Jedro

Da gre za izvenzakonsko skupnost (ki je izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi), mora takšna skupnost poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, obstajati mora ekonomska skupnost, kar mora trajati relativno daljši čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice A. A.: da se ugotovi, da je posamezni del stavbe št. 9 v stavbi ..., k. o. ..., štirisobno stanovanje št. 9 v 5. etaži v skupni izmeri 99,91 m2, na naslovu N., ter solastnina na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, v deležu 386/10000, posebno premoženje tožeče stranke; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov, kot vse izhaja iz 1. odstavka I. točke izreka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice A. A. na ugotovitev, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožeče in tožene stranke, da znaša delež tožeče stranke A. A. na skupnem premoženju 8/10 in delež tožene stranke B. B. 2/10; da je B. B. dolžan A. A. izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo kot lastnik sporne nepremičnine tožeča stranka vknjižila do 8/10 ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (2. odstavek I. točke izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da sporna nepremičnina predstavlja posebno premoženje tožeče stranke po nasprotni tožbi B. B. in odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi A. A. dolžna povrniti B. B. stroške postopka v znesku 7.456,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje kot tožečo stranko (tožnico) poimenovalo tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi A. A., kot toženo stranko (toženca) pa toženca po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi B. B. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Meni, da sodišče ni upoštevalo dokaznih predlogov tožeče stranke, zlasti v zvezi z zaslišanjem hčerke C. in bi sodišče na podlagi dokazne ocene listine, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, moralo oceniti in se do njih opredeliti v povezavi z ostalimi dokazi. Zaključek sodišča, da je bila hči C. tako majhna, da ne bi mogla izpovedati, kako so živeli v času od 1987 do 1992, kot družina, je napačen. 12-letni otrok je sposoben dojeti in tudi pričati v kakšnem razmerju sta starša, ali živijo skupaj kot družina, mogoče celo to, kakšni so bili denarni tokovi v družini, zlasti pa bi C. lahko izpovedala, da je živela skupaj z obema staršema na N. od trenutka, ko je začela obiskovati šolo in je šolo tudi v nadaljevanju obiskovala z N. Dejstvo je, da je navedbe tožeče stranke, da sta bili pravdni stranki izvenzakonska partnerja, tožena stranka potrdila že v odgovoru na tožbo, toženec je zatrjeval tudi, da se je tožnica preselila k njemu v letu 1987 in je v času izvenzakonske skupnosti toženec prispeval bistveno večji delež, kot tožnica. Sodišče bi moralo ugotoviti kot nesporno, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank trajala od leta 1987 dalje in ne od leta 1992. Toženec je svoje navedbe spremenil šele po zaslišanju tožnice, na naroku dne 23. 6. 2014. Tožnica je sodišču predložila listine, iz katerih izhaja, da je v letu 2012 doživela infarkt, zato so njene sposobnosti pomnenja in povezovanja dogodkov v smiselno celoto ter sposobnosti razumevanja redosleda dogodkov prizadete, sodišče bi jo moralo opozoriti, kakšne navedbe je podala v tožbi in vlogah. Tožnica je nesporno vedela, da je utrpela v letu 2012 srčni infarkt, ni pa do trenutka, ko je bila zaslišana, mogla vedeti, da bo njena izpovedba popolnoma nekonsistentna. To je ugotovila šele po zaslišanju, ko je brala zapisnik. Tožnica je v tožbi navedla trajanje izvenzakonske skupnosti. Pravdni stranki nista začeli izvenzakonske skupnosti v letu 1992, ampak v letu 1987, saj sta starša dveh hčera, rojenih leta 1980 in 1992. Opozarja na pričo D. D., ki je izpovedal, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti, prav tako sestra tožene stranke E. E. F. F. je izjavil, da je toženec prodajal stanovanje v imenu svoje partnerice oziroma žene ter sta aro F. izročila v roke toženi stranki, tožena stranka je bila prisotna na prvem ogledu stanovanja na M. Tožečo stranko sta srečala F. šele kasneje. Kupnina je bila torej očitno izročena v gotovini. Obstaja velika verjetnost, da je bila kupnina (ali del kupnine) tožeči stranki izročena prej. Priči F. sta izpovedala tudi, da je bilo stanovanje na Z. že ob prvem ogledu v jeseni 1991 prazno, nekurjeno. Toženec se je šele na obravnavi v letu 2014 spomnil, da prihrankov ni imel na knjižici in na računih, ampak v nogavici. Izvenzakonska skupnost je obstajala, pravdni stranki sta navzven imeli vse atribute, da sta v skupnosti kot mož in žena in tako ju je sprejemala tudi bližnja okolica. Skupnost ne nastane v nekaj dneh in tudi ne z nakupom stanovanja, zlasti če se v skupnosti rodita dva otroka. Kot je izpovedala tožnica, sta pravdni stranki načrtovali nakup več stanovanj, kar je potrdil tudi toženec. Živeli sta skupaj, vendar ne na istem naslovu. Bivanje na skupnem naslovu ni pogoj za nastanek skupnosti. Način življenja in funkcioniranja izvenzakonske skupnosti sta bili pravdni stranki prisiljeni prilagajati dejstvu, da je toženec od leta 1980 do leta 1990 delal v tujini na naftnih platformah. V nadaljevanju navaja, da je toženec glede izposojenega denarja trditve tekom postopka spreminjal. Devizna hranilna knjižica banke, ki jo je predložila tožena stranka, izkazuje prihranke, vendar le do sredine leta 1986. Ni izkazano, da bi tožena stranka, ki je imela v letu 1986 prihranjenih 20.000,00 DEM, ta denar vložila v nakup stanovanja na N., pač pa je iz hranilne knjižice razvidno drugačno stanje in sicer, da je tožena stranka v letu 1986 dvigovala delne zneske. Da bi imel toženec prihranke v letu 1991 oziroma v letu 1992, v spisu ni podatkov. Potrdilo z dne 18. 1. 1992, ki ga je izpolnila tožena stranka, za nakup stanovanja N., kot namen nakazila natančno definira: plačilo nakupa stanovanja – kupnina od prodanih stanovanj, iz tega jasno izhaja, da je bila za plačilo stanovanja porabljena kupnina od prodanega stanovanja in tudi to, da kupnina ne izvira iz sfere tožene stranke, ampak od prodaje stanovanja tožeče stranke. Toženec ni prodal ničesar, šlo je le za transakcijo, nakup sta stranki načrtovali skupaj in stanovanje je lahko pod ugodnimi pogoji odkupil le izvenzakonski partner tožnice B. B., nakup tega stanovanja je bil njun skupen načrt. V nadaljevanju pojasnjuje potek dogajanja, zneske, datume nakupov in prodaje stanovanj, kot je bilo zatrjevano že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da ni D. D. nikoli rekel, da denar posoja le toženi stranki, zato je tožnica smatrala, da je bil denar posojen obema strankama. Tožnica je iz naslova kupnine za stanovanje na Z. prejela na roke več kot 1 milijon tolarjev in denar od prodaje stanovanja na Z. je vložila kot kupnino za stanovanje na N., kamor je prenesla tudi komplet stanovanjske opreme. Nepremičnina je bila torej kupljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti, vendar ne z denarjem, ki sta ga stranki pridobili z delom, pač pa je tožnica stanovanje kupila s premoženjem, ki ga je dobila od prodaje svojega posebnega premoženja, to je stanovanja na Z. Toženec je izpovedal, da je tožnica dala denar, ki ga je nesel toženec D. in tako vrnil dolg, transakcijo s prodajo stanovanj sta tako opravila skupaj s tožencem, s tem, da je toženec sodeloval pri urejanju zadeve, ni pa prispeval nobenega denarja. Sodišče je izpeljalo zaključke, da je tožnica prodala stanovanje na M. za največ 816.000,00 SIT in za aro, ki je bila največ 5.000,00 DEM, čeprav je priča E. izpovedala, da je bilo stanovanje kupljeno za 38.000,00 DEM. Sporno stanovanje nima statusa skupnega premoženja. Res je tožena stranka delala v tujini, vendar ni imela prihrankov, s katerimi bi lahko financirala nakup stanovanja na N., saj so prihranki izkazani samo do leta 1986 in so bili vloženi v hišo v X na naslovu L. Za zaključke sodišča, da je toženec kupil stanovanje na N. iz privarčevanih sredstev, ni nikakršne dejanske in pravne podlage. Ni dokaza, da je imel v letu 1992 toženec prihranjen denar ter, da ga je porabil za nakup stanovanja na N. Obe sestri toženca sta skladno izpovedali, da je toženec denar vložil v hišo v X in tako postal tudi solastnik hiše v X do 1/3. Denar je dal staršem, kar sta potrdili tudi priči in sicer sestri toženca. Sodišče ne bi smelo ocenjevati izpovedb strank in izjav prič ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi. Gre za neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo, v odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu ter izpovedbami strank, s tem gre za bistveno kršitev po 14. točki 339. člena ZPP ter napačno uporabo materialnih določb. 4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je izvenzakonska skupnost pravdnih strank začela v začetku leta 1992, po nakupu stanovanja na N. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pritožba obširno izpodbija, vendar neutemeljeno. 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju po tem zakonu enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Da gre za izvenzakonsko skupnost (ki je izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora takšna skupnost poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, obstajati mora ekonomska skupnost, kar mora trajati relativno daljši čas. Kljub ločenemu bivališču gre lahko za izvenzakonsko skupnost, če za skupno bivanje obstajajo objektivne ovire, mora pa med partnerjema obstajati ekonomska skupnost. Takšne skupnosti v konkretnem primeru za čas pred letom 1992 sodišče prve stopnje ni ugotovilo, nasprotno, ugotovilo je, da stranki nista imeli skupnega gospodinjstva in skupnih financ oziroma ekonomske skupnosti in sta se občasno srečevali, pogosteje po letu 1987. Zaključka sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajala ekonomska skupnost, pritožba ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da pravdni stranki v zaslišanju nista potrdili trditvene podlage, da naj bi se izvenzakonska skupnost začela že v letu 1987, kar je bilo navedeno v postopku tožeče stranke zoper toženca, v nasprotni tožbi pa je toženec navajal, da se je izvenzakonska skupnost pričela šele v letu 1992. Sama tožnica je izpovedala, da se je izvenzakonska skupnost začela leta 1992, da je bil nakup stanovanja odločilen pri tem, da sta s tožnikom začela živeti skupaj. Na izrecno vprašanje, ali sta s tožencem živela kot mož in žena oziroma ali so živeli skupaj s starejšo hčerko kot družina že pred letom 1992, je odgovorila, da ne, da sta imela vezo in skupno hčerko, nista pa se pred tem odločila za skupno življenje, toženec je le občasno prihajal na obisk k njej in hčerki, kjer ni nikoli živel, skupnega denarja nista imela. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišču predložila listine, iz katerih izhaja, da je v letu 2012 doživela infarkt in zato sodišče ne bi smelo upoštevati njene izpovedbe in bi jo moralo opozoriti na to, kakšne navedbe je podala v tožbi in vlogah in je šele, ko je po naroku brala zapisnik, ugotovila, da je bila njena izpovedba nekonsistentna, vendar so te navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi morala dejstvo, da je utrpela srčno kap oziroma infarkt in kakšne težave ima v posledici tega zatrjevati in dokazati že prej in ne šele po zaslišanju. Kljub temu je sodišče vpogledalo predloženi dokaz (l. št. 147 – 148) in zaključilo, da trditve tožnice tudi iz tega dokaza niso izhajale, zato je tožničino izpovedbo pravilno upoštevalo.

8. Tožeča stranka sodišču nadalje očita, da ni zaslišalo hčerke pravdnih strank C., navedeni dokaz je namreč sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je bilo njeno zaslišanje predlagano prepozno (s strani tožnice je bila predlagana šele v odgovoru na nasprotno tožbo), navedlo pa je tudi, da je bila v času nakupa stanovanja še tako majhna, da ne bi mogla izpovedati o premoženjskih razmerah svojih staršev (stara je bila namreč 12 let). Tožena stranka je v odgovoru na nasprotno tožbo navajala, da naj bi hči C. izpovedala, da sta pravdni stranki živeli kot partnerja in so bili družina, na naroku za glavno obravnavo 2. 12. 2014 pa še, da naj bi izpovedala, da je družina B. B. in A. A. od leta 1987 oziroma 1988 živela skupaj v stanovanju na N. Slednje trditve tožeča stranka pred tem ni podala in česa takšnega tudi v svoji izpovedbi ni potrdila, celo v pritožbi navaja, da sta stranki živeli vsaka v svojem stanovanju. Zaslišanje hčerke glede tega dejstva je bilo pravilno zavrnjeno. Kot že navedeno, pa tožeča stranka niti trditve o ekonomski skupnosti ni podala, zato tudi potrjena navedba, da sta stranki živeli skupaj, ne bi mogla povzročiti, da bi bil ugotovljen obstoj izvenzakonske skupnosti. Poleg tega v letu 1987 mladoletna hčerka ni bila stara 12, ampak šele 7 let. Trditve, da naj bi hči izpovedala o ekonomski skupnosti, pa tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala.

9. Tožeča stranka nadalje opozarja na nekatere priče, ki so pravdni stranki dojemale kot izvenzakonska partnerja (D. D., E. E.), vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi iz izpovedbe slednjih ne izhaja, da naj bi obstajala izvenzakonska skupnost že od leta 1987, priče so o izvenzakonski skupnosti res izpovedovale, ne pa tudi o začetku le-te. Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da zaslišani priči, sestri toženca, in D. D. niso vedeli povedati, kdaj točno se je izvenzakonska skupnost pravdnih strank pričela. Tudi če je kupec stanovanja (F.) pravdni stranki ocenil za partnerja, zgolj to, ob neobstoju ekonomske skupnosti, za njeno ugotovitev ne zadošča. Priči F. pa tudi nista skladno izpovedali, da je bilo stanovanje na Z. že jeseni 1991 prazno in neogrevano (glej l. št. 167 – „prvi ogled po novem letu, ko so bile še stvari v stanovanju“). Sodišče prve stopnje je torej izvedene dokaze pravilno ocenilo in pravilno zaključilo, da se je izvenzakonska skupnost pravdnih strank začela šele v začetku leta 1992. 10. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da je bilo sporno stanovanje na naslovu N. kupljeno iz posebnega premoženja toženca in tako predstavlja toženčevo posebno premoženje (51. člen ZZZDR). Sodišče je glede dejstev, da je toženec kupil stanovanje s prihranki, iz časa, ko je bil (od leta 1980 do 1990) zaposlen na ploščadi oziroma naftnih platformah, navedlo obsežne in pravilne razloge in je tudi izpovedbe strank in prič v zvezi s tem pravilno ocenilo (24. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje z razlogi sodišča prve stopnje soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Odgovarja le na posamezne pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem. Tožeča stranka navaja, da ni izkazano, da bi prihranek na hranilni knjižici nekaj čez 20.000,00 DEM iz sredine leta 1986, tožena stranka kdajkoli dvignila in ga porabila za nakup stanovanja na N. Opozarja, da je toženec sodeloval pri gradnji hiše staršev v R., vendar je sodišče tudi glede tega navedlo pravilne razloge, in verjelo izpovedbi toženca, da je ta s svojimi prihranki sodeloval tudi pri gradnji hiše staršev, ki pa se je zaključila v letu 1985 (na platformi pa je delal do leta 1990). Sodišče mu je tudi utemeljeno verjelo, da je prihranke hranil doma (ker v spornem obdobju ljudje denarja oziroma predvsem deviz v glavnem niso imeli v banki). Glede tega pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se toženec šele na obravnavi v letu 2014 spomnil, da prihrankov ni imel na knjižici in na računih na ..., saj je toženec že v pripravljalni vlogi z dne 29. 2. 2012 v 4. točki navedel glede navedb tožnice, da hranilne knjižice izkazujejo le prihranke do sredine leta 1986, da je zaradi takratne družbenopolitične situacije v razpadajoči državi vse svoje devizne prihranke, tako kot večina ljudi v tistem času, v gotovinski obliki hranil doma. Glede na že navedeno dejstvo, da ni bilo sporno, da je toženec imel možnost zaslužiti denar, ter upoštevaje izvedene dokaze: izpovedbo toženca, dokazila v spisu in izpovedbe prič D. D. in toženčevih sester, so neutemeljene navedbe, da za zaključke, da je toženec kupil stanovanje na N., ni nikakršne dejanske in pravne podlage. Ker je sporno stanovanje kupil toženec s sredstvi, ki jih je pridobil pred začetkom izvenzakonske skupnosti, ni dvoma, da sporno stanovanje predstavlja njegovo posebno premoženje.

11. Pravilni so namreč tudi vsi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na trditve tožnice, da je sporno stanovanje njeno posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno in zaključke glede tega navedlo v 21., 22., 23. in 24. točki obrazložitve. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila kupnina za sporno stanovanje plačana 18. 1. 1992, še preden je tožnica prejela kupnino za prodano stanovanje na Z. Kljub nesporni listinski dokumentaciji (kupoprodajni pogodbi in potrdila o plačilu) ter izpovedbi prič, ki potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, tožnica tudi v pritožbi vztraja pri svojih trditvah, pri čemer pa v celotnem postopku ni podala razumne razlage, kako je lahko kupila sporno stanovanje s kupnino od prodaje stanovanja na Z, za katerega je sama plačala kupnino šele 25. 1. 1992 in ga prodala 27. 1. 1992. Pritožbene navedbe, da je bila kupnina verjetno plačana pred sklenitvijo pogodbe (kar v postopku ni bilo dokazano) in da navedba namena nakazila na potrdilu o plačilu izkazuje, da je bila za plačilo stanovanja porabljena kupnina od prodanega stanovanja tožnice, tudi sodišča druge stopnje ne prepričajo. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge tudi glede potrdil, zapis na položnici (A5), da je namen nakazila „kupnina od prodanih stanovanj“ ni pomenil, da je bila kupnina za N. plačana iz kupnine od prodaje stanovanja na Z., pač pa je bil razlog za to v zahtevi občine in pomeni, da plačilo zneska predstavlja kupnino od prodanih družbenih stanovanj oziroma stanovanj v družbeni lasti. Enak namen je naveden tako na potrdilu pri nakupu stanovanja na M. (sedaj Z.), kot na potrdilu za sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka z denarjem od prodaje njenega stanovanja, spornega stanovanja enostavno ni mogla kupiti in tako za njeno posebno premoženje ne gre.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku toženca, da je sporno stanovanje njegovo posebno premoženje, že ta odločitev in ugotovitve v zvezi z njo izključujejo kakršnokoli možnost, da bi šlo za skupno premoženje pravdnih strank. V času, ko je bilo stanovanje kupljeno, namreč pravdni stranki (še) nista bili izvenzakonska partnerja. Sicer pa, kot je tudi navedlo sodišče prve stopnje, je sama tožnica zatrjevala, da stanovanje ni bilo kupljeno s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja skupnosti, izključno za primer, da sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, je postavila podredni zahtevek na ugotovitev, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, relevantnih navedb pa sploh ni podala.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in z zavrnitvijo primarnega in podrednega tožničinega zahtevka ter ugoditvijo zahtevku toženca, da je sporno stanovanje njegovo posebno premoženje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Dejstvo, za kakšen znesek je tožnica prodala stanovanje na M. (sodišče prve stopnje je napravilo zaključek, da za 860.000,00 SIT in za aro največ 5.000,00 DEM), ob navedenem, ni relevantno, saj je bila pred podpisom pogodbe plačana le ara, preostalo kupnino pa je tožnica prejela, ko je bilo stanovanje na N. že plačano (zakonca F. sta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedala, da je bila predhodno plačana le ara, kupnina pa je bila plačana 27. 1. 1992, glej 21. točko obrazložitve). Pravno nerelevantno pa je ob povedanem tudi dejstvo, ali je bil denar za nakup stanovanja na Z. posojen le tožencu.

14. Tožeča stranka zatrjuje še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ter kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, vendar zatrjevanih nasprotij ne konkretizira in ne pojasni, sodišče druge stopnje pa zatrjevanih kršitev po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je, glede na že obrazloženo, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP.