Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka uporabiti avtobusni prevoz AP A. v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 in ne vlaka. Ker Aneks h KPND razmejuje prihod na delo in z dela, glede na povrnitev stroškov le na javni prevoz oziroma kilometrino, v kolikor javni prevoz ni možen, lahko javni uslužbenec uveljavlja plačilo za javni prevoz ali kilometrino. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Aneks tudi ne predvideva, da bi tudi znotraj javnega prevoza bilo potrebno ugotavljati, katero javno prevozno sredstvo (vlak ali avtobus) predstavlja cenejši način prevoza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 453,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 14. 7. 2018 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške sodnega postopka 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v spornem obdobju tožena stranka ni mogla koristiti prevoza z avtobusom AP A., ker bi prevoz z avtobusom zanjo pomenil več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se časovna izguba računa upoštevaje 8 ur delovne obveznosti. Namen premakljivega delovnega časa je ravno v tem, da si zaposleni znotraj razpona premakljivega delovnega časa sam ureja prihod na delo in z dela, v tem okviru pa zaposlenemu tudi mora biti na voljo javni prevoz. Ni logično, da se pri izračunu časovne izgube, v primeru premakljivega delovnega časa upošteva „praviloma delovni čas zaposlenega“ in ne dejanski delovni čas oziroma dejanske možnosti prihoda na delo in z dela. Tožeča stranka ima v Pravilniku o poslovnem in delovnem času Računskega sodišča RS z dne 26. 11. 2015 in v Spremembi pravilnika z dne 27. 6. 2016 določen premakljiv delovni čas, pri čemer je v 5. členu tega Pravilnika določena obvezna prisotnost javnega uslužbenca na delu med 9.00 in 15.00 uro oziroma ob petkih do 14.00 ure. V skladu s 4. členom omenjenega Pravilnika pa je premakljiv začetek delovnega časa med 7.00 in 9.00 uro, premakljiv konec delovnega časa pa med 15.00 in 19.00 uro oziroma v petek med 14.00 in 19.00 uro. V 6. členu Pravilnika pa je določeno, da lahko javni uslužbenec razporeja polni delovni čas v okviru posameznega tedna tako, da ta traja več ali manj kot 40 ur, vendar v posameznem tednu ne več kot 48 ur. Uporaba avtobusnega prevoza prevoznika AP A. d.d. je toženi stranki v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 omogočala izpolnitev tedenske obveznosti v skladu s Pravilnikom o delovnem času. Takšno stališče je zavzeto v sodbi VDSS Pdp 612/2016 z dne 2. 2. 2017. Tudi priča B.B. je izpovedala, da so stališče, da je potrebno pri ugotavljanju časovne izgube upoštevati premakljiv delovni čas, potrdili vsi Vrhovni državni revizorji. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožeče stranke v pritožbi in navaja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da si tožeča stranka zmotno razlaga premakljiv delovni čas. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da se je tožena stranka vozila na delo iz naslova D., ter da je delo opravljala na sedežu tožeče stranke v E.. Tožeča stranka je toženi stranki prevozne stroške do 28. 2. 2018 obračunavala tako, da ji je na relaciji od doma do Železniške postaje E. priznala povračilo stroškov v višini stroškov prevoza z mestnim avtobusom, na relaciji F. – E. – F. pa stroške prevoza z vlakom. Po 1. 3. 2018 pa je tožeča stranka obračunala toženi stranki povračilo stroškov tako, da ji je na relaciji od doma do Avtobusne postaje F. priznala stroške prevoza z mestnim avtobusom, za relacijo F. – E. – F. pa stroške v višini stroškov prevoza z avtobusom avtobusnega prevoznika AP A.. Tožeča stranka je trdila, da je marca 2018 ugotovila, da so bili toženi stranki izplačani višji zneski povračila stroškov na delo in z dela, kot bi ji pripadali, saj je imela tožena stranka na voljo avtobusni prevoz AP A., ki je predstavljal cenejši javni prevoz za prihod na delo in z dela kot prevoz z vlakom. Ker je vozni red prevoznika AP A. toženi stranki že od 1. 6. 2016 omogočal pravočasen prihod na delo in odhod z dela, je tožeča stranka od tožene stranke za obdobje od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2018 uveljavljala vračilo previsoko izplačanih stroškov, v skupnem znesku 453,36 EUR. Ker tožena stranka ni podpisala dogovora o vračilu preveč izplačanih zneskov, je tožeča stranka v skladu s 165. členom Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) vložila tožbo. Po mnenju tožeče stranke so v konkretnem primeru podani tudi pogoji za vračilo preplačanih prevoznih stroškov, po pravilih neupravičene obogatitve.

7. Stroške prevoza na delo in z dela je v spornem obdobju urejal 168. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, če ta razdalja znaša več kot 2 kilometra (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (drugi odstavek). V tretjem odstavku zakon določa najvišjo mesečno višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela (razen izjem). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se podrobneje uredi s Kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev. Enako kot v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena ZUJF, tudi Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 40/12), v prvem odstavku 5. člena določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 kilometra. Stroški prevoza se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza, če pa ta ni možen, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega bencina 95 oktanov (2. odstavek 5. člena Aneksa). Javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti, ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uro dnevne časovne izgube v eno smer (3. odstavek 5. člena Aneksa). Navedena pravna ureditev kot primeren način povrnitve stroškov predvideva stroške javnega prevoza. Če javni prevoz ni možen, se uslužbencu povrnejo stroški v višini kilometrine.

8. Tožeča stranka je trdila, da je vozni red AP A., upoštevaje premakljiv delovni čas, toženi stranki od 1. 6. 2016 dalje omogočal prihod na delo in odhod z dela z avtobusom na relaciji F. – E. in je tožena stranka s tem, ko je v obdobju od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2018 prejela povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini vozovnice za vlak, prejela izplačane višje prevozne stroške, kot bi ji dejansko pripadali. Tožeča stranka je navajala, da ima v skladu s Pravilnikom o poslovnem in delovnem času z dne 26. 11. 2015 določen premakljiv delovni čas, pri čemer je v 5. členu tega Pravilnika določena obvezna prisotnost javnega uslužbenca na delu od 9.00 do 15.00 ure, oziroma ob petkih do 14.00 ure. V skladu s 4. členom Pravilnika pa je premakljiv začetek delovnega časa med 7.00 in 9.00 uro in konec delovnega časa med 15.00 in 19.00 uro oziroma v petek med 14.00 in 19.00 uro. Po mnenju tožeče stranke javni uslužbenec ni dolžan zapustiti delovnega mesta natanko po 8-ih urah dela, ampak je lahko v okviru premakljivega delovnega časa na delovnem mestu tudi več kot 8 ur in kdaj tudi manj kot 8 ur. Zato bi po mnenju tožeče stranke uporaba avtobusnega prevoznika AP A., v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018, toženi stranki omogočila izpolnitev tedenske obveznosti v skladu s Pravilnikom o delovnem času. Tožena stranka pa je trdila, da ima popoldne v eno smer več kot eno uro časovne izgube, če bi uporabila avtobusni prevoz prevoznika AP A.. Ker je pri tožeči stranki od ponedeljka do četrtka obvezna prisotnost na delu od 9.00 ure do 15.00 ure, ima toženka možnost uporabiti samo avtobus, ki odpelje iz E. ob 17.20. Če gre zjutraj na avtobus, ki odpelje v E. ob 6.35, prispe v E. 8.15 in začne delati ob 8.22, zato se njen 8 urni delovnik izteče ob 16.22. Ker avtobus v F. odpelje ob 17.20 uri in glede na 7 minutno hojo do avtobusne postaje, ima torej 58 minut časovne izgube in ker avtobus v F. prispe ob 19.21 ter mora še 19 minut čakati na mestni avtobus, ima popoldan skupno časovno izgubo 1 uro in 19 minut. Tožeča stranka pa je nasprotno trdila, če bi tožena stranka ostala na delu še v času premakljivega delovnega časa, bi imela časovne izgube samo 28 minut. Razlika med njunima izračunoma časovne izgube je nastala zaradi različnega odgovora na vprašanje, ali toženka zapusti delovno mesto, ko se ji izteče 8-urni delovnik, ali pa toženka ostane na delovnem mestu tudi po izpolnitvi 8 urne dnevne delovne obveznosti in zapusti delovno mesto šele ob 17.13, kar zadostuje za pravočasen prihod na avtobus.

9. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na sodbo VDSS Pdp 612/2016 z dne 2. 2. 2017, vendar sporna zadeva ni primerljiva, saj je v navedeni zadevi tožnik (javni uslužbenec) uveljavljal povračilo stroškov prevoza na delo za javni (avtobusni) prevoz, medtem ko je tožena stranka (delodajalec) trdila, da je tožnik upravičen do kilometrine.

10. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 50/2020 z dne 16. 2. 2021 glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela poudarilo, da je potrebno upoštevati predvsem pravno naravo povračila stroškov. Pri povračilu stroškov prevoza na delo v negospodarskih dejavnostih, ki se je zgodovinsko gledano izoblikovalo ob vsakokratni veljavni pravni ureditvi, gre za povračilo za po temelju pavšalnih stroškov prevoza, ki so hipotetični. Stroški in višina stroškov se namreč pravno domneva na podlagi bolj ali manj pravno opredeljenih relevantnih dejanskih okoliščin, in ne predstavljajo (nujno) dejanskih stroškov, ki delavcu nastajajo s prevozom na delo (bolj natančno s prihodom na delo - ker se namreč sam prevoz domneva). Pravna ureditev, ki jo vsebuje tudi Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS, ne utemeljuje pravice delavca do povrnitve stroškov prevoza na podlagi dejansko nastalih stroškov prevoza, temveč na podlagi stroškov, ki bi mu lahko nastali na poti od kraja bivanja do kraja opravljanja dela glede na pravna dejstva, ki jih ureditev povrnitve stroškov predvideva kot pravno pomembna. Prav tako glavno vodilo pri razlagi priznavanja stroškov glede na relevantno veljavno pravno ureditev ni višina stroškov različnih vrst prevoza, njihova primerjava itd., temveč je to primarna možnost uporabe javnega prevoza.

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da so toženi stranki v obdobju od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2018 izplačali previsoko povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, s tem ko so izplačali stroške v višini vozovnice za vlak, medtem ko bi toženi stranki dejansko pripadali stroški za avtobus po ceniku AP A.. Vrhovno sodišče RS je namreč v navedeni sodbi, ob upoštevanju, da je tožena stranka (delodajalec) javnemu uslužbencu izplačala potne stroške v višini kilometrine na relaciji od kraja bivališča do kraja, od koder je imel javni uslužbenec javno prevozno sredstvo (avtobus oziroma železniški prevoz) do E.E., zaključilo, da je takšna razlaga ZUJF in Aneksa h KPND zmotna. Primarnost uporabe javnega prevoznega sredstva ne more iti tako daleč, sploh pa ne ob uporabi razlogov, ki temeljijo na implicitni primerjavi vrednosti stroškov prevoza med javnim prevozom in kilometrino, češ, da naj bi bilo pomembno kaj je cenejši način prevoza. Višina povračila stroškov prevoza v predstavljeni pravni ureditvi ni pravno pomembna.

12. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka uporabiti avtobusni prevoz AP A. v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 in ne vlaka. Ker Aneks h KPND razmejuje prihod na delo in z dela, glede na povrnitev stroškov le na javni prevoz oziroma kilometrino, v kolikor javni prevoz ni možen, lahko javni uslužbenec uveljavlja plačilo za javni prevoz ali kilometrino. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Aneks tudi ne predvideva, da bi tudi znotraj javnega prevoza bilo potrebno ugotavljati, katero javno prevozno sredstvo (vlak ali avtobus) predstavlja cenejši način prevoza.

13. Pritožba navaja, da je Računsko sodišče, ob upoštevanju namena sprejetja Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), v več izdanih revizijskih poročilih tolmačilo, da imajo javni uslužbenci pravico do povrnitve najcenejšega javnega prevoza, v kolikor pa ta ni mogoč, se javnemu uslužbencu prizna kilometrina, možna pa je tudi kombinacija kilometrine in najcenejšega javnega prevoza. Slednje tolmačenje ni povsem v skladu s sodno prakso (sodba VIII Ips 50/2020 z dne 16. 2. 2021 in sodba VIII Ips 30/2021 z dne 25. 5. 2021).

14. Pravilno je tožena stranka izpostavila, da tožeča stranka z izbiro avtobusnega prevoza ob točno določenih urah (zjutraj ob 5.45 in prihodom v E. ob 7.32 oziroma ob odhodu iz F. ob 6.35 in prihodom v E. ob 8.22 uri in popoldan ob odhodu iz E. ob 14.30 in prihodom v F. ob 16.10 oziroma v primeru odhoda iz E. ob 17.20 in prihoda v C. ob 19.21) posega v pravico tožene stranke do prihoda in odhoda z dela v okviru premakljivega delovnega časa. Namen gibljivega delovnega časa je možnost samostojnega razporejanja delovnega časa.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.