Jedro

Dejanja preganjana, ki jih je navedel tožnik sam, ne dosegajo standarda preganjanja, saj niso dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Zgolj dejstvo, da se preživlja s trgovino z alkoholom in je bil zaradi pretepa domnevnega požigalca njegove trgovine zaprt, ne izkazuje, da bo v bodoče tudi preganjan. Razlogi, da ga je v Alžiriji zelo strah in da je potrebno biti doma ob petih popoldne, ker se kasneje lahko kaj zgodi in da če bi šel moliti v mošejo, bi lahko imel težave z državnim aparatom, saj bi ga lahko obtožili, da simpatizira s teroristi, če pa bi hotel živeti svobodno in oditi v disko klub, pa bi ga lahko bolj verni označili za nevernika, zaradi česar ga je ves čas strah, pa tudi ne predstavljajo dovolj visoke verjetnosti, da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 16. 9. 2016 in druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2017 podal nasprotujoče si izjave glede osebnih podatkov (letnica rojstva), opisa poti iz izvorne države do Republike Slovenije, o datumu odhoda iz izvorne države, izobrazbi, glede časa prestajanja zaporne kazni v izvorni državi in o razlogih, zaradi katerih je izvorno državo zapustil. Sicer pa navaja, da razlogi, ki jih je navedel v povezavi z zapustitvijo izvorne države (v primeru, da bi šel v mošejo, bi državni organi mislili, da je terorist oziroma verski skrajnež; če pa bi obiskoval diskoteke, bi ga verniki imeli za nevernika) ne dosegajo standardov preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V zvezi z njegovimi trditvami, da je v izvorni državi ogrožen zaradi terorizma, navaja, da iz informacij v zvezi z varnostno situacijo v Alžiriji, ki jih je, verjetno zaradi neproblematičnosti varnostnih incidentov sorazmerno malo, kažejo na stabilno varnostno situacijo. Omenja se zgolj, da občasno prihaja do osamljenih terorističnih napadov, pri čemer tožnik ne spada v nobeno od ogroženih kategorij ljudi (novinarji, osebe, obtožene pripadnosti islamskim oboroženim skupinam ter ženske). Tako zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo po prvi alineji 28. člena ZMZ-1, niti ni izpolnjen pogoj resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, saj domnevnih groženj, očitkov in nadlegovanja, ki naj bi jih bil deležen v izvorni državi, ni mogoče ovrednotiti kot hudo kršitev človekovih pravic, ki bi za posledico imele katerega od elementov resne škode. V izvorni državi pa tudi ne poteka oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika, zato tudi ne obstaja utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi strahu pred posledicami terorizma in represivnih ukrepov oblasti, ki so lahko zelo skrajne in življenjsko nevarne ter zaradi spopadov teroristov in državnih oblasti, katerih slučajne ali namerne žrtve so tudi civilisti. Po njegovem mnenju je toženka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, ker ni zadostil dokaznemu standardu utemeljenega strahu pred preganjanjem iz 20. člena ZMZ-1, poleg tega je narobe razlagala znak oboroženega spopada in s tem prišla v nasprotje s sodno prakso Sodišča EU (sodba Diakité) ter Ustavnega sodišča RS (odločba Up-150/13). Po tožnikovem mnenju je napačno tudi ugotovila dejstvo, da je Alžirija varna izvorna država s tem, ko navaja, da je v Alžiriji stabilna varnostna situacija. Zatrjuje tudi bistvene kršitve določb postopka, in sicer ga ni soočila z neskladji med izjavami, ki jih je podal ob oddaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, prav tako ga ni obvestila in mu ni dala možnosti izjaviti se o odloku Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav, na katerem je tudi Alžirija, niti ni dopustila, da njegova pooblaščenka postavlja dodatna vprašanja v postopku podaje prošnje dne 21. 9. 2017. Poudarja, da se ni opredelila do vseh predloženih informacij o izvorni državi, in sicer v zvezi z njegovimi navedbami, da je bilo nekaj njegovih znancev ugrabljenih oziroma so izginili in se niso več vrnili. Spregledala je tudi njegovo navedbo, da v Alžiriji obstaja resna nevarnost pripisovanja nekaterih značilnosti - v primeru pitja alkohola je nekdo s strani teroristov oziroma verskih skrajnežev hitro označen za nevernika in zato v nevarnosti, v primeru udejstvovanja pri verskih obredih in dogodkih pa je lahko nekdo s strani državnih oblasti hitro označen za verskega skrajneža oziroma terorista, zaradi česar se je tožnik počutil ogroženega in v strahu pred preganjanjem zaradi kakšnega državi ali verskim skrajnežem nevšečnega dejanja. Do teh navedb se toženka ni opredelila in stanja v zvezi s tem ni analizirala niti raziskala. Sodišču predlaga, da po njegovem zaslišanju tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri mu prizna mednarodno zaščito; podrejeno, da zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da je predmetna prošnja, ki jo je tožnik vložil 21. 9. 2017, druga prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil v Republiki Sloveniji. Prvo prošnjo je namreč podal 16. 9. 2016 ter po približno mesecu dni bivanja v Sloveniji 27. 10. 2016 Azilni dom v Ljubljani samovoljno zapustil in se v roku treh dni ni vrnil, zato je bil takratni postopek s sklepom z dne 8. 12. 2016 ustavljen. Dne 18. 9. 2017 je bil tožnik s strani nemških varnostnih organov vrnjen v Slovenijo. Navedeno med strankama ni sporno, sicer pa izhaja iz podatkov upravnega spisa zadeve.

6. Tožnik v tem (drugem) postopku za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji zatrjuje, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi strahu pred posledicami terorizma in represivnih ukrepov oblasti, ki so lahko zelo skrajne in življenjsko nevarne ter zaradi spopadov teroristov in državnih oblasti, katerih slučajne ali namerne žrtve so tudi civilisti.

7. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakon in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

8. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2017 je tožnik izpovedal, da je iz Alžirije odšel legalno s potnim listom v Turčijo, od tam v Grčijo, kjer je bil v zaporu šest mesecev, saj ni imel dokumentov, pot je nato nadaljeval preko Makedonije do Srbije, kjer je bil približno tri dni, nato preko Hrvaške do Slovenije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Poudaril je, da je sedaj povedal resnično pot, po kateri je prišel v Slovenijo in da se je prvič, ko je prišel v Slovenijo, zlagal, ker se je bal, da bi ga poslali nazaj v Srbijo ali Makedonijo, saj je bila pot zanj zelo naporna. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da ga je bilo v Alžiriji zelo strah, saj je tam treba biti doma ob petih popoldne, kasneje se ti namreč lahko kaj zgodi. Če bi šel molit v mošejo, bi lahko imel težave z državnim aparatom, saj bi lahko bil obtožen, da simpatizira s teroristi. Če hočeš živeti svobodno in oditi v disko klub, pa te lahko bolj verni označijo za nevernika. Zaradi tega se je ves čas bal in ga je bilo strah. Osebno pa v Alžiriji nikdar ni bil fizično ogrožen. Odpeljali pa so nekatere njegove prijatelje in še danes ne ve, kje so. Ko so kot mladi fantje kaj praznovali in tudi kaj pili in so za to izvedeli islamisti, so nekatere njegove prijatelje odpeljali in se niso več vrnili.

9. Na osebnem razgovoru 4. 10. 2017 je izpovedal, da je Alžirijo zapustil na polovici leta 2015 zaradi terorizma. Povedal je, da je v Alžiriji tako, da če bi hodil v mošejo, bi državni organi mislili, da je terorist oziroma verski skrajnež, če pa bi hodil v disko, pa bi verniki mislili, da je nevernik. V Alžiriji je potrebno biti že ob petih popoldne doma. Možno je, da pride do spopadov med teroristi in državnimi organi. Bal se je obeh strani, tako teroristov kot državnih organov. Teroristi so namreč odpeljali nekaj njegovih prijateljev, ki se nikoli niso vrnili. V Alžiriji lahko imaš težave tudi iz razloga, če piješ alkohol. Njegov prijatelj, s katerim je bil v disko klubu, je nekoč odšel telefonirat in se ni nikdar vrnil. Prepričan je, da so ga odpeljali teroristi in ubili - zaklali. Kasneje so k tožniku na dom prišli policisti in ga zasliševali o okoliščinah dogodka. Tudi policija njegovega prijatelja ni našla. Sam tožnik je dal policiji nekaj osebnih predmetov, ki jih je prijatelj pustil na mizi, preden je odšel iz diska. Na izrecno vprašanje, ali lahko navede kakšen primer, ko je bilo njegovo življenje v Alžiriji konkretno ogroženo, je navedel, da je glede svoje ogroženosti v Alžiriji povedal vse ter da ga je v Alžiriji ves čas strah zaradi terorizma. Na vprašanje, ali je bil kdaj ogrožen iz razloga, ker je bil označen kot nevernik, je povedal, da je bil, in sicer včasih, če je pil pivo, iz tega razloga avtomatično ogrožen. Ni spoštoval vseh verskih dogodkov, ki jih praznujejo muslimani. Za njih je nevernik, ki ga je treba ubiti. Navedel je tudi, da se je bal iti od doma po peti uri popoldne ter da je, ko je bil doma, slišal strele in eksplozije in je vedel, da potekajo spopadi, o čemer so poročali tudi po radiu. Šlo je za spopade med državo in teroristi v okolici in v mestu A. 10. Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnik pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 16. 9. 2016 navedel, da je iz Alžirije odšel najprej do Sardinije, od tam do Rima, nato do Trsta, kjer se je napotil proti Avstriji, a so jih ustavili slovenski policisti, zato je zaprosil za azil. Kot razlog za podajo prošnje za mednarodno zaščito je takrat navedel, da je prodajal alkohol brez dovoljenja v A, kjer je imel manjšo trgovinico, s čimer se je začel ukvarjati pred štirimi leti. Dve leti nazaj pa so odprli mošejo v bližini in ljudje so mu začeli govoriti, naj zapre svojo trgovino. Grožnje, naj neha s prodajo, so bile dnevne in celo njegovi kupci so mu govorili, da ni prav, kar počne. Pred osmimi meseci so mu trgovino zažgali. Oseba, ki mu je trgovino zažgala, mu je večkrat zagrozila, da bo to naredila. Ker je videl, kdo mu je zažgal trgovino, ga je pretepel. Ker je bila ta oseba v nezavesti, so jo odpeljali v bolnico, tožnika pa prijavili policiji. Policisti so prišli k njemu na dom štiri dni po požigu in našli alkohol ter denar. Vse so mu zasegli. Kakšen mesec po pretepu in požigu so ga želeli aretirati, a ga ni bilo doma, zato so mu pustili obvestilo in mami sporočili, naj se zglasi na policiji. Petnajst dni po prejemu tega poziva je odšel v neko obmorsko mesto na meji s Tunizijo, od tam pa zapustil državo proti Italiji. Navedel je, da kakšnih drugih težav v Alžiriji ni imel. 11. Sodišče, ob upoštevanju tožnikove izpovedbe na osebnem razgovoru dne 4. 10. 20171 ter tožnikovih navedb v njegovih prošnjah za mednarodno zaščito2 pritrjuje toženki, da je podal nasprotujoče si izjave tako v zvezi z opisom poti iz izvorne države do Republike Slovenije, kot v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Ne glede na ugotovljeno tožnikovo neverodostojnost oziroma notranjo nekonsistentnost v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države pa sodišče ugotavlja, da dejanja preganjana, ki jih je navedel tožnik sam, ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, kot je to navedla že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe3. Niso namreč dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

12. Sodišče sicer pritrjuje tožbenemu ugovoru, da ni potrebno, da je bil prosilec za mednarodno zaščito v preteklosti v izvorni državi že preganjan, saj gre lahko zgolj za bodoče ter verjetno preganjanje. Vendar mora biti verjetnost, da bo prosilec v bodoče res preganjan, visoka, temeljiti pa mora tudi na historičnih dogodkih4. Vendar pri tožniku verjetnost, da bo ob vrnitvi v svojo izvorno državo preganjan, po presoji sodišča ni dovolj visoka. Zgolj dejstvo, ki ga je navedel v prvi prošnji za mednarodno zaščito, da se preživlja s trgovino z alkoholom in je bil zaradi pretepa domnevnega požigalca njegove trgovine zaprt, ne izkazuje, da bo v bodoče tudi preganjan. Razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države v drugi prošnji za mednarodno zaščito 21. 9. 2017, in sicer da ga je v Alžiriji zelo strah in da je potrebno biti doma ob petih popoldne, ker se kasneje lahko kaj zgodi in da če bi šel moliti v mošejo, bi lahko imel težave z državnim aparatom, saj bi ga lahko obtožili, da simpatizira s teroristi, če pa bi hotel živeti svobodno in oditi v disko klub, pa bi ga lahko bolj verni označili za nevernika, zaradi česar ga je ves čas strah, pa tudi ne predstavljajo dovolj visoke verjetnosti, da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan. Drugih okoliščin, ki bi stopnjo verjetnosti, da bo preganjan, zvišale, pa niti ne zatrjuje. Tako tudi sodišče zaključuje, da ni izkazan utemeljen strah pred preganjanjem skladno z ZMZ-1. 13. Prav tako tožnik ne izkazuje pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. V zadevi Elgafaji je Sodišče EU razlagalo 15. člen Direktive 2004/83/ES, iz katere izhaja, da mora prosilec izkazati resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sodišče EU je v navedeni zadevi razlagalo predvsem pojem individualne grožnje za prosilca ter jo opredelilo kot napade, usmerjene zoper civiliste, ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni podal nobenih dokazov, da bi bil konkretno on sam ogrožen v oboroženih napadih s strani teroristov. Navedel je sicer nekaj primerov napadov, vendar iz teh navedb oziroma njegove izpovedbe na osebnem razgovoru ni razvidno, da bi bil konkretno on sam, zaradi kakšnih osebnih okoliščin, ogrožen.

14. V zvezi s tožbenim ugovorom, da iz zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2017 izhaja, da uradna oseba, ki je podajo prošnje vodila, prisotnemu tožnikovemu pooblaščencu ni dopustila, da postavlja vprašanja tožniku s pojasnilom, da bo imel za to možnost ob uradnem osebnem razgovoru, sodišče pojasnjuje, da to sicer predstavlja kršitev pravil postopka, vendar po presoji sodišča le-ta ni vplivala oziroma niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve v tej zadevi, saj je bilo tožnikovemu pooblaščencu na osebnem razgovoru 4. 10. 2017 omogočeno postavljanje vprašanj tožniku in s tem po presoji sodišča dana možnost, da so se razjasnile vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev. Tako sodišče zaključuje, da je imel tožnik v postopku možnost izjaviti se o vseh pomembnih dejstvih, relevantnih za odločitev (četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

15. Po presoji sodišča pa niso podane niti ostale zatrjevane procesne kršitve. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 4. 10. 2017 namreč jasno izhaja, da se je tožnik zavedal nasprotij v njegovih izpovedbah, ki jih je podal v prošnji iz leta 2016 in v prošnji iz leta 2017. Navedeno je razvidno predvsem iz vprašanja, kako je prišel do Slovenije. S tem v zvezi je izpovedal, da se zaveda, da je v prvem razgovoru navedel drugačno pot, in sicer preko Sardinije do meje s Slovenijo, da pa je podal neresnično izjavo, saj se je bal, da ga bo Slovenija izročila Srbiji, kolikor bo povedal resnično pot, kako je prispel v Slovenijo. Sicer pa, glede na vse navedeno, njegove nasprotujoče si izjave za odločitev v zadevi niti niso odločilne, zato tudi morebitno ne soočenje tožnika z vsako posamezno njegovo nasprotujočo si izjavo s strani organa na osebnem razgovoru, ni moglo vplivati na odločitev v zadevi. Ob tem sodišče še dodaja, da je imel tožnik na osebnem razgovoru tudi pooblaščenca, ki bi mu lahko, kolikor je menil, da določena dejstva niso dovolj razjasnjena, s tem v zvezi zastavil dodatna vprašanja, pa mu jih, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, ni.

16. Dalje sodišče ugotavlja, da iz dopisa toženke z dne 28. 8. 2018, ki je bil njegovemu pooblaščencu vročen 30. 8. 2018 in se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da je toženka tožniku v zvezi z vprašanjem situacije v Alžiriji glede na njegove navedbe v postopku posredovala več informacij o izvorni državi in mu dala primeren čas (osem delovnih dni), da se o njih izjasni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se je sicer res sklicevala tudi na odlok Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav, vendar pa ob gornjem dejstvu, da je v postopku na podlagi po uradni dolžnosti pridobljenih in s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi ugotavljala varnostno situacijo v Alžiriji glede na konkretne navedbe tožnika, po presoji sodišča njeno pavšalno sklicevanje na navedeni odlok Vlade RS ni vplivalo oziroma ni moglo vplivati na odločitev v zadevi.

17. Kot že navedeno je toženka v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je navedel tožnik, pridobila informacije o izvorni državi, ki jih je predložila tožniku v izjavo ter se v izpodbijani odločbi opredelila tudi do informacij o izvorni državi, ki jih je predložil v postopku tožnik. Tako ne drži tožbeni ugovor, da se ni opredelila do vseh predloženih informacij o izvorni državi, temveč je obravnavala zgolj splošne informacije in le tiste, ki utemeljujejo njeno odločitev. Katerih informacij konkretno toženka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, pa bi jih morala, tožnik v tožbi ni navedel. Kolikor pa je v postopku menil, da toženka ni pridobila vseh relevantnih informacij o izvorni državi, pa je imel tudi sam možnost le-te v postopku predložiti, kar je tudi storil. Toženka pa se je tudi do z njegove strani predloženih informacij o izvorni državi v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelila5. Sodišče se, po pregledu po uradni dolžnosti pridobljenih in s strani tožnika v postopku predloženih informacij o izvorni državi, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve, s presojo informacij o izvorni državi, kot jo je podala toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v celoti strinja in se na razloge izpodbijane odločbe tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Glede na tožbene navedbe je potrebno izpostaviti, da je toženka v izpodbijani odločbi napravila celovito presojo informacij o izvorni državi, tudi tistih, ki jih je predložil tožnik. Tožnik pa v tožbi konkretizirano niti ni pojasnil, katerih informacij konkretno naj toženka ne bi upoštevala. Sodišče pa še dodaja, da v postopku tožnik nikoli ni zatrjeval, da je Berber, zato informacije, ki se nanašajo na Berbere v Alžiriji, za odločitev nikakor ne morejo biti relevantne. Prav tako tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bil politični aktivist ali novinar ali pripadnik katere od drugih skupin, ki so glede na v postopku pridobljene oziroma predložene informacije o izvorni državi bolj ogrožene6. 18. Sodišče dalje ugotavlja, da je toženka vsebinsko presojala tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena v povezavi z 28. členom ZMZ-17, zato tudi ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

19. Glede na gornje razloge sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju, mučenju, poniževalnemu ravnanju ali kazni. Prav tako ni navedel razlogov za priznanje statusa subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. 20. Ker za odločitev niso pomembne niti ostale tožbene navedbe je sodišče po povedanem tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

21. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejstva, ki jih navaja tožnik in predlagani dokaz (zaslišanje tožnika) niso pomembni za odločitev oziroma ne bi mogli vplivati na odločitev v zadevi. Kot rečeno po presoji sodišča tožnik namreč v postopku ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu drugega odstavka 20. člena in 26. člena ZMZ-1, niti ne takšnih dejanj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju, mučenju, poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tako niti glavna obravnava in izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem, glede na njegove navedbe v postopku, ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

1 Glej: točka 9 obrazložitve te sodbe. 2 Glej: točki 8 in 10 obrazložitve te sodbe. 3 Glej: zadnji odstavek na 6. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 4 Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča I Up 322/2016. 5 Glej: str. 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. 6 Glej: zadnji odstavek na strani 7 izpodbijane odločbe. 7 Glej: str. 9 in prvi trije odstavki na str. 10 izpodbijane odločbe.