Jedro

Organ je v izpodbijani odločbi pri razlagi okoliščin iz 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 navedel le, da pri stranki obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti iz četrtega odstavka 16. člena, saj zoper njo že potekajo kazenski postopki za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in so v povezavi tudi z zasebnim varovanjem. Glede na tako posplošeno obrazložitev sodišče ne more preveriti tožbenega očitka, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za odvzem službene izkaznice na podlagi 1. točke četrtega odstavka 16. člena glede tega, da naj bi bilo kaznivo dejanje, ki se očita tožniku in za katerega je vložen obtožni predlog, storjeno v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 250-690/2011/43 (143-02) z dne 27. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odvzela izkaznico zasebnega varovanja za varnostnika (1. točka izreka) in mu naložila, da službeno izkaznico v osmih dneh od vročitve odločbe vrne Ministrstvu za notranje zadeve (2. točka). Odločila je še, da izkaznica preneha veljati z dnem vročitve te odločbe (3. točka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (4. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili za tožnika na podlagi četrtega odstavka 16. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) ugotovljeni varnostni zadržki, saj obstaja utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti ali verodostojnosti. Pred celjskim okrajnim in okrožnim sodiščem tečejo zoper njega kazenski postopki zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 20. člena istega zakona), zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 296. člena KZ-1 (v zvezi s prvim odstavkom 20. člena) in zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena KZ-1 (v zvezi s prvim odstavkom 20. člena), ki se preganjajo po uradni dolžnosti in so v povezavi tudi z zasebnim varovanjem. Organ še pojasnjuje, da je na njegovo odločitev vplivalo tudi dejstvo, da je bil tožnik udeležen v dveh prekrških z elementi nasilja (odločbi še nista pravnomočni).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne bi smela biti izdana pred izdajo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka. Tudi sicer je bil postopek 14. 5. 2012 s sklepom prekinjen do sprejema odločitev Okrožnega državnega tožilstva v Celju (ODT) v postopku za tam navedena kazniva dejanja ter do pravnomočne odločitve v zvezi z zahtevama za sodno varstvo zoper v sklepu navedeni odločbi o prekršku. Pogoja za nadaljevanje postopka bi morala biti torej izpolnjena kumulativno.

Za odvzem službene izkaznice nista bila izpolnjena niti pogoja iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1. Zoper njega ni vložena obtožba za kaznivo dejanje, ki bi ga storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, niti ni bil s pravnomočno odločbo dvakrat spoznan za odgovornega za prekrške, zaradi katerih se po omenjenem zakonu lahko odvzame službena izkaznica. Poleg navedenega pri njem niso podani nobeni drugi razlogi za ugotavljanje obstoja varnostnih zadržkov, na katere se izpodbijana odločba obrazloženo niti ne sklicuje.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke o neutemeljenem nadaljevanju postopka, ki je bil s sklepom z dne 14. 5. 2012 prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja – odločitve ODT v Celju zaradi kaznivih dejanj ter pravnomočnih odločitev v prekrškovnih zadevah. Pri tem gre za posamezno reševanje vprašanja, kot to izhaja iz četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1. Ker tožnik kljub naloženi obveznosti, naj organ obvešča o poteku postopkov, ni tako ravnal, je toženka sama zaprosila za podatke in po prejemu odgovorov postopek nadaljevala. Ker je bilo ugotovljeno, da sta bila zoper tožnika v dveh primerih podana obtožna predloga, tečejo pa celo kazenski postopki in gre za kazniva dejanja, ki vsebujejo elemente nasilja ter so kot taka storjena v tudi v povezavi z zasebnim varovanjem, bi tožnik v primeru neukrepanja lahko ogrozil varnost ljudi in premoženja kot tudi osebno varnost ljudi v postopkih zasebnega varovanja. To pa pomeni, da je pri tožniku obstajal utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti in verodostojnosti, zato je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bilo zakonito odločeno o odvzemu službene izkaznice. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana tožniku kot osebi, ki je že opravljala zasebno varovanje, torej kot osebi, ki sodi med t.i. varnostno osebje (25. točka 5. člena ZZasV-1). V skladu s 16. členom tega zakona to osebje ne sme imeti varnostnih zadržkov (prvi odstavek), ki med drugim obstojijo, če obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe (4. točka drugega odstavka). Omenjeni dvom o zanesljivosti obstaja, če se na podlagi ugotovljenih dejstev iz kazenskih postopkov ali postopkov za prekrške lahko sklepa, da bo oseba nezakonito in nestrokovno opravljala naloge zasebnega varovanja; pri presoji pa se upoštevajo okoliščine in teža storitve dejanj oziroma kršitev, vrsto in višino predpisane oziroma izrečene sankcije, čas, ki je pretekel od storitve /.../ ter odloči v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek). Za osebo, ki že opravlja zasebno varovanje, je utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti podan že, če je v kazenskem postopku in je proti njej vložena obtožba za naklepno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja (1. točka četrtega odstavka), ali je bila najmanj dvakrat s pravnomočno odločbo spoznana za odgovorno za prekrške, zaradi katerih se po tem zakonu odvzame službena izkaznica, in ji je bila izrečena globa (2. točka). Pristojni organ opravi varnostno preverjanje o morebitnih varnostnih zadržkih iz 16. člena tudi po podelitvi službene izkaznice, če je podan sum varnostnih zadržkov (prvi odstavek 17. člena). Na podlagi iste določbe se v primeru, če organ ugotovi, da so za osebo podani varnostni zadržki, šteje, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti. V tem primeru z odločbo izreče odvzem službene izkaznice (1. točka prvega odstavka 37. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se službena izkaznica zasebnega varovanja odvzame, če so nastopile okoliščine, zaradi katerih oseba ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti, med drugim zaradi nastanka varnostnih zadržkov v smislu 4. točke drugega odstavka 16. člena (utemeljen dvom o zanesljivosti osebe) v zvezi s 1. ali 2. točke četrtega odstavka istega člena. Povedano drugače: če organ ugotovi obstoj okoliščin iz 1. ali 2. točke četrtega odstavka, mu ni treba posebej ugotavljati okoliščin iz tretjega odstavka, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da oseba nezakonito in nestrokovno opravlja naloge zasebnega varovanja.

V zadevi ni sporno, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog zaradi naklepnega kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, sporno pa je, ali ga je tožnik storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja (1. točka četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1). Tožnik namreč v tožbi trdi, da zoper njega ni bila vložena obtožba za kaznivo dejanje, ki bi ga storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja oz. da gre za dejanja, ki naj bi jih storil povsem izven opravljanja te dejavnosti.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov oziroma zapisnika o ustni obravnavi 23. 3. 2012, je tožnik v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 296. člena KZ-1, za katerega je bil vložen obtožni predlog, izjavil, da dejanje ni imelo nobene povezave z zasebnim varovanjem. Kljub temu se organ do tega ni opredelil in je v izpodbijani odločbi pri razlagi okoliščin iz 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 navedel le, da pri stranki obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti iz četrtega odstavka 16. člena, saj zoper njo že potekajo kazenski postopki za kaznivega dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in so v povezavi tudi z zasebnim varovanjem. Glede na tako posplošeno obrazložitev sodišče ne more preveriti tožbenega očitka, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za odvzem službene izkaznice na podlagi 1. točke četrtega odstavka 16. člena glede tega, da naj bi bilo kaznivo dejanje, ki se očita tožniku in za katerega je vložen obtožni predlog, storjeno v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Toženka se v obrazložitvi odločbe sklicuje tudi na opise kaznivih dejanj, iz katerih naj bi bilo razvidno, da gre za kazniva dejanja z elementi nasilja, zaradi česar bi tožnik s svojimi dejanji lahko ogrozil varnost ljudi in premoženja ter osebno varnost ljudi v postopkih zasebnega varovanja, zaradi česar tožnik ob upoštevanju načela sorazmernosti ne more zakonito in strokovno opravljati nalog zasebnega varovanja. To pomeni, da se je toženka pri odločitvi oprla tudi na ugotavljanje utemeljenega dvoma o zanesljivosti tožnika v smislu tretjega odstavka 16. člena ZZasV-1 (te določbe v obrazložitvi ne navaja, ampak se izrecno sklicuje le na četrti odstavek 16. člena), za kar pa zgolj pavšalno sklicevanje na opise kaznivih dejanj ne zadostuje. Brez navedbe vsaj bistvenih značilnosti kaznivih dejanj, navedenih v njihovem opisu, namreč ni mogoče preizkusiti obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 16. člena. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da tako neobrazloženo sklicevanje na druge razloge za odvzem izkaznice ne morejo predstavljati podlage za izpodbijano odločitev.

Sodišče pa se ne strinja s tožbo, da zaradi predhodne prekinitve postopka v zadevi niso nastopili pogoji za izdajo odločbe. Za uporabo 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 in na tej podlagi utemeljenega varnostnega zadržka, zaradi katerega oseba ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, namreč zadostuje že vložena obtožba (obtožni predlog, obtožnica) za tam navedeno naklepno kaznivo dejanje. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je po ugotovitvi, da je ODT že sprejelo odločitev glede kaznivih dejanj, glede katerih je bil v 1. točki sklepa z dne 14. 5. 2012 postopek prekinjen do sprejema teh odločitev, z njim tudi nadaljeval. Na navedeno nima nobenega vpliva niti dejstvo, da je bil postopek z istim sklepom prekinjen tudi do pravnomočne odločitve v prekrškovnih postopkih, navedenih v 1. točki izreka. Kot je bilo že pojasnjeno, sta podlagi iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 predpisani alternativno, zato za obstoj utemeljenega dvoma o zanesljivosti osebe zadostuje že obstoj okoliščin iz ene od obeh točk, zaradi česar v zadevi niso bilo podane ovire za nadaljevanje postopka in za izdajo izpodbijane odločbe, upoštevaje okoliščine iz 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1. O nadaljevanju prekinjenega postopka pa ZUP ne predvideva izdaje posebnega sklepa.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se tožniku prizna tudi zahtevani 20 % DDV v višini 57,00 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso za postopek v višini 148,00 EUR vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).