Jedro

Tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ pravilno glasi na ugotovitev solastninske pravice in zemljiškoknjižni vpis te pravice na dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi in so toženci dolžni priznati, da je prvotoženec solastnik nepremičnine z oznako ..., stanovanjski del stavbe v ... etaži, G. c. ..., V., stanovanjska raba v izmeri 59,50 m2, vpisane pri vložni št. ..., k.o. V., z vknjiženim lastnikom M. o. V. do ½ celote (1. točka izreka sodbe), ter da se na podlagi te pravnomočne sodbe pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica do ½ celote za prvotoženca (2. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o pravdnih stroških, in sicer mora prvotoženec povrniti tožeči stranki 746,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov, ki začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev in tečejo vse do plačila (3. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta prvotoženec in drugotoženka po skupnem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Menita, da je nepravilen izrek sodbe pod točko 1., saj zadošča ugotovitev sodišča, da je prvotoženec solastnik nepremičnine do ½, zato ni potrebe, da morajo toženci to priznati. Dalje navajata, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti, saj ne vsebuje takšne identifikacije nepremičnine, kot je določena v napotitvenem sklepu, kjer je navedena tudi oznaka parcele št. ... s funkcionalnim zemljiščem in parc.št. ..., k.o. V. Nesklepčen je tudi izrek pod 3. točko, da mora le prvi toženec tožniku povrniti vse pravdne stroške, saj bi moralo sodišče stroške porazdeliti na vse tri tožene stranke. Ni prav, da je kaznovan le prvi toženec, ko pa sporno stanovanje v zemljiški knjigi ni vpisano, ker noben od predhodnih lastnikov ni tega storil, prvi toženec in druga toženka pa nista vedela, da sta se dolžna vknjižiti. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo tudi velikost spornega stanovanja, ki po pogodbi o prodaji z dne 19.7.1993, sklepu o dedovanju opr. št. ... z dne 11.5.2000 in cenitvenem poročilu z dne 8.11.2007 znaša 56,50 m2 in ne 59,50 m2. Ker prvotoženec in drugotoženka tožniku ničesar ne dolgujeta, ni izkazan tožnikov pravdni interes za tožbo, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi svojo pravico, da s tožbo zahteva vpis (so)lastninske pravice na nepremičnini na prvotoženca. V izvršilnem postopku (opr. št. In 139/2003) namreč tožeča stranka nastopa kot upnik, prvi toženec pa kot dolžnik, ki je sicer dejanski lastnik nepremičnine, vendar pa v zemljiški knjigi njegova solastninska pravica na nepremičnini ni vpisana nanj, temveč na nekoga drugega (v konkretni zadevi na tretje toženko), upnik pa ne razpolaga z listino, primerno za vpis v zemljiški knjigi dolžnikove (so)lastninske pravice na nepremičnini, na kateri je predlagana izvršba. Pravno podlago za to tožbo daje tožeči stranki 5. odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato pritožba neutemeljeno trdi, da tožeča stranka nima prav(d)nega interesa za tožbo in bi jo sodišče kot nesklepčno moralo zavreči. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je po predlogu upnika – tožeče stranke začet in v teku izvršilni postopek proti dolžniku – prvemu tožencu, in sicer na njegov 1/2 solasten del nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi v vložek št. ..., k.o. V., da je tretje toženka v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik navedene nepremičnine ter da sta prvo in drugo toženca pridobila solastninsko pravico (vsak do ½) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. D 81/2000 z dne 11.5.2000. Zemljiškoknjižni lastnik – tretje toženka tožbenemu zahtevku ni nasprotovala.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ki skladno s 5. odst. 168. člena ZIZ pravilno glasi na ugotovitev solastninske pravice in vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi, čemur pritožba posebej ne nasprotuje. Ob tem iz izreka izpodbijane sodbe res izhaja tudi, da so tožene stranke dolžne tudi priznati solastninsko pravico prvotoženca, čemur pa pritožba nasprotuje, saj meni, da ob ugotovitvi solastninske pravice v izreku sodbe ni potrebno še priznanje tožencev. Po mnenju pritožbenega sodišča ta del izreka (da so toženci dolžni priznati solastninsko pravico prvotoženca) predstavlja le del ugotovitve, da je prvotoženec solastnik nepremičine do ½, ki niti ni samostojno izvršljiv. Zato tako (arhaično) oblikovan del tožbenega zahtevka ni nepravilen, kot neutemeljeno trdi pritožba.

Nepravilno je tudi stališče pritožbe, da je izrek sodbe nesklepčen, ker ne vsebuje takšne identifikacije nepremičnine, kot je navedena v napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča opr.št. In 139/2003 z dne 9.1.2008. Najprej iz razloga, ker nesklepčnost pomeni, da tožba ne vsebuje pravega pravnega sklepa, zato ne more biti nesklepčen izrek sodbe. Sicer pa je pritožbeni očitek potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker napotitveni sklep izvršilnega sodišča ne more določati točne vsebine tožbenega zahtevka, torej tudi ne načina označbe nepremičnine.

Iz citiranega napotitvenega sklepa izhaja, da je upnik dolžan sodišču predložiti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice oz. v tem roku vložiti tožbo z zahtevo za vpis lastninske pravice na dolžnika in o tem obvestiti sodišče, glede lastninske pravice na ½ stanovanja št. ... v ... etaži, v izmeri 59,50 m2, v stanovanjski stavbi v V., G. c. ..., z identifikacijsko št. stavbe ..., stoječi na parc.št. ... s funkcionalnim zemljiščem parc.št. ..., k.o. V., vpisano pri vl.št. ..., k.o. V. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prvotoženi do ½ solastnik navedenega stanovanja, vpisanega v zemljiški knjigi v vložek št. ..., k.o. V. To pa je tudi pravilna zemljiškoknjižna oznaka nepremičnine – stanovanja v etažni lastnini. Tudi pritožbeno ni sporno, da je predmet tega postopka nepremičnina – stanovanje št. ... v ... etaži v stavbi št. ..., na naslovu G. c. ..., V., k.o. V., ki je v zemljiški knjigi vpisana pri vl.št. ..., k.o. V. Zato pri označbi nepremičnine v izpodbijani sodbi, ko je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku, ni storilo nobene nepravilnosti.

Pritožba nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje o površini tega stanovanja, ki naj bi znašala pravilno ... m2 in ne ... m2, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Ker je identifikacijski znak nepremičnine - stanovanja v etažni lastnini, številka zemljiškoknjižnega vložka z oznako katastrske občine, ob dejstvu, da identiteta predmeta spora ni izpodbijana, sama velikost stanovanja v tej pravdi ni odločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na pravilnost sodbe. Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških kot nesklepčni, ker mora tožniku pravdne stroške povrniti le prvotoženec in stroški niso porazdeljeni med vse tri tožene stranke. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, saj ji z izpodbijano sodbo ni naložena obveznost njihove povrnitve.

Pritožba prvega toženca pa je neutemeljena, saj je tožeča stranka povrnitev pravdnih stroškov zahtevala le od prvotoženca, zato sodišče prve stopnje ni moglo naložiti njihove povrnitve tudi ostalima dvema tožencema (torej preko zahtevka tožeče stranke). O povrnitvi stroškov sodišče odloči le na podlagi zahteve stranke, kar je posledica načela vezanosti sodišča na zahtevek (1. odstavek 163. člena ZPP in 2. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov oprlo na ugotovitve, da je bila pravda potrebna le zaradi prvotoženca, v zvezi z njegovo izvršilno zadevo in je le zaradi njega morala tožeča stranka vložiti tožbo, kar pritožbeno ni izpodbijano. To pa so tiste okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje po kriteriju iz 2. odstavka 154. člena ZPP utemeljeno upoštevalo pri odločitvi, da prvotoženec nosi celotne tožeči stranki nastale pravdne stroške.

Zaradi neutemeljenih pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).