Jedro

Prosilec za BPP nima pravice do izbire pooblaščenca, ki ga zastopa in mu nudi brezplačno pravno pomoč v zvezi z zadevo, v kateri mu je odobrena BPP; vendar pa odločba o dodelitvi BPP ne nadomesti pooblastila odvetniku (če je za izvajanje odobrene BPP določen odvetnik); ureditev po 31. členu ZBPP po oceni sodišča ni v neskladju z 2. odstavkom 23. člena Ustave RS, zato sodišče ne sledi predlogu za prekinitev postopka na podlagi 156. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s 1. odstavkom izreka ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu opr. št. U 984/2003 in mu dodelila brezplačno pravno pomoč v obliki in obsegu oprostitve plačila sodnih taks in pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Za izvajanje pravne pomoči je določila odvetnico AA, B 292, A (2. odstavek). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (dalje BPP), ki je določena v 2. odstavku 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju: ZBPP). Po tej določbi se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja v primeru, če prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno-varstvene dajatve. Iz odločbe Centra za socialno delo A z dne 11. 2. 2003, ki jo je prosilec priložil prošnji za dodelitev BPP, je razvidno, da prejema socialno denarno pomoč na podlagi določb Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji), zato v skladu z 2. odstavkom 12. člena ZBPP v postopku dodelitve izredne BPP ni potrebno ugotavljati njegovega finančnega položaja. Izpolnjen pa je tudi pogoj po določbi 24. člena ZBPP, saj vložena tožba v upravnem sporu, glede katerega se vlaga prošnja za BPP, ni očitno nerazumna. Tožena stranka zaključuje, da glede na navedeno tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne BPP. Ta mu je bila odobrena v obsegu, ki ga je uveljavljal, skladno s 1. odstavkom 28. člena ZBPP. Tožnik je zaprosil za popolno oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi 9. alinee 1. odstavka 26. člena v povezavi s 5. odstavkom istega člena ZBPP, kar pa v tem primeru predstavljajo le sodne takse. Zato je tožena stranka tožnikovi prošnji ugodila, kot je razvidno iz izreka, s katerim mu je bila BPP dodeljena v navedeni obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu opr. št. U 984/2003 skladno s 4. alineo 26. člena ZBPP, odvetnica pa je bila določena s seznama, ki ga je strokovni službi predložila Odvetniška zbornica Slovenije na podlagi 2. odstavka 30. člena ZBPP. V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da izrek odločbe temelji na 3. odstavku 37. člena ZBPP ter izrecno opozarja na določbo 1. odstavka 41. člena ZBPP, po katerem mora prosilec izpolnjevati pogoje za odobritev BPP ves čas, za katerega mu je le-ta odobrena in iz tega razloga strokovni službi za BPP v času od odobritve BPP do dneva dokončnosti obračuna stroškov sporočiti kakršno koli spremembo, ki vplivala na pravico do BPP ter na obseg in na obdobje prejemanja in sicer v 8 dneh od dneva, ko je za spremembo izvedel, kot določata 2. in 3. odstavek 41. člena ZBPP. V nasprotnem primeru je mogoče po uradni dolžnosti začeti postopek za povrnitev stroškov BPP. Tožena stranka v obrazložitvi še navaja, da mora prosilec oziroma imenovana odvetnica v skladu s 40. členom ZBPP po opravljeni pravni pomoči strokovni službi za BPP vrniti izpolnjeno napotnico in priložiti izpolnjen stroškovnik za opravljena dejanja pravne pomoči. V nasprotnem primeru se šteje, da prosilcu BPP ni bila odobrena in se uporabijo pravila o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja v delu, v kateremu je tožena stranka za pravno svetovanje in zastopanje določila odvetnico AA, B 292, A, in vlaga tožbo v upravnem sporu zoper 2. odstavek izreka uvodoma navedene odločbe tožene stranke. V tožbi navaja, da ima z imenovano odvetnico porušene odnose zaupanja v taki meri, da z odvetnico ne more več sodelovati, in v celoti zavrača, da bi ga zastopala dodeljena odvetnica. Imenovana odvetnica ga je v povezani zadevi že zastopala in sama odpovedala pooblastilo tožniku, ki se je s tem strinjal, saj bi sicer sam odpovedal pooblastilo odvetnici. Tožnik meni, da ima pravico, da ga v predmetni zadevi zastopa pooblaščenec, s katerim tožnik nima porušenih odnosov zaupanja v taki meri, da ne bi mogel sodelovati z njim. Glede na navedeno dejstvo tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov tožbi v celoti ugodi tako, da odpravi uvodoma navedeno odločbo v izpodbijanem delu in 2. odstavek izreka spremeni tako, da se glasi: "Za izvajanje in nudenje pravne pomoči se določi odvetnik oziroma odvetnica po presoji sodišča (po možnosti iz A)". Kot dokaz tožnik predlaga sodni preudarek in prilaga tožbi izpodbijano odločbo ter napotnico tožene stranke (obrazec ZBPP št. 2).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v primeru določitve odvetnika za izvajanje BPP ne gre za prostovoljno mandatno razmerje, kot ga ureja Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01, v nadaljevanju: ZODV), v katerem bi zastopana stranka ob vsakem času lahko preklicala svoje pooblastilo izbranemu odvetniku, ampak se v primeru izvajanja BPP razmerje med stranko in odvetnikom v skladu s 1. odstavkom 30. člena ZBPP vzpostavi na podlagi odločbe pristojnega organa za BPP. Zato meni, da tožena stranka lahko spremeni odločbo o določitvi odvetnika samo iz razlogov, navedenih v 3. oziroma 8. odstavku 30. člena ZBPP bodisi na zahtevo določenega odvetnika, če ta meni, da iz opravičljivih razlogov ne more prevzeti zastopanja, bodisi na zahtevo upravičenca, če določeni odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Dejstva, da postavljena odvetnica meni, da ne more prevzeti izvajanja s sporno odločbo odobrene pravne pomoči, tožnik niti ne zatrjuje. Prav tako ne zatrjuje, da postavljena odvetnica svoje dolžnosti, ki ji je naložena s sporno odločbo, ne opravlja v redu. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je mogoče ali potrebno sporni del izpodbijane odločbe spremeniti bodisi iz razloga 3. bodisi iz razloga 8. odstavka 30. člena ZBPP, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov za tožbeno trditev, da ima s postavljeno odvetnico odnose zaupanja porušene v tolikšni meri, da bi bilo treba postaviti drugega odvetnika. Tožena stranka zato meni, da je tožba neutemeljena, svojemu odgovoru na tožbo pa prilaga predmetne upravne spise.

Tožnik, ki mu je bil v odgovor posredovan odgovor tožene stranke na tožbo, je dne 3. 7. 2003 podal odgovor, da v celoti nasprotuje navedbam tožene stranke in vztraja pri prvotnih navedbah v tožbi z dne 19. 6. 2003, in dodatno še navaja, da glede na določbo 31. člena ZBPP tožena stranka ni pristojna odločati niti podajati odgovore. Navaja še, da je navedena določba v nasprotju z 2. odstavkom 23. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 5. odstavkom 180. člena in 170. členom Zakona o pravdnem postopku ter ZUS. Tožnik meni, da je sodišče zato po uradni dolžnosti dolžno prekiniti predmetni postopek ter začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Tožnik dodatno še navaja, da ga je z izpodbijano odločbo postavljena odvetnica že zastopala v zadevi opr. št. II R 49/2002 pred Okrožnim sodiščem v B ter sama predlagala svojo razrešitev, ker so se njuni medsebojni odnosi zaupanja porušili v taki meri, da z njo tožnik ne more in ne želi več sodelovati. Zato je izpodbijana odločba privedla do enake situacije, kot če bi bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. Tožnik sam ne bi iskal uslug imenovane odvetnice, poleg tega pa je mama imenovane odvetnice sodnica ter ima tako možnost vplivati na potek dogodkov. Tožnik meni, da ima pravico zahtevati dodelitev takega zagovornika, s katerim nima porušenih odnosov zaupanja v taki meri, da ne bi mogel uspešno sodelovati z njim, ob tem da določba 170. člena Zakona o pravdnem postopku ne prepoveduje, da tega ne sme storiti. Kar ni izrecno prepovedano je dovoljeno, kar velja po mnenju tožnika tudi za BPP. Tožnik v nadaljevanju pričakuje, da ne bodo več podcenjevane njegove individualne sposobnosti ter da bo sodišče postopalo v skladu z Ustavo Republike Slovenije, in sicer z 2., 14., 22., 23., 25. in 35. členom ter da mu ne bo povzročalo nadaljnjih stroškov v škodo njegovega preživetja. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov in ugotovitvi dejanskega stanja tožniku v celoti ugodi in prekine postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS o prehodnem vprašanju ter da tožniku dodeli novega zagovornika po vrstnem redu iz seznama, ki ga je posredovala Odvetniška zbornice Republike Slovenije, odvetnico AA pa razreši njenih dolžnosti in odgovor tožene stranke v celoti zavrže. Hkrati zaznamuje stroške za prevoz do pošte, fotokopiranje in poštnino v skupnem znesku 1.796,00 SIT.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) posredovalo tožbo v odgovor odvetnici AA, B 292, A, kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta lahko v neposredno škodo, vendar imenovana odvetnica odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V tem primeru je predmet spora le izpodbijani del (2. odstavek) uvodoma navedene odločbe, s katerim je tožena stranka za izvajanje odobrene pravne pomoči določila odvetnico AA, B 292, A. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ima pravico do zastopanja po pooblaščencu, s katerim tožnik nima porušenih odnosov zaupanja v taki meri, da ne bi mogla sodelovati. S tem smiselno uveljavlja pravico do izbire pooblaščenca, za kar pa v določbah ZBPP ni podlage. Prav tako v določbah ZBPP ni podlage za stališče, ki izhaja iz odgovora tožene stranke na tožbo, da odločba o dodelitvi BPP nadomesti pooblastilo odvetniku za zastopanje stranke, v konkretnem primeru tožnika. Tako stališče je tudi v nasprotju z določbo 3. odstavka 28. člena ZBPP, po kateri preneha pravica do BPP v primeru, če prosilec ne izpolni v citirani določbi primeroma določenega pogoja, in sicer če je "npr. uporabil pravni nasvet odvetnika, da je potrebno v določenem roku vložiti tožbo, vendar kljub temu ni dal odvetniku pooblastila za vložitev tožbe, odobrena pa mu je tudi pravna pomoč za postopek na prvi stopnji". ZBPP na splošno opredeljuje pojem brezplačne pravne pomoči z določbo 1. odstavka 1. člena kot uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Konkretno definicijo BPP podaja 3. odstavek 1. člena ZBPP, po katerem pomeni BPP pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Po določbi 5. člena ZBPP pa lahko pravno pomoč po tem zakonu izvajajo zgolj osebe, določene s tem zakonom. Na navedeni podlagi tožnik, ki se v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2003 sicer sklicuje na določbe 5. odstavka 180. člena in 170. člena ZPP v povezavi z ZUS, nima pravne podlage za uveljavljanje pravice do proste izbire pravnega zastopnika, saj v konkretnem primeru izpodbijana odločba tožene stranke temelji na določbah ZBPP in ne na določbah ZPP, kar je razvidno tako iz uvoda kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Po presoji sodišča tožnik prav tako neutemeljeno uveljavlja neskladje določbe 31. člena ZBPP in 2. odstavka 23. člena Ustave RS. Vendar pa navedenih tožbenih trditev niti ne konkretizira in tudi ne obrazloži, kljub temu pa zahteva, da sodišče sproži pri Ustavnem sodišču RS postopek za oceno ustavnosti na podlagi 156. člena Ustave RS. Po mnenju sodišča pa v tožbi zatrjevana neskladnost določbe 31. člena ZBPP z 2. odstavkom 23. člena Ustave RS ni podana. Zato sodišče temu tožbenemu predlogu ne sledi, pripominja pa, da lahko vsakdo, če izkaže svoj pravni interes, poda pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, skladno z 2. odstavkom 162. člena Ustave RS v zvezi s 1. odstavkom 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94).

Po mnenju sodišča je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je tudi uvodoma navedena odločba tožene stranke v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.