Jedro

Zakon o graditvi objektov določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru. Na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega odstavka tega člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica, Oddelek za okolje in prostor, je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo potrdila, da ima enostanovanjska stavba na zemljišču parc. št. 113/15 k.o. A., uporabno dovoljenje po zakonu. Iz obrazložitve izhaja, da navedena stanovanjska hiša ni zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem št. 351-91/78 z dne 2. 3. 1983, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima navedeni objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, na podlagi določbe 3. točke 1. odst. 197. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 do 126/07, dalje ZGO-1) v zvezi s 4. odst. 197. člena ZGO-1 .

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35110-49/2009-2-KB z dne 8. 3. 2010 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

Tožniki v tožbi izpodbijajo prvostopenjski upravni akt kot nezakonit iz razlogov nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Smiselno navajajo, da so v upravnem postopku predložili vsa dokazila, navedena v določbi 4. odst. 197. člena ZGO-1, po katerih bi lahko upravni organ presodil, ali predmetni objekt izpolnjuje vse predpisane pogoje za izdajo navedenega potrdila, upravni organ pa se je opredelil le do enega dokaza (ali je bil objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja), s tem pa je nepopolno ugotovil dejansko stanje. Opozarjajo tudi, da je v tem upravnem postopku skladnost predmetne stanovanjske stavbe z izdanim gradbenim dovoljenjem nerelevantna, saj navedeno skladnost upravni organ ugotavlja le v postopkih, kjer je obvezen tehnični pregled za izdajo uporabnega dovoljenja. Navedeno stališče izhaja tudi iz (priložene) odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-5/2007-3-KJ z dne 28. 3. 2007 v podobni zadevi. V tem postopku pa bi upravni organ moral zgolj ugotoviti, ali je bila gradnja izvedena na podlagi gradbenega dovoljenja. Smiselno predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, hkrati pa priglašajo stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v tej zadevi v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe (in tudi razlogi odločbe drugostopenjskega upravnega organa) ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, skladno z določbo 2. odst. 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10, dalje ZUS-1). Zgolj v pojasnilo strankam pa sodišče še dodaja: Zakon o graditvi objektov določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru (3. točka 1. odst. 197. člena ZGO-1). Na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega odstavka tega člena (4. odst. 197. člena ZGO-1).

Sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljen očitek tožnikov, da je upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker se je opredelil le do enega izmed pogojev za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po zakonu. ZGO-1 za izdajo navedenega potrdila določa kumulativno izpolnjevanje več pogojev, kar pomeni, da se ob neizkazanosti enega od njih upravnemu organu ni bilo treba opredeljevati do ostalih.

Neupoštevno pa je tudi sklicevanje tožnikov na stališče upravne prakse iz leta 2007 v zvezi s tolmačenjem 3. točke 1. odst. 197. člena ZGO-1. Pravna stališča upravnih organov ne zavezujejo sodišč pri odločanju. Sodna praksa je že v letu 2009 zavzela povsem nasprotno stališče, kot ga navajajo tožniki. Sodišče tako razume zahtevo, da je enostanovanjska stavba zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, ne le kot zahtevo, da je bilo zanjo izdano gradbeno dovoljenje, ampak tudi kot zahtevo, da je taka stavba, če naj ima že po samem zakonu pridobljeno uporabno dovoljenje, zgrajena v skladu z njim. Stališče, ki ga zavzemajo tožniki bi namreč pomenilo zakonsko pokritje vseh neskladnosti oziroma gradenj v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, posledično pa tudi prepoved vodenja inšpekcijskih postopkov zaradi neskladne gradnje, na podlagi dovoljenj, izdanih po prejšnjih predpisih, s čimer pa se sodišče ne more strinjati, hkrati pa za takšno stališče ni najti opore v določbah ZGO-1 (tako tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. U 2114/2007 z dne 26. 2. 2009).

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 1. odst. 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odst. 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, ker so vsa pravno relevantna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe.

K točki 2 izreka: Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na 4. odst. 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.