Jedro

Za interpretacijo sodbe v zadevi Ališič in ostali ter njeno uporabo v konkretni zadevi, kjer je prišlo do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun, je razpolaganje, poleg pravic (u)porabe oziroma uživanja plodov, ključna komponenta pravice do mirnega uživanja imovine. V predmetni zadevi je bistveno, ali je bil omenjen prenos narejen z aktivnim ravnanjem tožnice ali pa je bil prenos narejen zgolj na podlagi predpisov in mimo svobodne volje tožnice. Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene, ne glede na okoliščine tega prenosa, pomeni po presoji sodišča napačno razlago in uporabo sodbe v zadevi Ališić in ostali.

Dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno zgolj s podatkom o tem, da so bila sredstva tožnice na določen dan in na podlagi zakona prenesena na privatizacijski račun. Po presoji sodišča bi morala toženka dati tožnici možnost, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnala in je svobodno izbrala prenos sredstev na privatizacijski račun, s čimer je za razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzela določeno tveganje glede bančnih prihrankov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad 0042-6074/2016/3 z dne 22. 9. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo, javni sklad odločil, da se zahteva za verifikacijo tožnice, glede neizplačane stare devizne vloge, št. devizne knjižice ali računa, ..., zavrne. V obrazložitvi toženka navaja, da je 28. 6. 2016 prejela tožničino zahtevo za verifikacijo. Tožnica je vlogi priložila svojo devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na devizni knjižici v znesku 21.590,27 DEM, dne 23. 7. 1998 prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerega je razvidno, da je tožnica vsa navedena sredstva v protivrednosti 21.590,27 BAM dne 23. 7. 1998 prenesla na svoj posebni privatizacijski račun. Prav tako je bilo priloženo potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH (v nadaljevanju Zavod) z dne 22. 12. 2015, ki izkazuje stanje 22.004,52 BAM na dan 14. 4. 1999 iz naslova prenosa sredstev tožnice iz Ljubljanske banke d.d. Sarajevo na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime tožnice in njen EMŠO. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je bilo ugotovljeno, da je tožnica predmetno devizno vlogo prenesla na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju Agencija), kar potrjuje točnost dokazil, ki so bila priložena vlogi. Toženka se sklicuje na prvi in drugi odstavek 2. člena ZNISESČP ter prvi odstavek 207. člena in prvi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je že iz vloge tožnice razvidno, da je sredstva devizne vloge št. ... prenesla na svoj posebni privatizacijski račun, kar potrjujejo tudi podatki Agencije, pridobljeni skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, toženka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato je v skrajšanem postopku zahtevo tožnice zavrnila.

2. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZNISESČP v 1. členu določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 6064/08, z dne 16. julija 2016 (v nadaljevanju sodba v zadevi Ališić in ostali), v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Citirana sodba v točki 147 določa, da je „treba poudariti, da zgoraj omenjeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile - čeprav so v enakem položaju kot obravnavani pritožniki - „stare“ devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v Federaciji Bosne in Hercegovine (glej 32. odstavek zgoraj) ali ki sta jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada v zagrebški in skopski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (glej 43. in 52. odstavek zgoraj). Srbija in Slovenija lahko te osebe izključita iz svojih shem. Če pa je bil tako povrnjen samo del „starih“ deviznih vlog nekoga, sta Srbija in Slovenija zdaj odgovorni za izplačilo preostanka (Srbija za „stare“ devizne vloge v vseh podružnicah srbskih bank in Slovenija za take vloge v vseh podružnicah slovenskih bank ne glede na državljanstvo posameznega varčevalca ali lokacijo podružnice). Tožnica prilaga potrdilo Agencije, iz katerega je razvidno, da „preostanek“ oziroma neporabljena sredstva na računu tožnice pri Agenciji znaša 22.004,52 BAM oziroma 11.327,80 EUR, kar znaša znesek, ki ga v svoji zahtevi za verifikacijo navaja tožnica. Tožnica med drugim navaja, da imajo „prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Agencija je k dolgu toženke pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg toženke, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom OZ solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži izplačilo devizne vloge v višini 11.327,80 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 po letni obrestni meri 6 %, od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79 %, od 1. 1. 2016 do izplačila po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije, oziroma podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je toženka dolžna tožnici izdati informativni izračun v višini 11.327,80 EUR, s pripadajočimi obrestmi skladno z ZNISESČP. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka navedbe tožnice. Bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo je drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki definira kaj se ne šteje kot neizplačana devizna vloga. Tožnica je za verifikacijo priložila kopijo devizne knjižice št. ..., iz katere je razvidno stanje na dan 31. 12. 1991 v višini 21.590,27 DEM in da je tožnica navedena sredstva prenesla na posebni privatizacijski račun, ter da je bilo stanje na njeni devizni vlogi 0,00 DEM. Navedeno potrjuje tudi žig na 2. strani devizne knjižice (kjer se izkazuje prenos sredstev v breme v višini 21.590,27 DEM ter stanje v višini 0,00 DEM), saj izkazuje, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prenesla sredstva s tožničine devizne vloge na »jedinstveni RN Z.P.P.-a«. K vlogi je tožnica priložila še potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z dne 23. 7. 1998, iz katerega izhaja stanje predmetne devizne vloge in potrdilo Zavoda z dne 22. 12. 2015. Gre za izvod izpiska iz posebnega privatizacijskega računa, ki se glasi na ime tožnice in njen EMŠO (JMB - jedinstveni matični broj), ki izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke Sarajevo v višini 22.004,52 BAM. Tožnica ni z ničemer izkazala, da se s podatki, zapisanimi na potrdilu ni strinjala oziroma, da je zahtevala popravek le teh.

4. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je bilo prav tako potrjeno, da je tožnica devizno vlogo v celoti prenesla na posebni privatizacijski račun pri Zavodu. Toženka je pridobila potrdilo Zavoda z dne 4. 12. 2014, ki se glasi na ime in priimek tožnice in njen EMŠO ter enako izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke Sarajevo v višini 22.004,52 BAM. To potrdilo potrjuje točnost dokazil, ki jih je tožnica priložila k zahtevi za verifikacijo. Skladno z relevantno zakonodajo Bosne in Hercegovine je bilo na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992 (in ne 31. 12. 1991), kar pomeni, da razlika med zneskom na devizni knjižici ter zneskom na potrdilu Zavoda predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992 (od 1. 1. 1992 do 31. 3. 1992). V primeru tožnice je bilo stanje devizne vloge na dan 31. 3. 1992 v višini 22.004,52 DEM (kar znaša 22.004,52 BAM), ki je znesek, ki ga izkazuje tudi potrdilo Zavoda z dne 4. 12. 2014. 5. Razlogi tožnice, da je s prenosom stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun prišlo do pristopa k dolgu, so napačni. Kot je izkazano s fotokopijo devizne knjižice, potrdilom Ljubljanske banke d.d. Sarajevo ter potrdilom Zavoda, tožnica po prenosu vloge na privatizacijski račun ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo Bosne in Hercegovina (v nadaljevanju FBiH). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini (št. 27912/02) je med drugim potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije1 (v nadaljevanju Zakon FBiH/97) FBiH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom.

6. Iz zahteve za verifikacijo, iz Priloge III sicer izhaja navedba stranke, da sredstva s predmetne devizne vloge niso bila prenesena na privatizacijski račun, vendar je iz predložene devizne knjižice, potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo in potrdilom Zavoda, razvidno in izkazano, da je tožnica devizno vlogo prenesla na privatizacijski račun. Tožnica ne navaja, da so bila sredstva z devizne knjižice prenesena na privatizacijski račun na podlagi prevare ali v nasprotju z njeno voljo, prav tako tega z ničemer ni izkazala. Prenosi so bili vedno opravljeni na podlagi svobodne volje imetnika stare devizne vloge, na podlagi njegovega aktivnega ravnanja. Slednje dokazuje tudi kopija devizne knjižice (vpisi in žigi v njej), ki jo je tožnica predložila skupaj z zahtevo za verifikacijo in katero ima v posesti tožnica in jo je imela v posesti ves čas od odprtja. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je bila knjižica odtujena ali da kadarkoli ni bila v njeni posesti. Temu sledi zaključek, da je tožnica tista, ki je devizno knjižico prinesla v banko in zahtevala prenos, s čimer je izrazila svojo voljo. Če bi se prenosi opravili brez volje lastnika, torej avtomatsko, v knjižici ne bi bil zabeležen prenos sredstev na privatizacijski račun tožnika. Prav tako tožnica ni izkazala, da se s prenosom ni strinjala oziroma, da bi aktivno delovala v smeri, da bi prenos izničila.

7. Stališče ESČP v sodbi v zadevi Ališić in ostali, da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v FBiH, je mogoče razumeti, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Pomembno je, da so varčevalci prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, saj že te predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Zato Republika Slovenija ni odgovorna za stare devizne vloge deviznih varčevalcev Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, katerih razmerja so bila prenesena na posebne privatizacijske račune, a iz tega naslova niso bili ali niso bili v celoti poplačani. Stare devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune po prenosu niso več obveznost Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, pač pa je zanje odgovorna FBiH. Sicer pa je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija. Kot izhaja iz sklepa z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 in sklepa z dne 5. 9. 2017 v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17, je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe v zadevi Ališić in ostali, in skladnost ZNISESČP z navedeno sodbo.

8. V pripravljalni vlogi tožnica ponovno opozarja na 147. odstavek sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Predmetna sodba jasno določa, da je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge vsem varčevalcem Ljubljanske banke, ne glede na državljanstvo ali mesto podružnice te banke. Edini pogoj je, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije, ali plačana na neki drugi podlagi. Tožnica je s potrdilom Agencije dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na računu tožnice toliko kot znesek, ki ga v zahtevi za verifikacijo navaja tožnica. Toženka na ta dejstva in dokaze ni odgovorila. Toženka se je očitno odločila, da bo določbe pilotske sodbe v zadevi Ališić in ostali ignorirala s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ker ZNISESČP določa način izvršitve te sodbe, pa je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da jo spoštujejo in izvršijo. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali jasno pove, da je toženka prosta svoje obveznosti le v primeru, če so bila sredstva z devizne vloge porabljena v privatizaciji ali izplačana s strani BiH. Če toženka zatrjuje, da je Agencija prevzela dolg, pa naj predloži pogodbo o prevzemu dolga, ki ne obstaja, saj je tožnica ni nikdar podpisala.

9. Nadalje navaja, da ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na poseben privatizacijski račun pri Agenciji. Toženka ne more dokazati, da je tožnica svoja devizna sredstva prenesla na Agencijo na podlagi predpisov BiH. Na njenem privatizacijskem računu so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa (v nadaljevanju Navodilo), so bile banke dolžne dostaviti Zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Glavna podružnica Sarajevo, ki ni bila predmet privatizacije, Zavodu ni bila dolžna dostaviti teh podatkov. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod izkazal na privatizacijskem računu ni problem tožnice. Bistveno je, da tožnica ni tista, ki bi podatke dostavila oziroma prenesla sredstva na privatizacijski račun. Ker je bilo navedeno ravnanje storjeno brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je razveljavilo navedene določbe.

K I. točki izreka

10. Tožba je utemeljena.

11. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerim se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene, v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona. Po določbah 2. člena tega zakona je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neizplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

12. Med strankama ni sporno, da je v zadevi prišlo do prenosa deviznih sredstev na privatizacijski račun tožnice, kar je ena od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na čigar podlagi je toženka odločila v zadevi.

13. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi razlagala določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na način, da če je v postopku izkazano, da je bila stara devizna vloga na podlagi predpisov držav prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune, kot je obravnavani primer, potem ne glede na to, kakšne so bile okoliščine tega prenosa in v kolikšni meri je pri tem sodeloval upravičenec na podlagi svobodne volje, Slovenija ni več odgovorna za poplačilo tovrstnih deviznih vlog varčevalcev, temveč je zanje odgovorna FBiH. Ker je varčevalec s prenosom pridobil povezane pravice v razmerju do FBiH, posledično toženka kakršnih koli drugih dejstev ni ugotavljala, kot tistih, ki so bila organu znana pred izdajo izpodbijane odločbe in je zato odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP). Sodišče se z navedenim ne strinja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju2. 14. Sodišče je že v zadevah I U 323/2017 z dne 28. 5. 20183 in I U 382/2017 z dne 4. 6. 20184 med drugim pojasnilo, da iz sodbe v zadevi Ališić in ostali izhaja, da je bilo za ESČP bistveno, da pritožniki Ališić in ostali stare devizne vloge "niso (u)porabili". Iz sodbe v zadevi Ališić in ostali nadalje izhaja, da se ESČP ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so pritožniki imeli kakšno možnost za učinkovito (u)porabo ali razpolaganje s prihranki, pa te možnosti niso izkoristili. Kršitev pravice iz 1. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila ugotovljena že iz razloga - ker so morali pritožniki "predolgo časa čakati" in niso mogli dvigniti prihrankov s svojih računov, da bi z njimi "razpolagali". Zato je po presoji sodišča za interpretacijo sodbe v zadevi Ališič in ostali ter njeno uporabo v konkretni zadevi, kjer je prišlo do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun, torej razpolaganje, poleg pravic (u)porabe oziroma uživanja plodov, ključna komponenta pravice do mirnega uživanja imovine.

15. Ravno glede pravice do razpolaganja pa je v konkretnem primeru situacija tožnice, katere stare devizne vloge so bile prenesene na privatizacijski račun, v pomembnem delu drugačna od situacije v zadevi Ališić in ostali, kjer prenos na privatizacijski račun ni bil izveden. Zato je po presoji sodišča za razrešitev obravnavanega upravnega spora bistveno, ali je bil omenjen prenos narejen z aktivnim ravnanjem tožnice ali pa je bil prenos narejen zgolj na podlagi predpisov in mimo svobodne volje tožnice. Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene, ne glede na okoliščine tega prenosa, kot to zagovarja toženka v izpodbijani odločbi, pomeni po presoji sodišča napačno razlago in uporabo sodbe v zadevi Ališić in ostali. Pomembne so po povedanem tudi okoliščine tega prenosa z vidika (ne)svobodne izbire varčevalca, česar pa toženka v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni razčistila ob upoštevanju pravice do izjave stranke. Organ mora v skladu z načelom zaslišanja stranke preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o veh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden5. 16. Izpeljava razlage interpretacije sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali posledično pomeni, da dejansko stanje v odločbi, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, ni bilo v zadostni meri ugotovljeno zgolj s podatkom o tem, da so bila sredstva tožnice na določen dan in na podlagi zakona prenesena na privatizacijski račun. Po presoji sodišča bi morala toženka dati tožnici možnost, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnala in je svobodno izbrala prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzela določeno tveganje glede bančnih prihrankov. Pri tem je dokazno breme deljeno v tem smislu, da mora biti tožnica pozvana, da se glede pravno pomembnih okoliščin izvedbe prenosa izreče, da poda relevantne trditve in po možnosti dokaze o tem, da ni sodelovala oziroma se ni strinjala s prenosom sredstev in da z omenjenim razpolaganjem ni sama prevzela tržnega tveganja; ob tem pa ima tudi toženka v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP dolžnost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen preveri tožničina pojasnila in oceni verodostojnost njenih trditev ali dokazov preko relevantnih podatkov in informacij o načinu učinkovanja relevantne zakonodaje BiH o prenosu starih deviznih vlog na privatizacijske račune. Na ta način bo toženka ugotovila dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, še posebej, če oziroma ker organ lahko preskrbi določene dokaze splošne narave hitreje in lažje kot stranka (drugi odstavek 140. člena ZUP v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP). Da je potrebno izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP), izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS I U 805/2017 z dne 24. 4. 2018 in I U 1545/2017 z dne 21. 5. 2018, kjer se je sodišče izrecno izreklo glede okoliščin prenosa, kakor tudi glede same vloge tožeče stranke pri prenosu sredstev.

17. Ker je toženka po povedanem nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo ESČP v zadevi Ališič in ostali, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila tudi določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. člena in 8. člena ZUP. Zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in jo je sodišče na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem mora toženka dati tožnici možnost, da se (vsaj) pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah prenosa starih deviznih vlog, ki so z vidika elementa izbire pomembna za odločitev. Šele po tako izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem bo upoštevano načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP)6, se bo morala toženka določno opredeliti o okoliščinah tega prenosa in o tem ali so bile vloge prenesene brez ali s sodelovanjem tožnice in ponovno odločiti o tožničini zahtevi. Pri izdaji novega upravnega akta je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče že iz navedenega razloga ugodilo tožbi, se do drugih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

18. Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

19. Določilo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Ta znesek mora toženka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Sl. novine FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54700, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12. 2 Iz odgovora na tožbo pa izhaja, da je za pravilno razlago po mnenju toženke vendarle pomembno tudi, kako je do prenosa sredstev prišlo z vidika ocene o (ne)svobodni volji varčevalca. Toženka v odgovoru na tožbo razlagi iz izpodbijane odločbe namreč dodaja pomemben argument, ki odstopa oziroma nadgrajuje razlago iz izpodbijane odločbe, in sicer, da tožnica ni navedla, da bi bil prenos izveden na podlagi prevare ali v nasprotju z njeno voljo in zaključuje, da je tožnica prostovoljno zahtevala prenos sredstev. 3 Primerjaj točki 32 in 34 obrazložitve te sodbe. 4 Primerjaj točki 27 in 29 obrazložitve te sodbe. 5 Da so okoliščine prenosa pomembne, je toženka navedla (šele) v odgovoru na tožbo, pred tem pa stranki tudi ni dala možnosti, da se o tem izjavi. Ker je predmet presoje zakonitost izpodbijane odločbe, se sodišče do razlogov, ki jih toženka ni navedla v izpodbijanem aktu, ni dolžno opredeljevati. 6 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS IU 464/2017 z dne 2. 7. 2018.