Jedro

Tudi stroškovna odločitev mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (o stroških) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Po umiku tožbe je sodišče prve stopnje ustavilo postopek in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 3.794,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V obrazložitvi je navedlo, da odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP.

3.Tožena stranka je predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, podredno pritožbo zoper sklep o stroških.

4.Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa je pravnomočno zavrnjen.

V pritožbi zoper sklep tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ne pojasni, kako je prišlo do višine stroškov 3.794,40 EUR. Tožena stranka se do sklepa ne more opredeliti drugače, kot da zahteva še plačilo razlike med dejansko priglašenimi in upravičenimi stroški (vsi v stroškovniku priglašeni stroški so bili potrebni za pravdo - 155. člen ZPP) in stroški, ki jih je odmerilo sodišče. Podana je tudi kršitev 163. člena ZPP. V sklepu ni obrazložena odmera stroškov po posamičnih postavkah, sklep se ne sklicuje na stroškovnik. Preizkus bi bil mogoč le, če bi bila odmera opravljena pregledno na stroškovniku, ki bi bil priloga - sestavni del izpodbijanega sklepa in s tem sodnega spisa. Pritožba torej ne more konkretizirati zavrnjenih postavk. Ker sklep ni utemeljen niti s sklicevanjem na odvetniško tarifo, ni jasno, kako je posamezna storitev ovrednotena v odmerjenih stroških.

5.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa, podredno znižanje priznanih stroškov za procesne sklepe, ker jih ni povzročil tožnik.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Utemeljena je pritožbena graja, da sklep nima nikakršnih razlogov o odločilnih dejstvih. Razen navedbe, da odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP, o pravdnih stroških ne pove ničesar.

8.Standard obrazloženosti stroškovne odločitve v sodni odločbi je nižji kot za obrazložitev odločitve o glavni stvari. Kljub temu mora biti tudi stroškovna odločitev obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Sodna praksa ne zahteva, da bi bil v obrazložitvi naveden vsak strošek posebej. Bistveno je, da iz obrazložitve izhaja, katere stroške je sodišče priznalo in katerih ne, koliko znaša končni znesek priznanih stroškov in od katere vrednosti spora so odmerjeni. Zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa, medtem ko predhodno vročanje stroškovnika nasprotni stranki v izjavo ni potrebno. Sodišče lahko na stroškovniku, ki je v spisu, označi posamezne postavke, ki jih šteje za potrebne in primerne, v obrazložitvi pa navede le končni (skupni) znesek priznanih stroškov. Če je to potrebno (npr.: če je odmerilo stroške od drugačne vrednosti spornega predmeta, kot so bili priglašeni), je treba v obrazložitvi pojasniti tudi to, nadalje morebitno upoštevanje delnega uspeha v pravdi, vrednost uporabljene odvetniške točke, navesti, katera Odvetniška tarifa je bila uporabljena, in obrazložiti, če se je med pravdo spreminjala vrednost spornega predmeta in kako je to vplivalo na odmero stroškov. Popolna - lege artis - obrazložitev stroškov našteje vse stroške, ki jih je sodišče priznalo stranki, vključno s tarifnimi številkami iz odvetniške tarife (OT) in taksne tarife iz ZST-1, kar za popolnost obrazložitve sicer ni obvezno. Druga možnost poenostavljene obrazložitve pa je, da sodišče navede le, katerih stroškov ni priznalo, glede drugih pa se sklicuje na stroškovnik v spisu.

9.Pritrditi je treba pritožbi, da v obravnavanem primeru izpodbijani sklep o stroških nima prav nikakršnih razlogov, saj se ne sklicuje niti na stroškovnik, ki je v spisu. Sklep je torej tako pomanjkljiv, da ne omogoča konkretizirane pritožbe pritožniku niti pritožbenega preizkusa sodišču druge stopnje. Zato ga je bilo treba v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma pisanje odločbe o stroških (3. točka 365. člena ZPP). Uveljavljene in ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi njene narave pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Prvič zato, ker ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje pisati razlogov - obrazložitve odločb sodišča prve stopnje. Če bi samo prvič odločalo o zaokroženi celoti pravno relevantnih dejstev, bi prekomerno poseglo tudi v pravico do pritožbe in stranki prikrajšalo za pritožbeni preizkus stroškovne odločitve kot celote. Ponovno odločanje na prvi stopnji, ki zahteva le novo pisanje odločbe, po drugi strani ne bo nesorazmerno zavleklo postopka oziroma poseglo v pravico strank do sojenja v razumnem roku.

10.Navodila za nadaljnji postopek so obrazložena zgoraj.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo o stroških.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Sklep sodišča prve stopnje P 2835/2016-IIII z dne 7. 2. 2025 v zvezi s sklepom VSL III Cp 660/2025 z dne 5. 3. 2025.

3VS RS I Up-185/13 z dne 2. 10. 2013.

4Zakon o sodnih taksah, Ur. list, št. 37/08 in nadaljnji.

5Povzeto po: M. Voglar: Odmera stroškov v pravdnem postopku, Pravosodni bilten, letnik 43, 2022, št. 1, stran 197.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 158, 158/1, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14