Jedro

Sploh ne gre za naravo spora, ampak za odnos stranke in njenega pooblaščenca, ki je povsem zaupen odnos. Če si stranka svojega pooblaščenca izbere je prav, da jo tudi ta pooblaščenec zastopa. Sodišče pa ne more stranki naložiti, da si za določeno pravdno dejanje vzame drugega pooblaščenca.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki poleg priznanih pravnih stroškov (149.719,60 SIT) še 8.452,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o stroških, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 149.719,60 SIT pravdnih stroškov v 15-tih dneh.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo plačilo potnih stroškov pooblaščenke tožeče stranke in povrnitev stroškov v zvezi z odsotnostjo iz pisarne pooblaščenke tožeče stranke. Zmotno pa je zavrnilo tudi plačilo nagrade za pripravljalno vlogo z dne 3.6.2004, kajti ravnalo je v nasprotju z veljavno odvetniško tarifo. Poleg tega pa tožeča stranka nasprotuje odločitvi sodišča, da je v pravdi uspela le s 75%, ampak je v pravdi uspela v celoti.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Ne sicer v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo uspeh v sporu tožeče stranke, ki je v razmerju 75 %. Razlogov sodišča prve stopnje, ki so pripeljali do takšne ocene, pritožba ne izpodbija, z razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V pritožbi tožeča stranka trdi le, da je uspela v pravdi v celoti. To so le pavšalne trditve, s katerimi pritožnica ne more uspeti, saj je bil tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrnjen. Kar pa se tiče višine priznanih stroškov se pritožbeno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pripravljalna vloga z dne 3.6.2004 ni bila potrebna, zato ji stroški za to vlogo ne gredo.

Pač pa je pritožba tožeče stranke upravičena v delu, ki se nanaša na potne stroške njene pooblaščenke iz P. v K. in nazaj, kot tudi stroške po odvetniški tarifi v zvezi s odsotnostjo iz pisarne. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za spor takšne vrste, da stranke ne bi mogel zastopati odvetnik iz območja Okrajnega sodišča v K.. Takšno stališče ni pravilno, kajti sploh ne gre za naravo spora, ampak za odnos stranke in njenega pooblaščenca, ki je povsem zaupen odnos. Če si stranka svojega pooblaščenca izbere je prav, da jo tudi ta pooblaščenec zastopa. Sodišče pa ne more stranki naložiti, da si za določeno pravdno dejanje vzame drugega pooblaščenca. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sklep spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov po odvetniški tarifi, ki se nanašajo na odsotnost iz pisarne in potnih stroškov iz P. do K. in nazaj v znesku 11.270,00 SIT, kar glede na uspeh v sporu znaša 8.452,00 SIT. V ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.