Jedro

Drugi toženec se je zavezal kot „porok in plačnik“ zato, da bi se pogodbeno razmerje, ki sta ga sklenila prvi toženec in tožnik nadaljevalo in bi prvi tožnik lahko obdržal bager. Ker se to ni dogodilo, je odpadla podlaga njegove zaveze (prvi odstavek 51. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi 1.000,25 EUR stroškov odgovora na revizijo v petnajstih dneh po izdaji sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do prve toženke v višini 3.046.077,40 SIT, kar je prva toženka dolžna plačati pod pogoji sklenjene prisilne poravnave (20% glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem bi morala prva toženka plačati tožeči stranki solidarno z drugim tožencem 6.016.861,92 SIT z zamudnimi obrestmi, kakor tudi tožbeni zahtevek, po katerem bi moral drugi toženec plačati tožeči stranki 7.719.145,39 SIT in 11.204.423,15 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Toženca sta odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Gospodarski spor se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revident uveljavlja, da je bilo vprašanje solidarnega poroštva med tožencema nesporno in da obstaja v zvezi s tem nasprotje med razlogi sodbe druge stopnje in listinami v spisu. Obe sodišči nižjih stopenj naj bi tudi zmotno uporabili določila ZOR o ničnosti pravnega posla (104. člen ZOR).

7. Tožeča stranka opira tožbeni zahtevek do drugega toženca na dogovor, ki ga je dne 30. 10. 2002 sklenila s tožencema. V njem je bilo ugotovljeno, da je leasingodajalec (C. d.o.o.) odpovedal leasingojemalcu (prvotoženi stranki) pogodbo o finančnem leasingu in mu odvzel vozilo, ki je bilo predmet pogodbe. Z namenom, da bi se pogodbeno razmerje nadaljevalo in bi leasingojemalec še naprej obdržal bager caterpillar 320 B/LN, se je drugi toženec v 2. členu dogovora zavezal, da bo „kot porok in plačnik brezpogojno in v celoti jamčil za plačilo vseh njegovih obveznosti (ki znašajo po podatkih na dan podpisa tega dogovora 222.290,58 EUR).“ Vendar pa je bilo v nadaljevanju, v 2. alinei 2. člena dogovorjeno: „Dolžnik (ali njegov porok) bo do 08. 11. 2002 nakazal znesek 4.200.000,00 SIT za delno poplačilo že zapadlih pogodbenih obveznosti; v nasprotnem primeru je dogovor ničen.“

8. Znesek 4.200.000,00 SIT ni bil plačan, tožeča stranka pa je dne 25. 11. 2002 bager odvzela prvi toženki in ga prodala.

9. Drugi toženec se je zavezal kot „porok in plačnik“ zato, da bi se pogodbeno razmerje, ki sta ga sklenila prvi toženec in tožnik nadaljevalo in bi prvi tožnik lahko obdržal bager. Ker se to ni dogodilo, je odpadla podlaga njegove zaveze (prvi odstavek 51. člena ZOR). V tem smislu so dogovor oblikovale že same stranke dogovora, ko so zapisale, da je dogovor ničen (kar pomeni, da ne ustvarja pravnih učinkov), če dolžnik ali njegov porok v roku ne plačata zneska 4.200.000,00 SIT. Ker znesek ni bil plačan, je po volji samih pogodbenih (dogovornih) strank po 8. 11. 2002 prenehala zaveza drugega toženca, da plača tožniku vtoževani znesek.

10. Revident ne more uspeti s tem, ko zatrjuje, da je bilo vprašanje solidarnega poroštva med pravdnima strankama nesporno. Med pravdnima strankama so lahko nesporna le dejstva, ne pa pravne posledice dejstev. O njih odloči sodišče. 11. Revident uveljavlja, da sodišči prve in druge stopnje „nista pravilno in popolno raziskali okoliščin prodaje tovornega vozila ter nista upoštevali cenitve K. K., s katero je tožeča stranka razpolagala v času nadomestnega unovčenja tovornega vozila. Obširno pojasnjuje, zakaj je bilo njeno ravnanje pri prodaji tovornega vozila skrbno. Dejanskega stanja, kakor sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato na navedbe, ki odstopajo od ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče ne odgovarja.

12. Revident ponavlja očitke, izražene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki zadevajo ugotavljanje dejanskega stanja. Tako ponavlja, da ne drži, da ni postavil trditev in predlagal dokazov o tem, „da vozila po višji ceni ni mogel prodati oz. da je bil prisiljen pristati na iztrženo ceno.“ Navaja, da je predlagal zaslišanje izvedenca K. K., izvedenca J. B., predstavnika tožeče stranke V. T. in postavitev izvedenca za ekonomijo. Zato ga čudi stališče nižjih sodišč, da ni ponudil ustreznih trditev in dokazov. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožeča stranka tovorno vozilo prodala po lastnih trditvah v „mrtvi sezoni,“ torej v času zmanjšanega povpraševanja. Pomanjkanje konkretnih trditev je videlo pritožbeno sodišče v tem, ker je tožeča stranka zatrjevala le, da vozila ni mogla prodati po višji ceni, nič pa o tem da bi ga sicer poskusila prodati po višji ceni (med drugim izven „mrtve sezone“). Takih trditev pa ne morejo nadomestiti dokazi, ki jih omenja revizija.

13. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, ki so uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.