Jedro

Skladno z 2. alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR se PZ za določen čas lahko sklene za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. To pomeni, da gre lahko le za nadomeščanje konkretno poimensko določenega delavca, kar je pomembno tudi za prenehanje PZ za določen čas, saj ta preneha, ko se odsotni delavec vrne na delo.

Če se PZ za določen čas sklene iz razloga nadomeščanja večih delavcev, odsotnih zaradi bolniškega staleža ali porodniškega dopusta, je nezakonita, saj je v nasprotju z 2. alineo 1. odstavka 52. člena ZDR. Restriktivna razlaga pogojev za sklepanje PZ za določen čas je skladna z dejstvom, da se praviloma sklepa PZ za nedoločen čas in pomeni sklenitev PZ za določen čas izjemo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 12.7.2004, spremenjena z aneksom z dne

12.12.2004 (pravilno dne 22.12.2004), sklenjena za nedoločen čas in da tožniku delovno razmerje dne 28.2.2005 ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas do vrnitve na delo obračunati bruto plače v višini 246.011,81 SIT ter po odvodu prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da povrne tožniku njegove stroške postopka v višini 238.888,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.8.2005 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, podredno pa njeno spremembo in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca ne zahteva navezave na enega delavca. Tožena stranka je namreč zaradi bolniških staležev in porodniških dopustov z zaposlovanjem za določen čas nadomeščala delavca na delovnem mestu pobiralca cestnine. Nadalje je še navedla, da nastop in trajanje bolniških staležev in porodniških dopustov ni predvidljivo v tolikšni meri, da bi omogočalo prilagoditev trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas posamičnemu odsotnemu delavcu. Prav tako se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno tožnika zaposliti za enako obdobje, kot je posamezni delavec odsoten, saj to iz zakona ne izhaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki dne 12.7.2004 sklenili Pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 12.7.2004 do

31.12.2004 (priloga A3), trajanje te pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je bilo podaljšano z Aneksom z dne 22.12.2004 za čas od 1.1.2005 do 28.2.2005 (priloga A4). Sicer bi bilo potrebno za podaljšanje delovnega razmerja po določilu 2. odstavka 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) v povezavi s 1. odstavkom 29. člena istega zakona skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, vendar to za odločitev v presojanem individualnem delovnem sporu ni bistveno. Niti v citirani pogodbi niti v aneksu ni naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi se namreč po določilu 1. odstavka 10. člena ZDR sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Izjeme od tega pravila, torej primeri, v katerih je dopustna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so taksativno našteti v 1. odstavku

52. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je glede obstoja zakonsko določenega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravilno štelo, da njegova navedba ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR), ter da njegov izostanek avtomatično ne pomeni nezakonitosti. Vendar pa mora delodajalec (tožena stranka) v primeru spora pred sodiščem dokazati obstoj enega izmed razlogov iz 1. odstavka 52. člena ZDR.

Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi navedla (in dokazala z zaslišanjem prič A. J., M. Z. in S. D.) potrebo po delu tožnika zaradi nadomeščanja več odsotnih delavcev na bolniškem staležu oziroma porodniškem dopustu. Takšen razlog pa ni skladen s tistim, ki ga v 2. alinei 1. odstavka 52. člena določa ZDR (nadomeščanje začasno odsotnega delavca). Zakon na tem mestu uporablja ednino (govori o enem, točno določenem delavcu), poleg tega pa je poznavanje imena delavca, ki se ga nadomešča, pomembno zaradi časa prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, namreč preneha, ko ni več razloga za njeno nadaljevanje, torej v konkretnem primeru, ko se odsotni delavec vrne na delo. Takšna restriktivna razlaga zakonsko določenih razlogov, iz katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je skladna z dejstvom, da gre za izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je uveljavljeno v ZDR.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da je bilo v presojani zadevi nejasno, kdaj se bodo odstotni delavci vrnili na delo, so prav tako neutemeljene. Čas trajanja porodniškega dopusta delavca, deloma pa tudi njegova odsotnost zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža je določen oz. predvidljiv, v vsakem primeru pa je imela tožena stranka možnost opredeliti čas trajanja delovnega razmerja tožnika v pogodbi o zaposlitvi opisno, torej do vrnitve odsotnega delavca na delo. Tako tudi ne bi bila v nevarnosti, da bi tožnik, kot je navedla v pritožbi, ostal na delu po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zaradi česar bi se po določilu 54. člena ZDR štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi bi mu pač prenehala tistega dne, ko bi se delavec, ki ga je nadomeščal, vrnil na delo.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni obstajal zakonsko določeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi tožnika za določen čas, zaradi česar je ta po določilu

54. člena ZDR nezakonita in se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je bil utemeljen tudi njegov nadaljnji tožbeni zahtevek za reintegracijo v delovno razmerje pri toženi stranki in za izplačilo nadomestila plač za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stoških temelji na določilu 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.