Jedro

Tožničina trditvena podlaga ne obsega dejstev, pomembnih za odločitev o tem, ali ji za sporno obdobje pripada dodatek iz 22.e člena ZSPJS, tj. kakšni so bili pričakovani rezultati njenega dela v navedenih dveh mesecih, ali jih je presegala ter ali je bilo na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Drži sicer, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar pa je dolžno pri svojem odločanju preizkusiti le pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na podano dejansko podlago izhajala zatrjevana posledica.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, - da se zavrne tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožnici plačati: - za mesec maj 2019 znesek 205,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 7. 2019 dalje do plačila, - za mesec junij 2019 znesek 205,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 8. 2019 dalje do plačila," - da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 593,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa krije sama.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 153,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici: za maj 2019 znesek 205,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 7. 2019 do plačila in za junij 2019 znesek 205,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 8. 2019 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku na drugi pravni podlagi od zatrjevane, tj. 22.e členu ZSPJS. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi odločitve v nasprotju z 2. členom ZPP, mimo trditvene podlage in postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnica zahtevala plačilo po povečanem obsegu dela na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZSSloV. Zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je bila tožnica vodja moštva delilne kuhinje, odgovorna za oskrbo in delitev hrane, kar je njena redna (stalna) naloga. Po njenem mnenju ne zadostuje, da naj bi tožnica opravljala naloge odsotnih kuharjev, saj ni opravljala nalog drugih delovnih mest, temveč naloge delokroga svojega delovnega mesta v širšem pomenu. Graja stališče, da je s svojim delom presegla pričakovane rezultate, saj sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo njenih rednih pričakovanih rezultatov, tj. zagotovitve obrokov v kuhinji. Sklicuje se na izrecno stališče, da za odločitev ni bistven obseg dela, ki ga je tožnica porabila za redna dela. Trdi, da je odrejena dela opravila v okviru pričakovanih delovnih rezultatov. Sodišču prve stopnje očita, da zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo pričakovanega obsega tožničinega dela. Meni, da se zaradi del, ki jih je tožnica opravljala v rednem delovnem času, njena delovna obveznost ni povečala, ni jih opravljala istočasno niti vsakodnevno. Podaja natančne navedbe o pravni naravi in upravičenosti javnih uslužbencev do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Nasprotuje stališču, da je tožnica do dodatka za povečan obseg dela upravičena že na podlagi opravljanja del zunaj delokroga svojega delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj del "po nalogu nadrejenega" ni mogoče avtomatično šteti za preseganje pričakovanih rezultatov. Meni, da je delodajalec avtonomen pri oblikovanju vsebine del in nalog delovnih mest, neživljenjsko pa je pričakovati, da bo prav vsaka naloga delovnega mesta navedena v njegovem opisu in aktu o sistemizaciji. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Kot bistveno navaja, da je kot kuharica zaradi potreb mednarodne vojaške vaje opravljala precej povečan obseg dela, saj je kuharsko osebje iz njene vojašnice odšlo na teren, v kuhinji vojašnice pa je enako delo, kot ga sicer opravlja 10-12 oseb, v času vaje opravilo 5 oseb, tako da je med delovnim časom in preko njega opravila povečan obseg dela in tudi dodatno delo, za katerega sicer ni redno zadolžena. Meni, da ji dodatek pripada po 59. členu ZZSloV in 22.e členom ZSPJS, povečan obseg dela je namreč opravila zaradi mednarodnih vojaških vaj. Trdi, da je izpolnjen pogoj bolj racionalnega izvajanja nalog. Kot pritožbeno novoto označi trditev, da tožena stranka nima na voljo ustreznih sredstev, tudi sicer pa to skladno s sodno prakso ni odločilno (sodba pritožbenega sodišča Pdp 520/2016). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je zahtevala povišano plačilo plače iz naslova povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev po 59. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV). Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 55/2021 in ugotovitvi, da je bila tožnica v spornem obdobju zaradi odhoda 5 kuharjev na teren ob enaki količini dela v njihovi kuhinji (600 obrokov) izjemno nadpovprečno obremenjena, saj je morala poleg svojega rednega dela opravljati tudi delo kuharjev, ki so se udeležili mednarodne vojaške vaje (drugih delovnih mest), zato je bilo njeno delo veliko bolj intenzivno in je presegla pričakovane rezultate dela.

7. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja kršitev določb 2. in 180. člena ZPP. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala povečanje plače iz naslova povečanega obsega dela in posebnih obremenitev zaradi odhoda drugih kuharjev iz kuhinje vojašnice na teren v času mednarodne vojaške vaje, zaradi česar naj bi opravila večji obseg dela in bila posebno obremenjena. Sklicevala se je na ukaz tožene stranke za organizacijo in izvedbo oskrbe s prehrano vaj 2019 (listini B 12 in B 13). Pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala dejstva, ki naj bi kazala na njeno upravičenost do povečanja osnovne plače za 19 % na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZSSloV.1 Svojega zahtevka tožnica ni utemeljevala na podlagi 22.e člena ZSPJS, ki ureja upravičenost javnih uslužbencev do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Tako tožničina trditvena podlaga ne obsega dejstev, pomembnih za odločitev o tem, ali ji za sporno obdobje pripada dodatek iz 22.e člena ZSPJS, tj. kakšni so bili pričakovani rezultati njenega dela v navedenih dveh mesecih, ali jih je presegala ter ali je bilo na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Drži sicer, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar pa je dolžno pri svojem odločanju preizkusiti le pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na podano dejansko podlago izhajala zatrjevana posledica. Ker v obravnavani zadevi glede na zatrjevano dejansko podlago ne izhajajo pravno pomembna dejstva za odločitev na podlagi 22.e člena ZPP, je sodišče prve stopnje zmotno presojalo upravičenost tožnice po tej pravni podlagi in je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

8. Pritožba pravilno uveljavlja, da o tožbenem zahtevku tožnice sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti na podlagi 22.e člena ZSPJS, temveč bi ga moralo presojati samo v okviru zatrjevanih dejstev glede upravičenosti do povišanega zneska plače po tretjem odstavku 59. člena ZSSloV. Utemeljeno se sklicuje na stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na zatrjevani podlagi tretjega odstavka 59. člena ZSSloV, zaradi česar bi ga bilo treba zavrniti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici povišana plača na podlagi te določbe ne gre, saj tožnica v spornem obdobju (maj in junij 2019) ni opravljala dela kot podporno osebje na terenu v okviru vojaške vaje, katere izvedba predstavlja dodatno obremenitev SV, pač pa v svoji matični enoti. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje v 6.-8. točki obrazložitve. Neutemeljeno je tožničino zavzemanje, da ji dodatek pripada ne glede na to, ali je delala na terenu ali pa je bilo zaradi mednarodne vojaške vaje njeno delo na običajnem delovnem mestu po obsegu povečano oziroma je bila zaradi odhoda sodelavcev na teren bolj obremenjena kot običajno. Njen tožbeni zahtevek tako materialnopravno ni utemeljen.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek in ji naložilo plačilo stroškov tožene stranke (5. in 6. alineja 358. člena ZPP).

10. Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnica v sporu ni uspela, je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sama. Toženi stranki je treba na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) priznati naslednje potrebne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 200 točk, za pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2022 v višini 150 točk in pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2022 100 točk, za zastopanje na prvem naroku 200 točk, za zastopanje na narokih 7. 6. 2022 in 27. 10. 2022 po 100 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk in materialne stroške v višini 19,4 točk, skupaj 989,40 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR v višini 593,64 EUR, kolikor je tožnica dolžna povrniti toženi stranki. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožnica toženi stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožbe, in sicer: nagrado za pritožbo 250 točk in materialne stroške 5 točk, skupaj 255 točk oziroma 153,00 EUR. V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Ta določa, da se pripadnikom enote, ki je dana na razpolago za uporabo za določeno časovno obdobje v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami ter pripadnikom enot ali skupin v različni stopnji pripravljenosti, namenjenih za bojno delovanje v miru v primeru potrebe, izvajanje nujnih nalog Slovenske vojske pri zaščiti in reševanju ter drugih nujnih nalog, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev lahko poveča do 30 % osnovne plače.