Jedro

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim stališčem, da obnova postopka ni utemeljena, če je razlog za obnovo postopka le v novih dejstvih in dokazih, ki se nanašajo na protipravnost kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na škodo. Drži, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi elementa škoda, vendar, kar je bistveno, je sodišče prve stopnje ta razlog v sodbi podalo le obiter dictum. Sicer pa pri tem vprašanju ne gre za vprašanje obstoja škode, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, temveč za vprašanje zapadlosti škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) dovolilo obnovo postopka; (II.) razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3885/2015 z dne 2. 2. 2016 in (III.) odločilo, da so stroški obnovitvenega postopka nadaljnji stroški postopka.

2. Zoper sklep se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da sodišče pritožbi ugodi in predlagano obnovo postopka zavrne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da novo predloženi dokazi (Nepreklicna izjava; priloga A1183, Kreditna pogodba št. LD1004700118/SR in Pogodba o zastavi terjatev; priloga A1186) pokažejo: (1.) da je bila tožena stranka seznanjena, da glavni izvajalec (C. d.d.) kljub prepovedi iz devetega odstavka 5. člena Pogodbe DARS 1982/09 v zavarovanje terjatev banke A. d.d. do C. d.d. po Kreditni pogodbi zastavlja vse obstoječe in bodoče terjatve do DARS d.d. in objekta predor ...; (2.) da je bila tožena stranka seznanjena, da lahko vsa plačila neposrednemu izvajalcu C. d.d. pravno – veljavno opravi le tako, da jih plača banki A. d.d., oziroma je bila tožena stranka od marca 2010 dalje seznanjena s prepovedjo izpolnitve zastavitelju C. d.d. Zaključilo je, da novi listinski dokazi z veliko stopnjo gotovosti kažejo, da je tožena stranka kar prezrla kršitev prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika (deveti odstavek 5. člena Pogodbe DARS 1982/09), kar posledično kaže na kršitev pogodbe, sklenjene po postopku javnega naročanja. Gre za kršitev pogodbene vsebine, sklenjene v postopku javnega naročanja, s katero so bile seznanjene tudi tretje osebe. Ta kršitev lahko neposredno vpliva tudi na tretje, ki niso stranke pogodbe, in krši njihovo zaupanje v verodostojnost v pogodbi izpeljanega postopka javnega naročanja.

7. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Kavzalnost oziroma možnost, da bodo nova dejstva in novi dokazi vplivali na ugodnejšo sodbo, obstoji že takrat, ko obstoji zgolj možnost, da nova dejstva in novi dokazi utegnejo pripeljati do drugačne odločitve sodišča. 8. Pritožnica (tožena stranka) je podala obširne pritožbene navedbe. Pri tem se sklicuje in na več mestih povzema mnenje prof. dr. A. G. ter povzema razloge posameznih odločb višjih sodišč, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Bistvo sicer obširne pritožbe pa je naslednje: (1.) da se nova dejstva in novi dokazi ne nanašajo na tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje; (2.) da se nova dejstva in novi dokazi, prav tako pa obrazložitev sodišča prve stopnje, četudi bi bila pravilna, nanašajo le na protipravnost kot element odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na škodo, čeprav je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga neobstoja tega elementa odškodninske odgovornosti; (3.) da ne gre za nova dejstva in nove dokaze; (4.) da s takimi dokazi tožeča stranka v postopku ne bo uspela. Največji del pritožbenih navedb se nanaša na škodo, drugi del pa na protipravnost kot elementa odškodninske odgovornosti.

9. Sodišče prve stopnje je z zadnjo (pravnomočno) sodbo z dne 2. 2. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 509.852,23 EUR s pripadki in zneska 2.804,58 EUR s pripadki. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila na več podlagah (ki jih je vse sodišče prve stopnje tudi preizkusilo): na 71. členu Zakona o javnem naročanju – ZJN-2, 631. členu Obligacijskega zakonika – OZ, na kršitvi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 31. 8. 2010 in na odškodninski podlagi. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala s trditvijo, da je pritožnica v okviru prejšnjih situacij (novembrskih predhodnih) predčasno plačala druge podizvajalce oziroma samega glavnega izvajalca v tem projektu (pri čemer dela niso bila izvedena) in je tako oškodovala toženo stranko, saj je ostalim podizvajalcem omogočila boljše pogoje poplačila. V tem okviru se je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage opredelilo tudi do zatrjevane kršitve 5. člena Pogodbe DARS.

10. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da se nova dejstva in novi dokazi ne nanašajo na zavrnjen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi odškodninske odgovornosti in ne gre za drug zahtevek. Objektivne meje pravnomočnosti zajemajo tudi sedaj v obnovi postopka uveljavljana nova dejstva in nove dokaze. Ne drži pa pritožbena navedba, da bi tožeča stranka sedaj uveljavljano odškodninsko odgovornost zaradi domnevnega predčasnega izplačevanja po situacijah (lahko) zatrjevala in uveljavljala že v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Da bi pritožnica s tem razlogom uspela, bi morala najprej zatrjevati, nato pa še dokazati, da je tožeča stranka za cesijsko pogodbo z banko A. vedela že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šele v tem primeru bi bilo mogoče tožeči stranki očitati, da ne gre za nova dejstva in dokaze iz 10. točke 394. člena ZPP. In šele takrat bi v tem postopku utegnilo biti utemeljeno pritožbeno stališče, da je treba razloge za obnovo postopka razlagati ozko (pritožnica se primeroma sklicuje na razloge Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-777/04 z dne 7. 3. 2006).

11. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim stališčem, da obnova postopka ni utemeljena, če je razlog za obnovo postopka le v novih dejstvih in dokazih, ki se nanašajo na protipravnost kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na škodo. Drži, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tudi z naslednjimi razlogi: »Začetek stečajnega postopka družbe C. d.d. načeloma res pomeni, da tožeča stranka ne bo poplačana v celoti, vendar ji to še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka do tožene stranke. Tožeča stranka bo šele z zaključkom stečajnega postopka vedela, v kolikšni meri bodo poplačane njene terjatve, torej kolikšen bo obseg škode.« Pri tem se je v opombi sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 184/2009 z dne 23. 12. 2010. Bistveno za odločitev višjega sodišča je, da je sodišče prve stopnje ta razlog v sodbi z dne 2. 2. 2016 podalo le obiter dictum (kot je podano tudi na primer v sedaj izpodbijanem sklepu stališče o vprašljivem končnem uspehu pritožnice, ker ni nominirani podizvajalec). Sicer pa pri tem vprašanju ne gre za vprašanje obstoja škode, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, temveč za vprašanje zapadlosti škode (prim. sodbo VS RS III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017 in sodbo VS RS III Ips 94/2016 z dne 28. 11. 2017). Poleg tega bo sodišče pri presoji zapadlosti odškodninske terjatve moralo ponovno oceniti vprašanje zapadlosti terjatve skozi zatrjevana nova dejstva in nove dokaze, ki kažejo na to, da je tožena stranka vedoma kršila 5. člen Pogodbe DARS 1982/09, in presoditi, kako to vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.

12. Pritožnica še navaja, da z novo zatrjevanimi dejstvi in dokazi tožeča stranka ne bo uspela v ponovljenem sojenju. To je stvar vsebinske presoje utemeljenosti zahtevka in presega obseg presoje v tej fazi postopka. Zaenkrat zadošča, da so novo zatrjevana dejstva in novo predlagani dokazi taki, da utegnejo (pritožnica to označuje z zmožnostjo) vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožnica v obširnih pritožbenih navedbah navaja še, da zahtevek po 71. členu ZJN-1 ni bil utemeljen, tudi ne po 631. členu OZ, niti pritožnica ni bila pogodbena stranka iz Pogodbe DARS, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti, nadalje še, da tudi ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in zatrjevanim predčasnim plačevanjem začasnih situacij C. d.d. ter v zvezi s tem zatrjevanim odstopom terjatev banki A. d.d. To za to fazo ni pomembno, ker pritožnica uveljavlja tudi odškodninsko sankcijo, ki je od zgoraj navedenih določb osamosvojena (glej tudi razloge v prejšnji točki).

13. Višje sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb in stališč, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ni potrebno, da bi se višje sodišče opredelilo izrecno prav do vseh pritožbenih navedb. Zadošča, da odgovor višjega sodišča izhaja že iz obrazložitve in konteksta sodne odločbe. To zlasti velja za zadevo, kot je ta, ko pritožnica na več načinov in z obširnimi pritožbenimi navedbami poskuša prepričati višje sodišče v pomembnost zlasti enega pritožbenega argumenta: da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo tudi na škodo (to je obseg škode) kot element odškodninske odgovornosti, tega pa zatrjevani obnovitveni razlog ne naslavlja.

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.