Jedro

Pravilo 312. člena ZOR se uporabi, kadar gre za vprašanje vračunavanja izpolnitve več istovrstnih glavnih obveznosti. Določba 313. člena ZOR pa se uporablja za vračunavanje izpolnitve v primeru obstoja konkurence glavnice, obresti in stroškov, torej konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev, za kar pa je v konkretnem primeru šlo. Vendar pa določba 313. člena ZOR ni kogentna in se posamezne delne izpolnitve lahko vračunavajo tudi po drugačnem vrstnem redu, kot ga določa zakon, če sta se stranki tako sporazumeli. Če tega sporazuma ni bilo, lahko dolžnik izjavi, kaj s posameznim plačilom izpolnjuje, vendar pa se mora upnik s tem strinjati. Tudi če dolžnik v nakazilu navede, da poračunava obresti, ima upnik pravico, da najprej poračuna stroške, zatem obresti in nato glavni dolg. Z določbo 313. člena ZOR se namreč ščitijo pravice upnika, zato dolžnik z označbo na položnici ne more omejiti upnikove pravice vračunavanja iz 313. člena.

Izrek

Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "Izvršba se nadaljuje zaradi izterjave glavnice v višini zaradi izterjave glavnice v višini 180.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 do plačila, zakonitih zamudnih obresti v višini 74.364,53 SIT in za izterjavo izvršilnih stroškov v višini 39.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 do plačila." V ostalem se pritožba upnika in v celoti pritožba dolžnika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30.6.1999 ugovoru dolžnika ugodilo glede plačila 1.320.000,00 SIT (1.točka izreka) in odločilo, da se izvršba nadaljuje zaradi izterjave 80.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1999 do plačila, zakonitih zamudnih obresti v višini 167.646,83 SIT in izvršilnih stroškov v višini 37.077,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1994 do plačila ter nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 39.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila (2.točka izreka).

Proti odločitvi v 2.točki izreka sklepa sta se pritožila upnik in dolžnik.

Upnik v pritožbi navaja, da je sodišče pri ugotavljanju dolga napačno izhajalo iz 312.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, in ne, kot bi bilo pravilno, iz 313.člena tega zakona. Določba 312.člena se namreč nanaša na primere, ko med strankama obstoji več obligacijskih razmerij, ki imajo za predmet enake vrste izpolnitev. V konkretnem primeru pa med strankama obstoji le eno obligacijsko razmerje, to je razmerje na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičninah, zato bi moralo sodišče z delnimi dolžnikovimi plačili najprej poravnati stroške in obresti, šele nato glavnico. Ob upoštevanju takega načina vračunavanja izpolnitev se izkaže, da dolžnik upniku na dan 9.6.1999 dolguje obresti v višini 480.711,30 SIT in glavnico v višini 1.314.986,99 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1999 do plačila ter nadaljnje izvršilne stroške v višini 39.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 do plačila. Glede na navedeno predlaga spremembo napadenega sklepa.

Dolžnik pa v svoji pritožbi navaja, da bi moralo sodišče izhajati iz modificiranega zahtevka upnika z dne 18.5.1998 in ne iz upnikovega predloga za izvršbo. Po vložitvi predloga je namreč dolžnik delno poravnal svoj dolg, zaradi česar je upnik svoj predlog nato modificiral. Dolžnik je z več delnimi plačili svoj dolg po modificiranem predlogu v celoti poravnal. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Na dolžnikovo pritožbo je upnik odgovoril, da dolžniku dolga, kot je bil določen s pravnomočnim sklepom o izvršbi, ni delno odpustil, kot bi izhajalo iz dolžnikove pritožbe. Z vlogo z dne 15.5.1998 je upnik svojo terjatev zmanjšal le za delna plačila, ki jih je izvršil dolžnik do navedenega datuma, ni pa mu odpustil plačila obresti, ki mu pripadajo na osnovi pravnomočnega sklepa.

Pritožba upnika je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkušalo v izpodbijanem delu v mejah v pritožbi navedenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (1. in 2.odstavek 365.člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP, v zvezi s 381.členom ZPP in 15.členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo.

V obravnavani zadevi je dolžnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi dne 11.5.1994 plačal 2.000.000,00 SIT, dne 16.10.1996 749.431,00 SIT, dne 9.4.1999 100.000,00 SIT in dne 8.6.1999 1.320.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je prvo, drugo in tretjo dolžnikovo delno izpolnitev vračunalo na račun glavnice, četrto delno izpolnitev pa na račun nateklih zamudnih obresti, ker je dolžnik v položnici navedel, da z zneskom 1.320.000,00 SIT poravnava zakonite zamudne obresti. Sodišče se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na 312.člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR), kar pa je napačno. S tem v zvezi ima upnik prav, ko trdi, da bi moralo sodišče uporabiti 313.člen ZOR. Pravilo 312.člena ZOR se namreč uporabi, kadar gre za vprašanje vračunavanja izpolnitve več istovrstnih glavnih obveznosti. Določba 313.člena ZOR pa se uporablja za vračunavanje izpolnitve v primeru obstoja konkurence glavnice, obresti in stroškov, torej konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev, za kar pa je v konkretnem primeru šlo. Vendar pa določba 313.člena ZOR ni kogentna, kot bi izhajalo iz upnikovih pritožbenih navedb, in se posamezne delne izpolnitve lahko vračunavajo tudi po drugačnem vrstnem redu, kot ga določa zakon, če sta se stranki tako sporazumeli. Če tega sporazuma ni bilo, lahko dolžnik izjavi, kaj s posameznim plačilom izpolnjuje, vendar pa se mora upnik s tem strinjati. Tudi če dolžnik v nakazilu navede, da poračunava obresti, ima upnik pravico, da najprej poračuna stroške, zatem obresti in nato glavni dolg. Z določbo 313.člena ZOR se namreč ščitijo pravice upnika, zato dolžnik z označbo na položnici ne more omejiti upnikove pravice vračunavanja iz 313.člena.

Upnik je dne 18.5.1998 (l.št. 82) na podlagi 37.člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78) oziroma skladno s sedaj veljavnim 43.členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) predlog za izvršbo utesnil za plačana zneska 2.000.000,00 SIT dne 11.5.1994 in 749.431,00 SIT dne 16.10.1996. Upnik je omenjeni plačili poračunal na račun glavnice. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v skladu z upnikovo izbiro in predmetni delni plačili vračunalo na račun glavnice. Ob takem načinu vračunanja izpolnitve je dolžnik na dan 11.5.1994, ko sta bila plačana 2.000.000,00 SIT, dolgoval glavnico v višini 929.740,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 12.5.1994 do plačila, zakonite zamudne obresti od zneska 2.676.747,84 za čas od 27.1.1994 do 28.1.1994 v znesku 2.923,61 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 2.929.740,09 za čas od 28.1.1994 do 11.5.1994 v znesku 342.396,12 SIT, izvršilne stroške v znesku 37.077,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1994 do plačila in nadaljnje izvršilne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Na dan 16.10.1996 pa je dolžnikov dolg obsegal glavnico v znesku 180.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 do plačila in enake pripadke kot na dan 11.5.1994. Ker je upnik dne 18.5.1998 le delno umaknil svoj predlog za izvršbo, in sicer za plačani znesek, ki ga je vračunal na račun glavnice, še naprej pa je vztrajal na plačilu preostanka dolga (na preostanku glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi, na plačilu zapadlih zakonitih zamudnih obresti in v celoti na plačilu izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi) dolžnik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je z zadnjim plačilom dne 8.6.1999 svoj dolg, kot izhaja iz modificiranega predloga za izvršbo z dne 18.5.1998, poravnal v celoti. Dolžnikova pritožba je torej neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (2.točka 381.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo prav, ko je plačilo 100.000,00 SIT z dne 9.4.1999 vračunalo na račun glavnice in ko je plačilo 1.320.000,00 SIT z dne 8.6.1999 vračunalo na račun zapadlih zakonitih zamudnih obrestih, ker je dolžnik v položnici navedel, da s tem zneskom plačuje obresti. Iz upnikovih obračunov z dne 12.5.1999 (l.št. 122) in z dne 17.6.1999 (l.št. 129), iz katerih izhaja, da je po vsakem delnem plačilu seštel preostalo glavnico z do plačila zapadlimi zakonitimi zamudnimi obresti in stroške z obrestmi ter od tega znesak odštel delno plačilo, prostanek dolga pa dalje obrestoval, je glede na zgoraj opisano razlago 313.člena ZOR dolžnikovi plačili z dne 9.4.1999 in 8.6.1999 potrebno obračunati najprej na račun izvršilnih stroškov, zatem obresti od izvršilnih stroškov, nato neplačanih zapadlih obresti od glavnice ter na koncu šele na račun glavnice. Ob upoštevanju takega vrstnega reda vračunavanja je dolžnik na dan 9.4.1999 dolgoval glavnico v znesku 180.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 do plačila, zakonite zamudne obresti od zneska 2.676.747,84 SIT za čas od 27.1.1994 do 28.1.1994 v znesku 2.923,61 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 2.929.740,09 SIT od 28.1.1994 do 11.5.1994 v znesku 342.396,12 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 929.740,09 SIT za čas od 12.5.1994 do 16.10.1996 v znesku 1.002.242,80 SIT, zakonite zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 37.077,00 SIT za čas od 28.2.1994 do 9.4.1999 v znesku 46.802,09 SIT in nadaljnje izvršilne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Po plačilu 1.320.000,00 SIT dne pa dolžnikov dolg sestoji iz glavnice v znesku 180.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 do plačila, iz zakonitih zamudnih obresti v znesku 74.364,53 SIT (zakonite zamudne obresti od zneska 2.676.747,84 SIT za čas od 27.1.1994 do 28.1.1994 v znesku 2.923,61 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 2.929.740,09 SIT za čas od 28.1.1994 do 11.5.1994 v znesku 71.440,92 SIT) in izvršilne stroške v znesku 39.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 do plačila.

Ker je torej sodišče prve stopnje dolžnikova delna plačila vračunavalo delno materialnopravno napačno, je sodišče druge stopnje pritožbi upnika delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjskega sklepa spremenilo tako, da se izvršba nadaljuje za izterjavo glavnice v višini 180.309,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 do plačila, zakonitih zamudnih obresti v višini 74.364,53 SIT in za izterjavo izvršilnih stroškov v višini 39.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 do plačila (3.točka 380.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.