Jedro

Ker tožnica ni obvestila tožene stranke pred iztekom petdnevne odsotnosti, tj. v času od prejema odločbe imenovane zdravnice oziroma od 7. 1. 2017 do vključno 11. 1. 2017, o razlogih svoje odsotnosti z dela, čeprav bi to mogla in morala storiti, je podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi, saj po presoji pritožbenega sodišča ta kršitev ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18. 1. 2017 nezakonita (I. točka izreka); da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 1. 2017, temveč je trajalo do 17. 4. 2018 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 8. 1. 2017 do 17. 4. 2018 plačati nadomestilo plače, in sicer v višini 962,00 EUR bruto mesečno, pri čemer je dolžna za obdobje od 8. 1. 2017 do 6. 2. 2017 in od 1. 3. 2017 do 31. 5. 2017 od mesečnega bruto nadomestila plače odšteti bruto zneske nadomestila iz naslova začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in iz naslova brezposelnosti, ji odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka); da ji je dolžna od 8. 1. 2017 do 17. 4. 2018 priznati delovno razmerje ter jo prijaviti v socialna zavarovanja (IV. točka izreka); da ji je dolžna obračunati denarno povračilo v bruto znesku 2.886,00 EUR, odvesti davek in prispevke, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2018 dalje do plačila (V. točka izreka); da ji je dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 804,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2017 dalje do plačila (VI. točka izreka); da ji je dolžna obračunati in izplačati božičnico za leto 2017 z zakonskimi zakonskimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2018 dalje do plačila (VII. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka pričakovala, da jo bo tožnica obveščala o odsotnosti z dela. Ker tega v času od 7. 1. 2017 do 11. 1. 2017 ni storila, je podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrniti. Tožena stranka meni, da ni relevantno, ali si je uspela zagotoviti delavko za nadomeščanje odsotne tožnice. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 143/2017 ni relevantno, ali je bil delodajalec zmožen zagotoviti nemoten delovni proces, saj je obveznost delavca, da obvešča delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, torej tudi o svoji odsotnosti z dela. Tožnica ni prišla na delo šest delovnih dni zapored in o tem ni obvestila tožene stranke. Pri tem ni navedla razlogov, zaradi katerih ne bi bila sposobna obvestiti tožene stranke oziroma nadrejene delavke. Glede na to, da je trgovina v A. v B. odprta vse dni v tednu, je morala tožena stranka s prerazporeditvami delovnega časa zagotoviti nemoteno delo v trgovini. Tožena stranka je že od začetka tožničine odsotnosti z dela v novembru 2016 prilagodila delovni urnik z namenom zagotavljanja nemotenega delovnega procesa, vendar to še ne pomeni, da tožnica ni bila dolžna pravočasno obveščati tožene stranke o njenem izostanku z dela. Sicer pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da ni bila dolžna priti na delo v času od 7. 1. 2017 dalje, ker v tem času ne bi bila razporejena na delo. Navedb tožene stranke, da bi jo morala tožnica obvestiti o odsotnosti z dela 7. 1. in 8. 1. 2017, tožnica niti ni prerekala. Zato je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo s tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se morala tožnica v soboto 7. 1. in nedeljo 8. 1. 2017 zglasiti na delo. Tožena stranka še navaja, da je božičnica stimulacija za dobro opravljeno delo. Ker tožnica v letu 2017 ni delala, ji sodišče ne bi smelo dosoditi božičnice. Tožnica ni upravičena niti do izplačila regresa za navedeno leto, saj je bila doma in dela ni opravljala.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu prodajalke, dne 18. 1. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker od 21. 12. 2016 do 26. 12. 2016 in od 7. 1. 2017 do 12. 1. 2017 ni prihajala na delo in svoje odsotnosti ni opravičila ter tožene stranke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost, čeprav bi to morala in mogla storiti. Za toženo stranko ni več sporna odsotnost tožnice v času od 21. 12. 2016 do 26. 12. 2016. Predmet sodne presoje je tako le očitek v odpovedi, da tožnica ni obvestila tožene stranke o neupravičeni odsotnosti z dela v času od 7. 1. 2017 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nista podana odpovedna razloga za izredno odpoved po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da očitana odsotnost tožnice v januarju 2017 ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med strankama (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Taka odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. V skladu z določbo 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja) ali če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pisnemu zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi priložila odločbo imenovane zdravnice z dne 16. 1. 2017 o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni v času od 14. 12. 2016 do 14. 2. 2017, s katero je bila na pritožbo tožnice nadomeščena odločba imenovane zdravnice z dne 30. 12. 2016 o tožničini zmožnosti za delo v času od 21. 12. 2016 do 16. 1. 2017 v skrajšanem delovnem času, tj. 4 ure dnevno. Ker je bila z odločbo imenovane zdravnice z dne 16. 1. 2017 ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo zaradi bolezni za polni delovni čas v času od 14. 12. 2016 do 14. 2. 2017, torej tudi v obdobju od 7. 1. 2017 do 12. 1. 2017, za katerega ji je tožena stranka v odpovedi očitala neupravičen izostanek, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2017 z dne 16. 1. 2018, saj je bila v tej zadevi ugotovljena zmožnost delavke za opravljanje dela v spornem obdobju in zato ne gre za primerljivo zadevo.

9. Po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 morata biti za zakonitost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer izostanek z dela najmanj pet dni zaporedoma in neobveščanje delodajalca o razlogu za delavčevo odsotnost s strani delavca, čeprav bi delavec delodajalca o tem moral in mogel obvestiti. Po odločbi imenovane zdravnice z dne 30. 12. 2016, ki jo je tožnica prejela 5. 1. 2017, je bila tožnica zmožna za delo prodajalke s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno) od 7. 1. 2017 dalje. Po 238. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nasl.) mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo imenovane zdravnice od dneva prejema odločbe dalje, ne glede na vloženo pritožbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka po prejemu odločbe imenovane zdravnice z dne 30. 12. 2016 utemeljeno pričakovala, da bo tožnica prišla na delo oziroma jo dne 7. 1. 2017 obvestila o odsotnosti. Tožnica jo je o izostanku z dela obvestila šele zadnji dan očitane odsotnosti dne 12. 1. 2017, ko ji je sporočila, da se ne počuti zmožna za delo in da se je pritožila zoper odločbo imenovane zdravnice. Od vključno 12. 1. 2017 dalje je tožena stranka prepovedala tožnici opravljati delo.

10. ZDR-1 v prvem odstavku 36. člena z določitvijo delavčeve obveznosti obveščanja varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvideva in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena osnovnih obveznosti delavca v razmerju do delodajalca. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da sta sobota 7. 1. 2017 in nedelja 8. 1. 2017 pri toženi stranki dela prosta dneva, česar nobena od strank ni navajala, zmotno zaključilo, da tožnica ni bila odsotna pet delovnih dni zapored. Prodajalna, v kateri je tožnica opravljala delo, je bila namreč odprta tudi ob sobotah in nedeljah oziroma vse dni v tednu. V času od vključno 7. 1. 2017 do vključno 11. 1. 2017, ko je bila prodajalna odprta in se je pri toženi stranki opravljalo delo, tožnica kljub prejemu odločbe imenovane zdravnice z dne 30. 12. 2016 o zmožnosti za opravljanje dela v krajšem delovnem času tožene stranke ni obvestila o svojem izostanku z dela. Ker tožnica ni obvestila tožene stranke pred iztekom petdnevne odsotnosti, tj. v času od prejema odločbe imenovane zdravnice oziroma od 7. 1. 2017 do vključno 11. 1. 2017, o razlogih svoje odsotnosti z dela, čeprav bi to mogla in morala storiti, je po presoji pritožbenega sodišča podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi, saj po presoji pritožbenega sodišča ta kršitev ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, kar bo obrazloženo v nadaljevanju (prim. podobno zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2015 z dne 21. 4. 2015).

11. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti namreč izpolnjen tudi drugi pogoj, naveden v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri presoji, ali je v konkretnem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za zakonitost odpovedi, so poleg interesov obeh pravdnih strank pomembne tudi okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve, teža in posledice kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ovrednotilo dejstvo, da je ob obisku prodajalne konec leta 2016 tožnica hodila z berglo, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, in da glede na takšno zdravstveno stanje v spornem obdobju dela prodajalke ne bo sposobna opravljati. Tožnica je bila v bolniškem staležu neprekinjeno že od 14. 11. 2016 dalje, z obvestilom o razlogih svoje odsotnosti pa je bila prepozna le en delovni dan, saj je 12. 1. 2017, tj. šesti dan očitane neopravičene odsotnosti, toženo stranko obvestila o razlogih izostanka. Tožena stranka se je torej seznanila z razlogi tožničine odsotnosti pred začetkom postopka odpovedi, pred podajo odpovedi pa tudi z upravičeno odsotnostjo tožnice z dela v spornem obdobju. Zato je bila kršitev neobveščanja tožene stranke majhnega pomena, medtem ko se je tožnici v odpovedi neutemeljeno očital tudi neupravičen izostanek z dela. Glede na navedene okoliščine ni mogoče sprejeti ocene tožene stranke, da je bilo tako porušeno zaupanje, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni upravičena do božičnice in regresa za leto 2017, ker ni opravljala dela. Tožnica dela v letu 2017 ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke oziroma zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je na podlagi 131. člena ZDR-1 tožnica upravičena do regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo tudi božičnico glede na to, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je za leto 2017 ne bi izplačala nobenemu zaposlenemu, oziroma da je tožnici ni izplačala zaradi neizpolnjevanja kriterijev.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožnica v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške te vloge.