Jedro

Zakonodajalec je z določbo četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 zasledoval cilj preprečitve veriženja odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je dveletno obdobje določeno tudi zaradi uresničevanja načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom, s čimer so storilci cestnoprometnih prekrškov v enakem položaju ne glede na dolžino preizkusne dobe, ki jo je določilo sodišče v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilke za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih človekovih pravic, ki so storilki zagotovljene z EKČP. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ob obravnavanju storilkinega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugotovilo, da je storilki že v preteklosti bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju EPVD 563/2020 z dne 10. 11. 2020 in da od dneva preizkusne dobe, ki ji je bila določena s slednjim sklepom in je trajala do 24. 11. 2021, še nista minili dve leti. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje glede na četrti odstavek 202.d člena ZP-1, utemeljeno in zakonito zavrglo storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Četrti odstavek 202.d člena ZP-1 namreč določa, da sodišče zavrže predlog za odložitev, če od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom, še nista minili dve leti.

5. Storilka je predlog za odložitev vložila dne 16. 8. 2023. Glede na povzeto določbo četrtega odstavka 202.d člena, ki sodišču izrecno nalaga, da v procesni situaciji, kot je podana v obravnavani zadevi, predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, je pritožnici pojasniti, da navedena pravna podlaga sodišču ne daje nobene možnosti, da bi prosto presojalo, ali bo v obravnavanem primeru vsebinsko odločilo o predlogu za odložitev izvršitve ali zavrglo tak predlog. Pritožbene navedbe glede nujnosti vozniškega dovoljenja zaradi sanacije storilkinega poplavljenega stanovanja, zaradi pomoči babici in obolelemu tastu ter navedbe glede storilkinega zdravstvenega stanja, zato v predmetnem postopku niso upoštevne oziroma relevantne, saj na ugotovitev, ali je na dan vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že poteklo dve leti od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom, ne morejo vplivati. Vsled navedenemu so te pritožbene trditve neutemeljene. Glede na jasno zakonsko podlago v določbi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 namreč sodišče nima možnosti spremeniti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, saj bi s kakršnokoli drugačno odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kršilo prepoved arbitrarnega odločanja ter vezanosti sodišča na Ustavo in zakone.

Zakonodajalec je s tako zakonsko določbo zasledoval cilj preprečitve veriženja odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je dveletno obdobje določeno tudi zaradi uresničevanja načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom, s čimer so storilci cestnoprometnih prekrškov v enakem položaju ne glede na dolžino preizkusne dobe, ki jo je določilo sodišče v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožba zato tudi s trditvami, da je pri storilki glede na njeno življenjsko situacijo pričakovati, da v bodoče ne bo kršila cestnoprometnih predpisov, da se ni zavedala resnosti situacije ter da je neenakopravno obravnavana s storilci, ki prekršek storijo več kot dve leti po izteku preizkusne dobe, v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more uspeti.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.