Jedro

Tožeča stranka je tožencu priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. Ker je ugotovila, da se je toženec zaposlil, je izdala odločbo, da mu z dnem 27. 11. 2012 ta pravica preneha. Drugostopenjska odločba je bila tožencu fiktivno vročena. Na podlagi pravilne vročitve te odločbe je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženec po 27. 11. 2012 ni bil več upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti in je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo izplačevanje. Tožena stranka je po 27. 11. 2012 neupravičeno prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in ga je dolžna vrniti tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 669,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, v izogib izvršbi in ji povrniti stroške postopka v roku 15 dni v višini sodnih taks 30,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz s strani tožeče stranke priloženih dokazil ne izhaja, da je tožeča stranka pravilno vročila drugostopenjsko odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 2. 6. 2014. Iz vpogleda v predloženo sporočilo o prispelem pismu z dne 10. 6. 2014 je razvidno, da je le-to opremljeno s številko ..., št. dokumenta ..., odločba ministrstva z dne 2. 6. 2014 pa je opremljena s številko .... Zato ne gre in ne more v nobenem pogledu iti za povratnico, ki naj bi se nanašala na odločbo ministrstva, kot je to sklepalo sodišče. Takšno razlogovanje je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Tožeča stranka niti ni pojasnila okoliščin, zakaj je bila odločba št. ... z dne 10. 12. 2013 vročena na naslov A. ulica 2, B., odločba št. ... z dne 2. 6. 2014 pa je bila domnevno vročena na naslovu C. 2, D.. Tožena stranka opozarja, da mora tudi fikcija vročitve temeljiti na realni domnevi. Glede na tekom upravnega postopka spreminjajoče dejansko prebivališče, ne izkazane vročitve odločbe ministrstva in dejstvo, da je bil toženi stranki kasneje postavljen začasni zastopnik je očitno, da realna domneva ni podana. Glede na pravne posledice, ki jih nosi vročitev upravnih aktov, je le-to potrebno presojati strogo, saj nasprotno lahko privede do skrajne in protiustavne posledice, da je posamezniku nezakonito odvzeta pravica do pravnega varstva. Zato so preuranjeni zaključki sodišča tudi v delu, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženi stranki preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka ni vložila tožbe, ker vse do začetka tega postopka ni bila seznanjena z vsebino in obstojem odločbe ministrstva. Tega dejstva tudi sodišče ni ugotavljalo. Izpodbijana sodba pa tudi ni pravilna glede stroškov postopka, saj v skladu z 68. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki z odločbo z dne 15. 10. 2012 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev in sicer od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. Ker je tožeča stranka ugotovila, da se je tožena stranka zaposlila, kar dokazujejo tudi listine v spisu, je 10. 12. 2013 izdala odločbo, da toženi stranki z dnem 27. 11. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Citirana odločba z dne 10. 12. 2013 je očitno toženi stranki bila vročena in sicer na naslov tožene stranke, A. ulica 2, B., kar izhaja iz predložene povratnice, dne 18. 12. 2013 in kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, sicer tožena stranka zoper odločbo o prenehanju pravice ne bi vložila pritožbe. Ta je bila s strani Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo z dne 2. 6. 2014 zavrnjena in preko Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba E. poslana na naslov, ki ga je tožena stranka navedla v pritožbi in ki je naveden tudi v dokončni odločbi z dne 2. 5. 2014, to je C. 2, D.. Te okoliščine je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih tožeči stranki ni bilo potrebno posebej navajati, zaradi česar so brez podlage in neutemeljene pritožbene navedbe, da teh okoliščin ni navedla tožeča stranka.

6. V določbi 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) je med drugim določeno, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Tretji odstavek 87. člena ZUP pa za primer, da se vročitve ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZUP, določa, da pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil in se podpiše. Vročitev v tem primeru velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

7. Iz predložene povratnice (priloga A8) izhaja, da je bilo sporočilo na naslovu tožene stranke puščeno 10. 6. 2014 z obvestilom, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči dne 11. 6. 2014. Ker tožena stranka v navedenem roku ni prevzela odločbe tožeče stranke, ji je bila ta dne 27. 6. 2014 puščena v hišnem predalčniku. Na podlagi določbe četrtega odstavka 87. člena ZUP se upoštevaje navedena dejstva šteje, da je bila toženi stranki odločba z dne 2. 6. 2014 vročena z dnem preteka 15-dnevnega roka za dvig odločbe, to je dne 25. 6. 2014. 8. Sodišče prve stopnje in pred tem tožeča stranka, je ustrezno pojasnilo, da se listina A8 nanaša prav na vročitev dokončne odločbe, saj se številka dokumenta ujema z delovodno številko ..., ki se nahaja na vseh ostalih dokumentih, ki jih je tožeča stranka vodila za toženo stranko. Razen tega pa se tudi datumsko vročanje in zapis na listini ter datum na odločbi povsem ujemajo in ne prekrivajo z drugimi podatki. Ugovor tožene stranke v zvezi z vročanjem je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem neutemeljen, saj tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo napak ne pri pošiljanju dokončne odločbe z dne 2. 6. 2014, v kateri je izrecno navedeno, da se vroči toženi stranki po Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, prav tako pa napak ni ugotovilo pri vročanju.

9. Citirane določbe ZUP urejajo tako imenovano fiktivno vročitev. Fikcija je dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično. Nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva, ni možen. V konkretnem primeru to pomeni, da ni možno dokazovati, da tožena stranka odločbe z dne 2. 6. 2014 ni prejela oziroma da se z njo ni seznanila. Dokazovati je možno samo, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, tega pa v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.

10. Na podlagi pravilne vročitve odločbe z dne 2. 6. 2014, je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka po 27. 11. 2012 ni bila več upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti in da je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo izplačevanje ter da je tožena stranka po 27. 11. 2012 neupravičeno prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v višini 669,37 EUR. S tem je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD), izpolnjen pa je tudi dejanski stan iz 2. alineje citirane določbe, ki določa, da ima zavod vračilo denarnega nadomestila pravico zahtevati tudi v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje. Ob nespornem dejstvu, da se je tožena stranka dne 28. 11. 2012 (priloga A9) zaposlila in tega pritožba ne izpodbija ali zatrjuje nasprotno, je tožena stranka tudi na tej podlagi po 27. 11. 2012 neupravičeno prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ker mu je s tem dnem skladno s 1. alinejo prvega odstavka 65. člena ZUTD prenehala pravica do denarnega nadomestila.

11. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago za odločitev v tem sporu, uporabilo 1. alinejo oziroma 2. alinejo prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil in tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Po tej določbi obstaja dolžnost vračila tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V konkretnem primeru je na tej pravni podlagi tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti neupravičeno prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v vtoževani višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi glede stroškov postopka in jih v višini 30,60 EUR, ki predstavljajo sodno takso, naložilo v plačilo toženi stranki. Glede na prvi odstavek 68. člena ZDSS krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka, samo v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, to je v sporih navedenih v prvem odstavku 7. člena ZDSS-1 od točke 1 do 5. Ker v konkretnem primeru ne gre za takšen spor, pač pa za spor o vračilu neupravičeno pridobljenih sredstev, pri odločanju o stroških postopka ne velja določba prvega odstavka 68. člena ZDSS-1, pač pa prvi odstavek 154. člena ZPP. To pa pomeni, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Obenem je odločilo, da tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.