Jedro

Glede na to da je bila obdolžencu pred glavno obravnavo, opravljeno v njegovi nenavzočnosti, dvakrat dana možnost, da z dokumenti potrdi svoje navedbe - v teku preiskovalnih dejanj, drugič je bila iz tega razloga in zaradi njegovega ponovnega zaslišanja glavna obravnava tudi preložena, na naslednjo glavno obravnavo pa ni ne prišel niti predložil dokumentov - njegova navzočnost na tej glavni obravnavi ni bila potrebna.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 SIT (sto tisoč 00/100) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obs. M.Č. za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen treh mesecev zapora. V plačilo mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, na račun premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovancu dolžan plačati znesek 750.383,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1993 do plačila. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da mora obdolženec plačati povprečnino v višini 35.000,00 SIT.

Obsojenčeva zagovornika sta dne 4.10.1999 priporočeno po pošti pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbi višjega in okrajnega sodišča. Izpodbijata ju iz razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagata, da Vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma spremeni izrek o kazenski sankciji oziroma po razveljavitvi vrne zadevo v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da je sodišče prve stopnje lahko opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, saj so bili za to podani pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP. Deloma pa zahteva izpodbija dokazno oceno sodišča, vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da je ta vložena: a) ker je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, čeprav je bila njegova navzočnost nujna, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, b) ker je v sodbi višjega sodišča v zvezi z listinami, priloženimi pritožbi, glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med vsebino listin, kar je kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, c) ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, d) ker je izbrana kazenska sankcija neprimerna.

K točki a) Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (1.odstavek 442. člena ZKP). V obravnavani zadevi zagovornik ne oporeka, da je bil obdolženec pravilno vabljen in da je bil že zaslišan, vendar pa je bila njegova navzočnost na glavni obravnavi 21.1.1999 nujna.

Sodišče bi ga moralo zaslišati glede njegovega poslovnega odnosa s podjetjem T. d.o.o., saj je v zagovoru povedal, da je temu podjetju prodal sporne antene, zanje pa ni prejel denarja, zato tudi ni mogel plačati dolga oškodovanemu podjetju I. d.o.o.. Poslovni odnos naj bi potrjevale tudi pritožbi priložene dobavnice (dejansko le ena) in naročilnice (priložena le ena). Sodišče bi zato obdolžencu moralo dati tudi možnost, da z dokumenti potrdi svoje navedbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila taka možnost obdolžencu dana. Prvič v teku preiskovalnih dejanj, ko se je med zaslišanjem 9.9.1997 zavezal, da bo v roku sedmih dni sodišču poslal vso dokumentacijo v zvezi s tem poslom (l. št. 50), drugič pa na glavi obravnavi 1.12.1998 (l. št.74), ko je bila ta preložena na 21.1.1999 zaradi ponovnega zaslišanja obdolženca in se je ta zavezal, da bo do 31.12.1998 sodišču poslal vso razpoložljivo dokumentacijo glede prodaje satelitskih anten podjetju T. d.o.o. Dokumentacije pa obdolženec ni poslal, niti ni prišel na glavno obravnavo 21.1.1999. Ker se stanje zadeve od predhodne glavne obravnave ni v ničemer spremenilo, v tej situaciji njegova navzočnost na glavni obravnavi vsekakor ni bila potrebna. Poleg tega je pritožbeno sodišče glede omenjene dokumentacije, ki je bila priložena šele pritožbi, ocenilo, da ne dokazuje obdolženčevih trditev glede neplačila s strani podjetja T. d.o.o. Sodišče prve stopnje zato ni storilo kršitve iz 3. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

K točki b) in c) Zagovornika navajata, da je višje sodišče v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje in hkrati ugotovilo, da pritožbi priložena dokumentacija listine (naročilnica podjetja T., dobavnica za osem kompletov satelitskih anten in račun zanje, izdan s strani obsojenčevega podjetja M. d.o.o.) nima nobene teže. Taka ugotovitev naj bi bila protispisna, saj je s priloženo dobavnico in naročilnico izpodbita ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi oz. njegovo podjetje M. in T. nista bili v poslovnem odnosu.

Takoimenovana protispisnost iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če so v razlogih sodbe glede odločilnih dejstev v precejšnji meri nepravilno povzete vsebine listin, ne pa tudi, če je (v tem primeru višje) sodišče napravilo drugačno dokazno oceno glede predloženih listin (stran 3 drugostopenjske sodbe, l. št. 96) kot zagovornika. V konkretnem primeru je višje sodišče štelo, da omenjene listine kažejo, da je T. d.o.o. naročil osem kompletov anten od petindvajsetih, ne pa tudi, da jih ni plačal ali da bi obdolženčevo podjetje zahtevalo plačilo. Listine zato po oceni drugostopenjskega sodišča nimajo nobenega vpliva na dejanske in pravne zaključke, kot jih je glede odločilnih dejstev (obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti) sprejelo sodišče prve stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti tako v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa je ni mogoče vložiti (2.odstavek 420. člena ZKP).

Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem predstavljajo tudi vse nadaljnje navedbe glede neobstoja goljufivega namena, pomena izročitve akceptnega naloga (zavarovanje plačila) oškodovanemu podjetju - to ga kasneje ni moglo vnovčiti zaradi praznega žiro računa obsojenčevega podjetja - ter kaj bi bilo mogoče šteti kot lažnivo prikazovanje oz. prikrivanje dejanskih okoliščin.

Pri takšnem stanju stvari ni podlage za upošteven dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih sodbah. Še zlasti, ker tudi znesek, ki naj bi ga obsojenec po svojih navedbah prejel od T. d.o.o. (račun v višini 350.400,00 SIT - priloga B2), a ga ni, še zdaleč ne bi zadoščal za plačilo blaga podjetju I. Vrhovno sodišče pooblastila iz 427. člena ZKP zato ni uporabilo.

K točki d) Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje pa je pri izreku kazni treh mesecev zapora ostalo v mejah, določenih v 1. odstavku 217. člena KZ.

S tem ko zagovornik našteva okoliščine, ki bi jih sodišče moralo upoštevati pri izbiri kazenske sankcije, pa jih ni, ponovno uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, vložena pa je tudi zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri njeni odmeri je Vrhovno sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.