Jedro

Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko v roku, ki je določen za stranko, pritožbo. Iz prvega odstavka 229. člena ZUP izhaja, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njena pravice ali pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42301-335677/2016-33 z dne 27. 6. 2019. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da se zahteva za vračilo stroškov postopka zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je z odločbo z dne 27. 6. 2019 prvostopenjski organ ugotovil, da je bil zavezanki A. d.o.o. - v likvidaciji priznan presežek davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po obračunu za obdobje april – junij 2016 v predlagani višini 351.634,00 EUR. Prvostopenjski organ je še ugotovil, da je zavezanka na dan zapadlosti vračila presežka izkazovala višji zapadli dolg, zato je prvostopenjski organ s presežkom delno pobotal davčni dolg zavezanke. Glede tožnikove pritožbe zoper navedeno odločbo pa ugotavlja, da jo je podala neupravičena oseba, zaradi česar jo jo treba zavreči. Pri tem se sklicuje na 2. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z ZDavP-2, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). V nadaljevanju povzema določbe 42. člena ZUP, ki določa kdo je lahko stranka v upravnem postopku ter na 43. člen ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Glede udeležencev davčnega postopka pa se sklicuje na 11. in 12. člen ZDavP-2 ter glede davčnih zavezancev po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) na 5. in 87. člen ZDDV-1. Ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje, da bi ga bilo šteti za davčnega zavezanca, plačnika davka ali osebo, ki bi bila v postopku davčne izvršbe dolžna poravnati davek. Tožnik se zgolj sklicuje, da je bila nanj prenesena terjatev v postopku pred sodiščem, kar pa po stališču pritožbenega organa ne more predstavljati podlage za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku vračila po predmetnem obračunu.

3. Ministrstvo tudi ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje, da bi iz obračuna DDV, v zvezi s katerim zatrjuje, da je upravičen do presežka, izhajalo, da je on upravičen do vračila, kar iz samega obračuna prav tako ne izhaja. Obračun za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016 je oddala A. d.o.o. - v likvidaciji ter je zato lahko do presežka DDV upravičena zgolj slednja. Tožnik svoj pravni interes v pritožbi opira na postopek sodne izvršbe, čeprav bi tožnik moral izkazati pravni interes, ki naj bi ga imel v postopku vračila DDV v davčnem postopku, ne pa s tem, da je zoper zavezanko sprožil postopek sodne izvršbe. Pravni interes mora tožnik izkazati in ne zgolj zatrjevati, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Dejanski interes za priznanje lastnosti stranke ne zadošča. Ministrstvo se sklicuje tudi na 97. člen ZDavP-2, po katerem terjatev zavezanca za davek ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe. Iz navedenih razlogov je tožnikovo pritožbo zavrglo.

4. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je pri finančnem organu v teku postopek odločanja o zahtevku za vračilo presežka DDV v višini 351.634,00 EUR po mesečnem obračunu DDV za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016, podanega s strani družbe A. d.o.o. - v likvidaciji. Navedena terjatev družbe A. d.o.o. - v likvidaciji do tožene stranke za vračilo DDV je bila v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici s sklepom opr. št. VL 22000/2016 z dne 12. 7. 2016 (popravljen s sklepom o popravi z dne 14. 7. 2016) zarubljena v korist tožnika in prenesena v izterjavo. Tožena stranka je sicer skušala preprečiti rubež in prenos predmetne terjatve iz naslova DDV, vendar je o zakonitosti rubeža in prenosa v izterjavo pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Ip 804/2016 z dne 3. 1. 2017. S tem izkazuje tožnik svoj pravni in dejanski interes za uspešno izterjavo predmetnega DDV.

5. Tožnik meni, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom krši vezanost na pravnomočno razsojeno stvar, po kateri je predmetna terjatev iz naslova DDV zarubljena in prenesena v izterjavo tožniku. Pojasnjuje še, da sta tako tožnik kot tudi družba A. d.o.o. - v likvidaciji zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 6. 2019 vložila pritožbo, pri čemer je bilo pritožbi družbe A. d.o.o. - v likvidaciji ugodeno in odločba prvostopenjskega organa z dne 27. 6. 2019 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, tožnikova pritožba pa je bila zavržena. Tožnik meni, da so zakonska določila, na katera se sklicuje tožena stranka, po katerih meni, da davčna terjatev do tožene stranke naj ne bi mogla biti predmet izvršbe, neustavna, saj ni utemeljenega razloga za takšno priviligiranje položaja tožene stranke. Vendar za zadevo navedeno ni relevantno, pač pa je relevantna ustavna ureditev iz 158. člena Ustave RS, ki določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. To je tožena stranka poskušala storiti s pritožbo zoper rubež in prenos predmetne terjatve iz naslova DDV na tožnika, vendar ni uspela in je rubež in prenos v izterjavo tožniku pravnomočen. Na pravnomočno izveden rubež in prenos v izterjavo sta tožena stranka in sodišče vezana. Tožnik meni, da je tožena stranka z neupoštevanjem pravnomočnih sodnih odločb o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo tožniku tožniku kršila ustavno pravico iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi; ugotovi, da je tožena stranka tožniku z onemogočanjem udeležbe v postopku odločanja o pritožbi in z zavrženjem njegove pritožbe kršila ustavni pravici do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave RS; tožena stranka je v postopku odločanja o zahtevku za vračilo presežka DDV v višini 351.634,00 EUR z vsemi pripadki po mesečnem obračunu DDV za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016, ki ga je podala družba A. d.o.o. - v likvidaciji, dolžna tožniku priznati pravico do udeležbe v tem postopku. Hkrati predlaga naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je odgovor toženke na tožbo neobrazložen, zaradi česar predlaga, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči z zamudno sodbo tako, da mu ugodi. Navaja tudi, da je tožena stranka odgovoru očitno priložila le en izvod listin, na katere se pavšalno sklicuje v odgovoru na tožbo, zaradi česar te priloge niso bile vročene tožniku. S tem pa tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave o procesnem gradivu.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je sklep Ministrstva o zavrženju tožnikove pritožbe pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi je Ministrstvo kot drugostopenjski organ zavrglo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, ki se nanaša na davčnega zavezanca družbo A. d.o.o. - v likvidaciji. Iz slednje izhaja, da je davčnemu zavezancu A. d.o.o. - v likvidaciji bil priznan presežek DDV za obdobje april - junij 2016 v predlagani višini 351.634,00 EUR, pri čemer je davčni organ z navedenim celotnim presežkom delno pobotal dolg davčnega zavezanca, to je družbe A. d.o.o. - v likvidaciji. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, za katero tudi po presoji sodišča ni aktivno legitimiran.

11. Tožnik v postopku, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, ni sodeloval kot stranka. Iz upravnih spisov povezanih zadev (I U 945/2019, 1130/2019) izhaja, da je tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper družbo A. d.o.o. - v likvidaciji vložil zahtevo za priznanje lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca, ki pa jo je prvostopenjski davčni organ s sklepom DT 42301-335677/2016-13 z dne 21. 2. 2017 zavrnil. Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 199/2018 z dne 15. 1. 2020, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1529/2017 z dne 25. 9. 2018, s katerim je to sodišče odločalo o tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep. Tožnik je torej zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca le v postopku nadzora obračuna DDV, v katerem pa mu navedeni položaj ni bil priznan.

12. Iz upravnih spisov pa ne izhaja (kar tožnik tudi ne zatrjuje), da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka (presežek DDV) družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. Na podlagi 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, iz 43. člena ZUP pa izhaja, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes.

13. Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko v roku, ki je določen za stranko, pritožbo. Iz prvega odstavka 229. člena ZUP izhaja, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njena pravice ali pravne koristi.

14. V obravnavani zadevi je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo, ki je bila izdana družbi A. d.o.o. - v likvidaciji, pri čemer zatrjuje, da odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi, s čimer zatrjuje svoj pravni interes v navedenem „tujem“ postopku. Sodišče se strinja s stališčem Ministrstva, da tožnik s sklicevanjem na postopek pred sodiščem, v katerem je bila nanj prenesena terjatev družbe A. d.o.o.- v likvidaciji, ne izkazuje svoje pravne koristi za sodelovanje v postopku, v katerem je odločeno o presežku DDV družbe A. d.o.o. - v likvidaciji. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Katere pravice in pravne koristi se varujejo v upravnem postopku je odvisno od relevantnega materialnega prava. Pravilni so zaključki Ministrstva, da po relevantnih določbah ZDavP-2 in ZDDV-1 tožnik ni izkazal pravne koristi za sodelovanje v navedenem postopku ter da dejanski interes ne zadošča. Udeležence davčnega postopka določata 11. in 12. člen ZDavP-2. Iz prvega odstavka 12. člena ZDavP-2 izhaja, da so zavezanci za davek po tem zakonu: 1. davčni zavezanec, 2. plačnik davka, 3. oseba, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek. Iz 5. člena ZDDV-1 izhaja, da je „davčni zavezanec“ vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec davčnemu organu predložiti obračun DDV.

15. Pravilne so ugotovitve ministrstva, da tožnik ne zatrjuje, da bi iz obračuna DDV, v zvezi s katerim zatrjuje, da je upravičen do presežka, izhajalo, da je on upravičen do vračila. Ministrstvo je tudi ugotovilo, da je obračun za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016 oddala družba A. d.o.o. - v likvidaciji, zato je lahko do presežka DDV upravičena zgolj slednja. Sodišče se strinja z zaključki Ministrstva, da tožnik ne more biti, iz razlogov, ki jih navaja, stranka postopka oziroma stranski udeleženec, saj tudi ZDavP-2 to preprečuje. Na podlagi 97. člena ZDavP-2 namreč terjatev zavezanca za davek ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe.

16. Iz vseh navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore. Glede na omenjene relevantne zakonske določbe, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na izvršilni postopek Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Ker je v obravnavani zadevi Ministrstvo izpodbijani sklep izdalo ob upoštevanju relevantnih zakonskih določb, sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom krši vezanost na pravnomočno razsojeno stvar kot tudi tožnikove ugovore o neustavnosti zakonske ureditve, ki naj bi priviligirala položaj tožene stranke. Slednji tožnikovi ugovori so povsem pavšalni, zato jih sodišče zavrača. 17. Sodišče zavrača tudi tožnikovo stališče v pripravljalni vlogi, da bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati zamudno sodbo, ker odgovor toženke na tožbo ne ustreza standardu obrazloženega odgovora. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. ZUS-1 v 63. in naslednjih členih ureja vrste sodb, ki se izdajo v upravnem sporu. Med njimi ni zamudne sodbe, ki jo sodišče po omenjeni določbi 318. člena ZPP izda in z njo ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. V ZUS-1 je to urejeno drugače, saj v 38. členu ni določena obveznost vložitve odgovora na tožbo. Toženka mora poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe. Prav tako sodišče zavrača tožnikove navedbe, da mu niso bile vročene listine, ki jih je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, zaradi česar naj mu ne bi bila zagotovljena pravica do izjave glede navedenega gradiva. Tožena stranka je namreč sodišču posredovala zgolj upravne spise (v slednje je imel tožnik možnost vpogleda tako v upravnem postopku, kot v postopku na sodišču), ki so bili podlaga za izpodbijani akt, ne pa kakšnih drugih listin, s katerimi tožnik ne bi bil seznanjen.

18. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je po presoji sodišča za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

21. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.