Jedro

Motilno dejanje je tako dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje; motilno dejanje ima dva komplementarna učinka glede predmeta posesti: dejanska posest dotedanjega posestnika preneha ali se omeji, hkrati pa se na drugi strani vzpostavi nova dejanska oblast motilca ali pa se njegova že prej obstoječa dejanskega oblast razširi ali osvobodi prejšnjih omejitev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka, razvezana žena tožnika, 14. 3. 2007 vstopila v dnevno sobo stanovanjske hiše T. 37, v kateri sta sedela tožnik in njegov oče, pričela kričati na tožnikovega očeta, pristopila do mize, vzela v roke steklenico vina in z njim polila mizo, kruh ter narezek, nato pa vse to odnesla v kuhinjo ter stresla oziroma zlila v pomivalno korito. Vendar je presodilo, da s tem ni motila tožnika v posesti navedenih prostorov ter je zavrnilo njegov zahtevek, naj ji prepove v bodoče posegati v njegovo posest s takimi in podobnimi ravnanji. Tožnika je, ker je v pravdi propadel, zavezalo tožnici povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je v prejšnji točki opisano ravnanje toženke pravno ovrednotilo kot motenje toženčeve posesti, zato je sklep sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep drugostopenjskega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določb 24. in 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Navaja, da je smisel posestnega varstva v vrnitvi motene ali odvzete posesti v tisto stanje, v katerem je bila pred motenjem in s tem v preprečevanju samovolje. Posest je razmerje med ljudmi do stvari (24. člen SPZ), motilno dejanje pa je pravni standard. Sodna praksa je enotna, da neko dejanje pomeni motenje posesti le v primeru pravno upoštevnega posega v posest, ki se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera, v zvezi s čemer je lahko potrebna tudi ugotovitev ekonomskega interesa zaradi preprečitve, da bi zahtevki iz posestnih tožb prešli v šikano. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bilo toženkino ravnanje naperjeno proti tožnikovemu očetu, da se je dogodek pripetil v kratkem času 5 minut, da tožnik zaradi toženkinega ravnanja ni opustil uporabe zgoraj navedenih prostorov v hiši in hiše ni zapustil pač pa jo je neovirano uporabljal še naprej, toženka in njegov oče pa sta jo zapustila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravno varstvo zoper ravnanja, kakršno je bilo toženkino, zagotovljeno v okviru prekrškovnega prava, da pa ni šlo, kot je zmotno menilo pritožbeno sodišče, za sodno varovano motilno dejanje po določbi 33. člena SPZ. Z izpodbijano odločbo je sodišče druge stopnje neutemeljeno razširilo pravni standard motilnega dejanja, ki opravičuje sodno varstvo v posestni motenjski pravdi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. SPZ v 24. členu posest definira kot dejansko oblast nad stvarjo. Je dejstvo, na katero pravni red navezuje določene pravne učinke. Zato jo tudi varuje. Splošno pravilno stvarnega prava, uzakonjeno v 33. členu SPZ je, da se varuje vsaka posest, ne glede na to, ali obstaja zanjo pravna podlaga ali ne in ne glede na to, ali je posestnik dobroveren oziroma ali je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja; pomembno je le, da je posest dejanska (efektivna), zadnja in mirna.

7. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta in je njegova dejanska oblast popolnoma prenehala ter jo je pričel izvrševati tretji, ki mu je posest odvzel in jo (izvirno) pridobil sam; posest je motena tudi, če je dotedanji posestnik vznemirjen, to je, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena.

8. Skladno z zgoraj navedenim je motilno dejanje tako dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje; motilno dejanje ima dva komplementarna učinka glede predmeta posesti: dejanska posest dotedanjega posestnika preneha ali se omeji, hkrati pa se na drugi strani vzpostavi nova dejanska oblast motilca ali pa se njegova že prej obstoječa dejanskega oblast razširi ali osvobodi prejšnjih omejitev. Med izgubo oziroma omejitvijo posesti dotedanjega posestnika in izvirno pridobitvijo posesti ali soposesti v korist motilca obstoji kavzalno razmerje. (1) Da bi bilo dejanje mogoče okvalificirati kot dejanje motenja posesti, pa ne zadošča, da se z njim posega v tujo dejansko oblast na predmetu posesti, pač pa se zahteva tudi, da je storjeno ob zavedanju o posegu v tujo posest; potrebna je torej volja motilca, izvirno, z enostranskim dejanjem pridobiti posest zase. V teoriji se poudarja, da zadošča takoimenovana naravna volja, katere namen ni nujno negirati tujo in vzpostaviti lastno dejansko oblast, pač pa pride v poštev tudi malomarnost, ki implicira pristanek na motenje tuje posesti v lastno korist. (2)

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki razvezana zakonca in da tožnik, odkar se je toženka odselila s stanovanjske hiše T. 37, izvršuje posest te nepremičnine. Na dan, ko se je pripetil v tej pravdi obravnavan dogodek, je toženka vstopila skozi odklenjena vhodna vežna vrata v dnevno sobo, kjer sta se nahajala toženec in njegov oče ter pričela vpiti na slednjega. Od njega je zahtevala, naj hišo zapusti in ga vsaj dvakrat prijela za jopo ter ga skušala zvleči s stola in iz dnevne sobe in hiše. Z vinom je polila mesni narezek in kruh in vse skupaj odnesla v kuhinjo ter zlila oziroma stresla v pomivalno korito. Dogajanje je trajalo okrog 5 minut, dokler sta toženec in njegov oče hišo zapustila. Po dogodku se je tožnik vrnil v hišo, zaklenil vrata in jo „normalno naprej uporablja“. Zgoraj opisano ravnanje toženke je bilo naperjeno proti tožnikovemu očetu. Te dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne, Vrhovno sodišče pa je nanje vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve pa po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za sklepanje, da je toženka motila tožnikovo posest v tožbi navedenih prostorov v hiši T. 37. Posestno stanje namreč ni bilo spremenjeno, dejanska oblast tožnika nad obravnavano nepremičnino ni prenehala ter ni bila omejena in ni bila hkrati na novo vzpostavljena ali razširjena že prej obstoječa dejanska oblast toženke. Njeno ravnanje ni bilo motilno ravnanje v smislu določbe prvega odstavka 33. člena SPZ, kot je pravilno presodilo in s pravilnimi razlogi utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Stališče pritožbenega sodišča, da je bil tožnik moten v posesti dela stanovanjske hiše (samo) zato, ker se je zaradi toženkinega izpada za nekaj minut iz nje umaknil in ni mogel v miru zaužiti obroka hrane, ker jo je toženka odvrgla v lijak, je materialnopravno zmotno. Ni namreč ugotovljeno, da bi bilo ravnanje toženke usmerjeno v odvzem ali omejitev tožnikove posesti nad nepremičnino; nasprotno: ugotovljeno je, da je bilo usmerjeno proti tožnikovemu očetu, ki ni bil posestnik. Podlage za zahtevano posestno varstvo torej ni bilo.

10. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in le – tega potrdilo (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o tem Nikola Gavella, v: Nikola Gavella in soavtorji, Stvarno pravo, prvi zvezek, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 238. Op. št. (2): Navedeno delo, stran 239.