornega predmeta prišlo šele po podajanju tožbe in odgovora nanjo, torej v času, ko sta bili stranki, glede možnosti zagotovitve pravice do revizije, že prekludirani. Tako podane spremembe vrednosti revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, saj bi v nasprotnem primeru kršilo določila ZPP. Kot vrednost spora zato obvelja tista vrednost, ki je navedena v tožbi, ta pa, kot je že navedeno, ne presega vrednosti 80.000,00 SIT.

Glede na navedeno si stranki v tej pravdni zadevi, pravice do revizije nista zagotovili, zato je bilo treba njuni reviziji, na podlagi določbe 392. člena ZPP, zavreči.