Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali je z računa pravne osebe dvignjeni znesek 278.967,90 EUR tožnik kot direktor pravne osebe porabil za namene poslovanja te družbe, to je za izplačilo plač in dodatkov delavcem, ali pa gre po drugi strani za dohodke tožnika, ki jih je treba obdavčiti. V izpodbijani odločbi je jasno obrazloženo, zakaj je davčni organ ta znesek obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika in kako je pri tem presodil vse zbrane dokaze, tako tiste, ki jih je pridobil sam, kot tiste, ki jih je ponudil tožnik; razvidna pa je tudi pravna podlaga za obdavčitev. Zato je zadoščeno kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe.

Pri pravni osebi, katere direktor je bil tožnik, je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor. Tožnik je bil kot direktor pravne osebe lahko prisoten pri nadzoru in je bil tekoče obveščen o vseh pomembnih dejstvih in dokazih. V tem postopku, v katerem se obravnava kot fizična oseba, pa je o rezultatih inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi moral biti obveščen le v delu, ki se nanaša neposredno nanj zaradi morebitne dodatne obdavčitve.

Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi delavci, ki so podali izjave o zatrjevanem izplačilu plače v obliki gotovine, ne znali slovenskega jezika in posledično ne bi razumeli, o čem morajo podati izjavo. Le takim osebam pripada pravica do tolmača, o čemer jih je organ dolžan obvestiti. Do kršitve iz 5. točke prvega odstavka 237. člena ZUP tako po presoji sodišča ni prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto odločbo o odmeri dohodnine za leto 2011 št. 03 26898 z dne 31. 5. 2012 odpravil in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Zavezancu je za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 113.294,61 EUR. Ugotovil je, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 70.682,77 EUR 42.611,84 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh.

V obrazložitvi davčni urad pojasnjuje, da je v skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku v zakonskem roku obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2011. Zavezancu je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, kar je zavezanec tudi izkoristil. Sklicuje se še na ustrezne določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-280/2013-2 z dne 20. 2. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni organ predhodno opravil davčni inšpekcijski nadzor pri pravni osebi A. d.o.o., katere direktor in posledično odgovorna oseba v letu 2011 je bil prav pritožnik. V postopku pri pravni osebi je bilo ugotovljeno, da je direktor B.B. (tožnik) iz računa pravne osebe v letu 2011 dvignil 600.108,70 EUR. Namen izplačil je nakazoval na to, da naj bi bila denarna sredstva porabljena za izplačilo neto plač, stroškov prevoza in malice zaposlenih. Direktor je z nekajdnevno zamudo gotovino položil na svoj osebni račun, nato pa iz svojega TRR delavcem nakazoval plače. Izplačila v znesku 321.140,10 EUR se ujemajo z obračunanimi plačami. Za razliko v znesku 278.967,90 EUR pa direktorjeve trditve, da je bila delavcem plača delno izplačana v gotovini, niso bile potrjene. Pritožbeni organ je že v pritožbenem postopku pri pravni osebi izjave delavcev, da so plače prejemali tudi na roke, presodil kot neverodostojne. Pritožnikovo dokazovanje izplačila gotovine z enakimi listinami tudi v tem postopku, zato ne more biti uspešno. V predhodnem postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da so bile listine sestavljene v času inšpekcijskega postopka pri pravni osebi. Zato prvotno predložene listine tudi niso bile podpisane. Naknadno predložene listine so sicer vsebovale podpise, ki pa jih ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojne, ker niso bile sestavljene ob poslovnem dogodku. Pravni osebi je bilo tudi pojasnjeno, da bi se upošteval blagajniški prejemek, iz katerega bi bilo razvidno, kdo in kdaj je kaj prejel, vendar taka dokumentacija v postopku ni bila predložena. Dejansko stanje v zvezi z izplačili gotovine je davčni organ ugotavljal pri delavcih, ki so bili pri zavezancu zaposleni v letu 2011, v letu 2012 pa ne več. Vsi naprošeni so potrdili, da nikoli niso prejemali plačilnih list, da so bile plače redno izplačane proti koncu vsakega meseca ter da plačil nikoli niso prejemali v gotovini, razen za mesec december, kar pa je bilo izplačano v januarju 2012. Nobeden od vprašanih tudi ni prejel regresa za dopust in nadomestila za bolniško odsotnost. Ker pritožnik ni dokazal, da so bila sredstva v višini 278.967,90 EUR porabljena za namene poslovanja pravne osebe, je odločitev prvostopnega organa, da gre za dohodek fizične osebe, pravilna. Pri tem se davčni organ sklicuje na 15. člen ZDoh-2. Pojasnjuje, da se po 6. točki 18. člena ZDoh-2 med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki, to pa so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona. Za druge dohodke pa ne štejejo dohodki iz 19. do 32. člena tega zakona in dohodki, ki se v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine, ali se ne vštevajo v davčno osnovo v skladu s 105. členom ZDoh-2. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je po njegovem dejansko stanje v izpodbijani odločbi ugotovljeno nepopolno in napačno, posledično pa so napačno uporabljeni tudi materialni predpisi. Zmotno je stališče davčnega organa, da znesek 287.967,90 EUR predstavlja druge dohodke tožnika in da ni uspel dokazati, da gre dejansko za sredstva, ki so bila porabljena za namene poslovanja pravne osebe A. d.o.o. Vztraja na tem, da so bila sporna sredstva porabljena za plače delavcev, deloma v obliki nakazil na njihove osebne račune, deloma pa v obliki gotovine, ki jim jo je izročil kot direktor. Navaja, da gre za delavce, ki so bili v delovnem času bank običajno na delu na terenu. V letu 2011 pa je veljavna zakonodaja gotovinsko izplačilo plače dopuščala. V dokaz svojih trditev ponovno prilaga izjave posameznih delavcev. Gre za izjave, ki jih je sicer predložil že v davčnem postopku. Trdi, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu nad družbo A. d.o.o. ugotovljeno, da je družba izpolnila vse zakonsko predpisane obveznosti do davčnega organa. Zato je nepravilna ugotovitev davčnega organa, da s TRR dvignjena sredstva niso bila porabljena za potrebe poslovanja družbe. Tožeča stranka še opozarja, da gre pri delavcih, ki so trdili, da na roke niso dobili ničesar, za tuje delavce, ki ne govorijo slovenskega jezika. Zato močno dvomi, da davčni organ res razpolaga z izjavami delavcev, iz katerih naj bi izhajalo, da niso prejemali plač v gotovini. Davčni organ tožeči stranki domnevnih pisnih izjav vsakega posameznega delavca ni poslal na vpogled, niti vsake izjave posebej ni dosledno povzel v zapisniku, kot tudi ne v izpodbijani odločbi. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sklicuje se še na sedmi odstavek 62. člena ZUP, ki govori o uporabi slovenskega jezika v upravnem postopku. Poudarja, da iz inšpekcijske odločbe, izdane družbi A. d.o.o., izrecno izhaja, da je davčni organ delavce opozoril le na posledice krive izpovedbe po določbi tretjega odstavka 188. člena ZUP, medtem ko drugih ustreznih opozoril v zvezi z uporabo jezika v postopku ni podal. Ne glede na to so delavci priznali, da so dobili plačo za mesec december 2011 izplačano v januarju 2012 v gotovini. Po drugi strani je prvostopni organ vsebino izjav, ki so jih podali delavci v inšpekcijskem postopku, povzel le generalno. Skladno z določbo 5. člena ZDavP-2 pa je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločbe. Sklicuje se tudi na 6. člen ZDavP-2. Meni da v konkretnem primeru davčni organ ni postopal v skladu z veljavno zakonodajo. Davčna osnova bi morala biti, upoštevaje predložena dokazila, za najmanj 120.038,38 EUR nižja.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu davčnemu organu v ponovni postopek, tožeči stranki pa naj tožena stranka povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem še pripominja, da so bili dokazi, potrebni za odločitev, izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je sporno, ali je znesek 278.967,90 EUR tožnik kot direktor pravne osebe A. d.o.o. porabil za namene poslovanja omenjene družbe, to je za izplačilo plač in dodatkov delavcem, ali pa gre po drugi strani za dohodke tožnika, ki jih je potrebno obdavčiti. Iz izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek 278.967,90 EUR davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze, tako tiste, ki jih je pridobil sam kot tiste, ki jih je ponudil tožnik, ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska. Zato po mnenju sodišča izpodbijana odločba zadosti kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe. Spoštovana pa so bila tudi določila ZDavP-2 o načelih davčnega postopka.

Trditev tožeče stranke, da močno dvomi, da davčni organ razpolaga z izjavami delavcev, oziroma da so sploh razumeli, kaj davčni organ od njih zahteva, ostaja na pavšalni ravni. Po mnenju sodišča tudi ni potrebe, da bi tožena stranka vsako izjavo posebej in dosledno povzela v zapisniku in v izpodbijani odločbi oziroma da bi jo tožniku poslala na vpogled. Sporni dokazi so bili izvedeni pri pravni osebi A. d.o.o. Ugotovljeno dejansko in pravno stanje iz omenjenega davčnega inšpekcijskega nadzora pa je v tem postopku pomembno za tožnika kot fizično osebo le v omejenem obsegu, torej le kolikor se direktno nanaša nanj oziroma je potrebno za ugotovitev pravilne davčne obveznosti tožnika. V zadevi ni sporno, da je bil pri pravni osebi A. d.o.o, katere direktor je bil tožnik, opravljen davčni inšpekcijski nadzor. Za take primere velja 139. člen ZDavP-2, ki govori o pravici zavezanca za davek do informacije. Tožnik je lahko bil kot direktor inšpicirane pravne osebe prisoten pri davčnem inšpekcijskem nadzoru in tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v inšpekcijskem nadzoru ter med postopkom, oziroma mu je morala biti ta pravica zagotovljena na podlagi 139. člena ZDavP-2. V tem postopku, ko se obravnava kot fizična oseba, pa je moral biti o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi A. d.o.o. obveščen le v delu, ki se nanaša neposredno nanj zaradi morebitne dodatne obdavčitve. Trditve o kršitvi pravil postopka zaradi nepravilne uporabe slovenskega jezika so pavšalne in temeljijo na ugibanjih. Iz zbranih podatkov v spisu ne izhaja, da bi delavci, ki so bili zaposleni pri tožniku v letu 2011 in ki so podali izjave o zatrjevanem izplačilu plače v obliki gotovine, ne znali slovenskega jezika in posledično ne razumeli o čem morajo podati svojo izjavo. Le takim namreč pripada pravica do tolmača, o čemer jih je organ dolžan obvestiti (7. odstavek 62. člena ZUP). Do kršitve 5. točke prvega odstavka 237. člena ZUP po mnenju sodišča tako ni prišlo.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami davčnih organov v izpodbijani odločbi strinja in se, kolikor so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pojasnjuje, da se do navedb, ki niso relevantne za presojo tega upravnega spora, ni dolžno izjasniti.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.