Jedro

Tožeča stranka je resničnost svojih navedb dokazovala s predložitvijo elektronske korespondence med pravdnima strankama in zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, medtem ko je tožena stranka v dokaz svojih navedb sicer predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni moglo izvesti zaradi njegove neudeležbe na naroku za glavno obravnavo. Ker pa tudi morebitnih drugih dokazov ni predložila, ni zadostila dokaznemu bremenu glede ugovorov, s katerimi je izpodbijala utemeljenost vtoževanega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi Pg 52/2012 z dne 18. 3. 2013; z izpodbijano sodbo pa je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132639/2011 z dne 20. 9. 2011 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zneske 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 114,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.988,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper navedena sklep in sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke in njen predlog za izdajo predhodne odredbe v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Podrejeno je predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanih sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obligacijski zakonik - OZ v 837. členu določa, da se posrednik s posredniško pogodbo zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Posredniška pogodba spada med neformalne pogodbe, zato njena sklenitev v pisni obliki ni pogoj za njeno veljavnost. Pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke S. R. in izpisa elektronske korespondence, ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno posredniško pogodbo. Neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala predložiti posredniški dnevnik kot objektivno preverljivo dokumentacijo, saj ta ne vsebuje izjave volje strank, ne nadomešča njunih pogodbenih izjav in nima konstitutivnega pomena. Z njim bi tožeča stranka dokazovala ˝le˝ vsebino posla, ne pa dejstva, da je bila pogodba res sklenjena (1), kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

6. Med strankama ni sporno, da je med toženo stranko in prodajalcem C. iz Italije prišlo do zasledovane sklenitve prodajne pogodbe za nakup hidravličnih škarij, kar pa pomeni, da je tožeča stranka svojo obveznost iz posredniške pogodbe v celoti izpolnila, s čimer je tudi pridobila pravico do plačila za uspešno opravljeno posredovanje. Pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in ob odsotnosti nasprotnih dokazov tožene stranke ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo provizije v višini 10% od vrednosti posla, tj. 5.000,00 EUR, in pripadajočega DDV. Poleg tega tožena stranka vtoževanega računa, v katerem je tožeča stranka opredelila vsebino in višino obveznosti tožene stranke ter rok plačila, ni zavrnila, upravičenosti tožeče stranke do plačila za opravljeno posredovanje pa je začela nasprotovati (šele) oziroma zgolj s pavšalnimi ugovori tekom predmetnega postopka.

7. Iz navedenega izhaja, da je med pravdnima strankama obstajal konsenz o vseh bistvenih sestavnih posredniške pogodbe, in sicer tako glede predmeta kot tudi glede plačila, medtem ko natančnejša ugotovitev kraja in časa sklenitve pogodbe ter drugih podrobnosti, za katere pritožba trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov, na dolžnost plačila tožene stranke tožeči za izpolnitev njene pogodbene obveznosti ne vplivajo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je resničnost svojih navedb dokazovala s predložitvijo elektronske korespondence med pravdnima strankama in zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, medtem ko je tožena stranka v dokaz svojih navedb sicer predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni moglo izvesti zaradi njegove neudeležbe na naroku za glavno obravnavo. Ker pa tudi morebitnih drugih dokazov ni predložila, ni zadostila dokaznemu bremenu glede ugovorov, s katerimi je izpodbijala utemeljenost vtoževanega zahtevka.

9. Do preostalih pritožbenih navedb, ki jih je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Prav tako se pritožbeno sodišče ni (posebej) opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi z verjetnostjo obstoja upniško-dolžniškega razmerja, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani predhodni odredbi, ker je na njih odgovorilo že v okviru odločanja o pritožbi zoper izpodbijano sodbo, pri čemer je bil obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankam ne le z verjetnostjo, ampak z gotovostjo ugotovljen.

11. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 582.