Jedro

Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 7. 11. 2013 v 1. točki izreka in odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 14. 1. 2013 v 2. točki izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik v šolskem letu 2012/2013 od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013 upravičen do dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča v znesku 85,53 EUR mesečno, tako da višina njegove Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 225,21 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v znesku 360,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po preteku 15 dnevnega paricijskega roka (III. točka izreka). Sodišče je na podlagi primerjave podpisov na vročilnici z dne 13. 11. 2013 s podpisi tožnika v sodnem in upravnem spisu ter s podpisom tožnikovega brata v sodnem spisu ter iz izpovedi tožnika in njegovega brata, ki jima je v celoti sledilo, ugotovilo, da odločba z dne 7. 11. 2014 tožniku skladno s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) ni bila vročena, saj jo je 13. 11. 2013 prevzel njegov brat, ki je tudi podpisal vročilnico in jo tožniku izročil 16. 11. 2013, kar pomeni, da je tožnik vložil tožbo pravočasno. Glede dodatka za bivanje je ugotovilo, da tožnik v času študija prebiva na naslovu A., B., kar izhaja iz tožbenih navedb in tožnikove izpovedi, za navedeno stanovanje pa je sklenil tudi podnajemno pogodbo, katere veljavnosti je podaljševal z aneksi. Toženki je tožnik po njenem pozivu predložil tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na tem naslovu ter tako izpolnjuje vse pogoje za navedeni dodatek, kakor jih določa prva alineja prvega odstavka 30. člena Zakona o štipendiranju.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da je v primeru tožnika bila vročitev odločbe opravljena 13. 11. 2013, kar je tudi potrjeno s podpisom na vročilnici. Če je bila sporna odločba dejansko vročena tožnikovemu bratu in le-ta ni s tem seznanil poštnega uslužbenca, ki mu je vročil odločbo, potem po mnenju toženke tožnikov brat s tem dejanjem prevzema odgovornost za pravočasnost vložitve pravnega sredstva, konkretno tožbe v socialnem sporu. Drugi odstavek 89. člena ZUP, ki ureja pooblaščenca za vročanje, namreč določa, da kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom. Peti odstavek citiranega člena določa, da se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitev opravljena vročitev stranki. V primeru, da se sledi stališču prvostopenjskega sodišča glede pravočasnosti vročitve, to je, da je domneva o pravilnosti vročitve vsak čas izpodbojna v smislu, da dokumenta ni prevzel naslovnik in da je bila dejanska vročitev naslovniku opravljena šele kasneje, prihajajo do absurdnih situacij, ko bo možne pritožbe in druga pravna sredstva vlagati dolgo po poteku vseh rokov, ne da bi bil organ sploh seznanjen s tem, da vročitev ni bila uspešna, čeprav bo imel podpisano vročilnico. Pritožba meni, da je edina domneva, ki je po ZUP izpodbojna, je domneva o vročitvi po preteku 15 dni po vložitvi pisanja v hišni predalčnik, in samo v tem primeru lahko stranka izpodbija, da je bila odsotna in da dokumenta v tem času ni mogla prevzeti, zaradi česar lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Toženka meni, da tožba ni bila vložena pravočasno in bi jo moralo sodišče zavreči. 3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno podlago potem, ko je ugotovilo dejansko stanje glede pravočasnosti vložitve tožbe. Tožena stranka vročitev ni opravila v skadu z določilom 87. člena ZUP, saj gre za osebno vročitev. Že pri prvem poskusu vročitve je odločbo vročila tožnikovemu bratu. Pravno zmotne in brez dejanske podlage so pritožbene navedbe glede sklicevanja na 89. člen ZUP. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik v študijskem letu 2012/2013 pri višini Zoisove štipendije upravičen tudi do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. Za toženo stranko je sporna predvsem pravočasnost vložene tožbe.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da se je dokončna odločba toženke vročala tako, da je bila odločba z dne 7. 11. 2013 vročena 13. 11. 2013 tožnikovemu bratu, ki je pošiljko prevzel in podpisal vročilnico ter jo tožniku izročil 16. 11. 2013. 8. Pravna podlaga za rešitev spornega vprašanja glede pravočasnosti vložitve tožbe je podana v ZUP, kjer je v prvem odstavku 87. člena določeno, da se morajo odločbe, sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok vročati osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Kako poteka osebna vročitev določa ZUP zelo natančno. V primeru kot je ta, ki ga obravnavamo, vročitev ni potekala v skladu s citirano določbo ZUP-a. Nedvomno gre v predmetni zadevi za osebno vročanje in iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pošiljka ni bila vročena tožniku, temveč njegovemu bratu. Torej ni bila vročena osebno tistemu, kateremu je bila namenjena.

9. Če se vročitev ne da opraviti osebno tistemu, kateremu je namenjena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Vročevalec ni ravnal v skladu z navedenim, saj je pošiljko vročil tožnikovemu bratu. Ta je podpisal vročilnico, kar izhaja iz izpovedi tožnika in njegovega brata. Sodišče je opravilo tudi primerjavo podpisov tožnika s podpisom tožnikovega brata, podpisa se očitno razlikujeta med sabo. Podpis na vročilnici je podpis tožnikovega brata. Ta je tožnika glede pošiljke seznanil in mu jo izročil 16. 11. 2013. Pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, vložena dne 16. 12. 2013 vložena znotraj 30 dnevnega roka, torej pravočasna.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim izvajanjem, da bi moralo sodišče uporabiti 89. člen ZUP in da je bil brat tožnika pooblaščenec za vročanje. Da je nekdo pooblaščen za sprejem pošiljk, mora podpisati izjavo, da ga je stranka za to pooblastila. Vročevalec pa opravi postopek identifikacije, kar napiše tudi na vročilnico in jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Navedena določba ni uporabljiva v danem primeru, saj gre za primere, ko ima stranka v postopku pooblaščenca za vročitve. Takšno dejansko stanje pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno.

11. Pravilno navaja tožnik v odgovoru na tožbo, da je osebna vročitev sestavljena iz enega poskusa osebne vročitve naslovniku in v primeru neuspešnosti le-tega, iz vročitve po pravilih o neosebni vročitvi.

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči v izpodbijani sodbi glede upravičenosti tožnika do dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča v znesku 85,53 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013 in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi zadeve.