Jedro

Ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrglo tožbo in (II.) naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne 751,65 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti je po določbi 32. člena Stvarnopravnega zakonika1 (v nadaljevanju: SPZ) mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tridesetdnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave. Če ga tožeča stranka zamudi, do sodnega varstva ni več upravičena. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica je v tožbi (ugotovitveni del) in kasnejših vlogah zatrjevala, da so bila vozila toženke pred njenim vhodom parkirana od 5. 10. 2019 do 30. 1. 2020 in da jo je tožena stranka s takšnim početjem motila pri vsakodnevnem vstopu v stanovanje. V dopisu z dne 7. 11. 2019 je tudi navala, da je bilo že v oktobru 2019 in je še vedno parkiranih več različnih vozil. Upoštevaje vse te navedbe je sodišče zaključilo, da ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira. Sodišče je še ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala, da bi v obdobju med motilnimi dejanji vzpostavili prejšnje posestno stanje, ko npr. toženka in z njo povezane osebe nekaj dni ne bi parkirale pred tožničinimi vrati, zaradi česar bi lahko kasnejše motilno dejanje opredelili kot novo. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso VSL I Cp 4032/2005 in VSL I Cp 3366/2014. 7. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi v celoti pritrjuje. Opisano motenje vsekakor predstavlja nadaljevano motenje posesti, zato je pravilna ugotovitev, da rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti ne začenja teči od vsakega motilnega dejanja posebej, ampak za celoten sklop nadaljevanih motilnih dejanj teče od prvega motenja. V obravnavanem primeru to pomeni od 6. 10. 2019, zato je tožba, ki jo je tožnica vložila 19. 2. 2020, vložena prepozno.

8. Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke s tem, ko je brez njenega dovoljenja in soglasja odstranila betonski podest v približni izmeri 1 m × 1 m, ki je bil pred hišo tožnice in je onemogočal parkiranje neposredno ob hiši ter normalen vstop in izstop iz hiše. V zvezi s tem je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je bil podest odstranjen konec leta 2018 in da je od takrat posestno stanje nespremenjeno. Ker tožnica teh navedb ni zanikala, je sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da je bil podest odstranjen že konec leta 2018, za priznano, posledica pa je, da je tožba (vložena 19. 2. 2020) prepozna tudi v delu, kolikor se nanaša na betonski podest. 9. V pritožbi tožnica najprej trdi, da ni šlo za eno samo motilno dejanje, ampak za več dejanj – vselej je šlo za enako ponavljajoče se motilno dejanje, nepravilno parkiranje, ki je onemogočalo vhod in izhod iz stanovanja. Opozarja, da je šele kasneje in ne že 5. 10. 2019 izvedela, kdo so lastniki parkiranih vozil. Sodišče je spregledalo, da je tožnica uveljavljala motenje posesti za daljše časovno obdobje, ki pa vseeno zajema obdobje znotraj 30-dnevnega roka pred vložitvijo tožbe, zato je glede na datum vložitve tožba pravočasna za dejanja od 19. 1. 2020 dalje. Tožnica bi glede subjektivnega roka lahko podala ustno pojasnilo na zaslišanju.

10. Na te pritožbene navedbe je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da gre v obravnavanem primeru za eno samo nadaljevano motilno dejanje. Tožnica namreč zatrjuje, da se je parkiralo kontinuirano, ves čas od 5. 10. 2019 do konca januarja 2020, hkrati pa ne navede, da bi se kdajkoli vsaj za nekaj dni motenje prekinilo in bi se vzpostavilo posestno stanje, kakršno je bilo pred 5. 10. 2019. Upoštevaje sodno prakso2 vsekakor ni mogoče govoriti o posameznih, ponavljajočih se motilnih dejanjih, saj bi za takšno opredelitev moralo biti med posameznimi motilnimi dejanji vzpostavljeno prvotno posestno stanje, a tega tožnica ni zatrjevala. Tako ne drži pritožbena trditev, da je tožba pravočasna za motilna dejanja, ki so bila storjena od 19. 1. 2020 dalje, saj je rok za vložitev tožbe pričel teči s prvim motilnim dejanjem 5. 10. 2019. 11. Pritožbene trditve, da je tožnica šele kasneje in ne že 5. 10. 2019 izvedela, kdo so lastniki parkiranih vozil ter da je za vsako dejanje in storilca izvedela sproti, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Teh navedb namreč tožnica do vložitve pritožbe ni podala, prav tako v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP teh trditev ne more upoštevati, zato nanje tudi ne odgovarja.

12. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi, da ni zaslišalo strank in prič, zaradi česar po mnenju tožnice odločitev ne more biti zakonita in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem opozarja, da ravnanje sodišča, ki ni izvedlo dokazov, predstavlja relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz tožbenih (in nadaljnjih tožničinih) navedb izhaja, da je tožba vložena po izteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe zaradi motenja posesti, predlaganih dokazov ni bilo treba izvajati. Poleg tega je treba ločiti med navajanjem dejstev in dokazovanjem. Stranke so po prvem odstavku 286. člena ZPP dolžne vsa dejstva navesti in predlagati dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi če bi sodišče stranki in priče zaslišalo, ne bi moglo ugotavljati drugih dejstev, kot le tista, ki so jih stranke navedle najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica in priče, če bi jih sodišče zaslišalo, ne bi mogle izpovedovati o drugem, kot le o tem, kar je bilo zatrjevano najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Končno pritožba ne navede, kaj bi bilo tisto, o čemer bi izpovedovala tožnica, in bi vplivalo na odločitev. Pri tem pa seveda tožnica ne bi mogla izpovedovati o dejstvih, ki jih je prvič navedla šele v pritožbi. Neizvedba dokazov sama po sebi ne pomeni procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne arbitrarnosti. V sodni praksi je bilo namreč že poudarjeno, da o obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.3 V čem bi bili podani procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa takšnih kršitev v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo.

14. Pritožba izpodbija celoten sklep sodišča prve stopnje, a ne vsebuje nobenih izrecnih navedb, ki bi se nanašale na stroškovni del (II. točka) sklepa. V tem delu je pritožbeno sodišče zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sklep potrdilo (365. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS 87/2002, s spremembami. 2 Npr. obe s strani sodišča prve stopnje navedeni sodni odločbi, pa tudi zadevi VSL II Cp 913/2011 in VSM I Cp 1457/2013 ter druge. 3 VSL sodba I Cpg 275/2011.