Jedro

Za obogatitveni zahtevek ne zadošča le okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge, pač pa je pogoj, da je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, torej neupravičeno.

Pokojnina spada med občasne denarne terjatve, za katere je predpisan triletni zastaralni rok.

Upnik in dolžnik se ne moreta dogovoriti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Tudi do odpovedi zastaranju v tožnikovem primeru ni prišlo, saj bi moral toženec svojo zastarano obveznost pisno pripoznati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki 20.892,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2017 dalje do plačila; b) v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.307,00 EUR pravdnih stroškov, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 641,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je prisodilo 20.892,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2017 dalje, v presežku pa je njegov zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženec se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da njegove referentke niso ravnale protipravno, ko so od tožnika zahtevale predložitev pravnomočnega sklepa o dedovanju. Nasprotno, takšna njihova zahteva je bila zakonita, saj se po drugem odstavku 172. člena ZPIZ-1 zapadli denarni prejemki, ki ob smrti zavarovanca še niso bili izplačani, lahko podedujejo in izplačajo dedičem le na podlagi ustreznih dokazil. Tudi tožnikov obogatitveni zahtevek ni utemeljen, saj se je s svojim prikrajšanjem očitno strinjal. Tožnik se samovoljno ni odzval vabilu na zapuščinsko obravnavo. Sklep o dedovanju je bil izdan devet let po smrti zavarovanke. Tožnik je zahteval izdajo sklepa o dedovanju šele junija leta 2013, za kar ni nobenih pravno upoštevnih opravičljivih razlogov. Zatrjevana tožnikova škoda oziroma prikrajšanje sta nastala izključno zaradi tožnikove pasivnosti. Toženec ne more odgovarjati, če tožnik ni pravočasno uveljavil svoje podedovane terjatve. Zastaralni rok je začel teči od smrti zavarovanke. Tudi tožnik je takoj zatem zahteval plačilo, zato je napačno stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik izvedel za svojo škodo avgusta 2014, ko je bil njegov zahtevek zaradi zastaranja zavrnjen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno razveljavitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Ni res, da je bil tožnik pasiven, saj je po materini smrti večkrat zahteval plačilo, toženec pa je njegovo terjatev celo pripoznal. Do zastaranja zato ni moglo priti. Zakon govori o ustreznih dokazilih, ki jih je tožnik predložil, in ne o pravnomočnem sklepu o dedovanju. Tožnik je upravičen do spornih sredstev. Nobenega pravnega temelja ni, po katerem bi toženec lahko obdržal doseženo korist. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko podlago izpodbijane sodbe tvorijo naslednja dejstva: - tožnik je sin in edini dedič zdaj pokojne A. A., toženčeve zavarovanke, ki je umrla oktobra 2005; - toženec A. A. od vključno maja 2003 do njene smrti ni nakazoval mesečne pokojnine; - A. A. je bila v navedenem časovnem obdobju že hudo dementna in zato svojih pravic ni bila sposobna sama uveljavljati; - tožnik je večkrat, nazadnje leta 2011, ustno zahteval od toženca, naj poravna terjatev, ki predstavlja seštevek zapadlih neizplačanih pokojnin in jo je tožnik podedoval po svoji materi; - toženec je plačilo pogojeval s pravnomočnim sklepom o dedovanju, hkrati pa je tožniku zagotavljal, da so sredstva v ta namen rezervirana; - toženec tožnika ni poučil, da lahko plačilo zahteva tudi na podlagi drugih ustreznih dokazil; - tožnik je predlagal uvedbo zapuščinskega postopka leta 2013, sklep o dedovanju pa je bil izdan in postal pravnomočen junija 2014; - toženec je avgusta 2014 zavrnil tožnikovo pisno zahtevo za plačilo, češ da je terjatev že zastarala.

6. Tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na dveh podlagah, odškodninski in obogatitveni. Tožencu očita, da ga je z zavrnitvijo njegove zahteve oškodoval, obenem pa se je na tožnikov račun okoristil, ker je obdržal zase znesek pokojnin, ki jih je sicer dolgoval že tožnikovi materi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik prepozno zahteval odškodnino. Po tožnikovih trditvah naj bi škoda nastala avgusta 2014, ko je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za plačilo sporne terjatve. Od 29. 8. 2014, ko je tožnik prejel toženčev dopis s takšno vsebino, do 26. 10. 2017, ko je vložil tožbo v tej pravdi, je že potekel predpisani triletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tožnik zato ni več upravičen zahtevati izpolnitve te terjatve (prvi odstavek 335. člena OZ).

8. Zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da sme tožnik od toženca zahtevati povračilo po pravilih, ki veljajo za primer neupravičene pridobitve. Res je, da ta tožnikov zahtevek še ni zastaral, saj je zanj predpisan daljši, petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Prav tako ni dvoma, da se je toženec z zavrnitvijo tožnikove zahteve okoristil najmanj za znesek, ki je enak vsoti zapadlih neizplačanih pokojnin, ki jih je toženec dolgoval svoji zavarovanki A. A. V enakem obsegu je bil tožnik prikrajšan, ker ni mogel uveljaviti terjatve, ki jo je podedoval po materi. Vendar po splošnem pravilu iz 190. člena OZ za obogatitveni zahtevek ne zadošča le okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge, pač pa je pogoj, da je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, torej neupravičeno. Sodišče prve stopnje je odsotnost pravnega temelja pojasnilo z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da se je toženec kljub zavedanju, da bi pokojnine moral izplačati, skliceval na zastaranje. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da takšno toženčevo ravnanje pri obravnavanju tožnikove zahteve ni bilo protipravno ali nedopustno. Gre za zakonito obrambno sredstvo, s katerim se lahko dolžnik po preteku določenega časa upre uveljavljanju upnikove terjatve. Tožnik bi zato lahko očital tožencu, da se je brez pravne podlage okoristil na njegov račun, le če bi dokazal, da se je toženec pri obravnavanju tožnikove zahteve za izplačilo sporne terjatve neupravičeno skliceval na zastaranje. Ta dokaz tožniku ni uspel. 9. Pokojnina spada med občasne denarne terjatve, za katere je predpisan triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ). Tožnik je pridobil pravico do dediščine že s trenutkom zapustničine smrti in ne šele na podlagi sklepa o dedovanju. Tudi zastaranje sporne terjatve, ki jo je pridobil od svoje pravne prednice, je zato začelo teči oktobra 2005. To velja za vse dolgovane zneske pokojnine, ker A. A. zaradi bolezni sama ni bila sposobna uveljavljati njihovega plačila. Sporna terjatev je tako zastarala že oktobra 2008. Zastaranje je teklo brez ovir (zadržanja ali prekinitve). Tožnik ni navedel nobenega opravičljivega razloga, ki bi mu morebiti lahko onemogočil uveljavitev njegove terjatve. Tako niti v ponovljenem postopku ni pojasnil, zakaj mu, čeprav je bil edini dedič, do izteka zastaralnega roka ni uspelo pridobiti pravnomočnega sklepa o dedovanju ali kakšnega drugega dokazila o svojem pravnem nasledstvu.

10. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec ravnal protipravno, ker so njegove referentke plačilo tožnikove terjatve pogojevale s predložitvijo sklepa o dedovanju, je očitno napačno. Izplačilo podedovanih zapadlih denarnih prejemkov, ki ob smrti zavarovanca še niso bili izplačani, se po sedmem odstavku 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; enako drugi odstavek 172. člena prej veljavnega ZPIZ-1) lahko opravi le na podlagi ustreznih dokazil. Brez dvoma je pravnomočen sklep o dedovanju najustreznejše dokazilo o pravnem nasledstvu. Toženec se je pred izplačilom moral prepričati, kdo so dediči njegove pokojne zavarovanke, kot utemeljeno poudarja pritožba. Tožnik doslej ni trdil, da je tožencu morebiti ponujal kakšno drugo dokazilo o svojem pravnem nasledstvu, ki bi ga toženec zavrnil in vztrajal pri predložitvi sklepa o dedovanju. Šele v odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je ustrezna dokazila predložil, vendar gre za neobrazloženo in nedokazano trditev, ki je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati.

11. Tudi s trditvijo, da naj bi ga toženčeve referentke zavajale z zagotovilom, da so sredstva za izplačilo njegove terjatve rezervirana, tožnik ne more uspeti. Toženec s takšno izjavo ni priznal svojega dolga. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora biti pripoznava dolga jasna, nepogojna in določena, medtem ko tožnik sam očita tožencu, da je plačilo pogojeval s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sicer pa se upnik in dolžnik ne moreta dogovoriti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo (339. člen OZ). Tudi do odpovedi zastaranju v tožnikovem primeru ni prišlo, saj bi moral toženec svojo zastarano obveznost pisno pripoznati (341. člen OZ), tega pa ni storil. 12. Po navedenem se je toženec v svojem dopisu z dne 25. 8. 2014 utemeljeno skliceval na zastaranje tožnikove terjatve, saj je pravica zahtevati njeno izpolnitev zaradi poteka časa in tožnikove pasivnosti takrat že prenehala. Ker za premik premoženja obstaja zakonska podlaga, bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov obogatitveni zahtevek zavrniti.

13. Izpodbijana sodba je torej posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo prve stopnje ustrezno spremenilo.

14. Posledica opisane spremembe je tudi nova odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je v pravdi propadel, svoje stroške krije sam, tožencu pa mora povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Toženčevi stroški, ki so nastali v postopku do izdaje izpodbijane sodbe, znašajo skupaj 1.307,00EUR (materialni stroški 80,00 EUR in sodna taksa za prvo pritožbo 1227,00 EUR). Toženčevi pritožbeni stroški pa znašajo 641,00 EUR (20,00 EUR materialni stroški in 621,00 EUR1 sodna taksa za pritožbo). Če bo tožnik s plačilom pravdnih stroškov zamujal, bo tožencu od navedenih zneskov dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

1 Peti odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1); tarifna št. 1121.