Jedro

Presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotovitvi, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.

Ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih oprijemljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, od 6. 1. 2023 od 10.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 4. 2023 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 9. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) in bil v azilnem domu do 14. 10. 2022, ko mu je bil s strani pristojnega organa izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil nastanjen v Center za tujce. Tožniku je na podlagi tožbe s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1533/2022-21 z dne 14. 11. 2022 prenehal veljati ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce in je bil premeščen in nastanjen nazaj v azilni dom v Ljubljani. Tam je ostal do 6. 1. 2023, ko mu je bil ponovno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pristojni organ 13. 10. 2022 s strani socialne službe azilnega doma in poročila varnostne službe azilnega doma (uradni zaznamek socialne službe z dne 11. 10. 2022, 12. 10. 2022 in poročilo varnostne službe z dne 12. 10 2022) obveščen o kršitvah Uredbe o hišnega reda azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Toženka je povzela, da je bil 11. 10. 2022 in 12. 10. 2022 s tožnikom opravljen razgovor glede njegovih kršitev hišnega reda zaradi večkratnih ponavljajočih se verbalnih napadov na socialne delavce, nespoštljivega vedenja in upiranja nastanjevanju drugih prosilcev v sobo, v kateri je tudi sam nastanjen. Toženka je povzela, da je tožnik 11. 10. 2022 kršil hišni red ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu s tem, da je grozil, pri čemer je tožnik odgovoril, da naj pride tistemu, ki mu je grozil, podati izjavo. 12. 10. 2022 je tožnik verbalno napadel socialnega delavca, ki mu je dejal, da je rasist in da ima on 5 milijonov denarja, da je „on boss“. S strani varnostne službe je bil opozorjen naj takoj preneha s kršitvijo, vendar se ni umiril, zaradi česar mu je bilo odrejeno, da zapusti jedilnico. Tožnik je to zanikal in navedel, da ni nobenega napadel, da se lahko pogleda kamere. Toženka je povzela uradni zaznamek socialne službe z dne 12. 10. 2022, da naj bi užival drogo, kar je tožnik sicer zanikal, a hkrati priznal, da je nazadnje pred 3 dnevi pokadil marihuano, da sicer pet let ni kadil. Tožnik je 12. 10. 2022 metal predmet v pijačo socialnega delavca, kar je tožnik zanikal in trdil, da ni vrgel on, ampak bog. Tožnik je 12. 10. 2022 kričal in hotel na silo vstopiti v sobo poleg ambulante, kjer so se opravljali razgovori. Socialna delavka ga je hotela pomiriti, vendar je ni poslušal in močno kričal nekaj glede denarja in vode. Toženka je povzela, da je tožnik 13. 10. 202, ob 8.10 uri pristopil k okencu recepcije in se začel razburjati, da nima 40 centov in da ne more plačati z bančno kartico in zahteval pogovor z direktorico, da to uredi. Ob 8. 20 uri je uslužbenka iz upravnega dela izstopila skozi službena vrata, kar je tožnik izkoristil in hitro stekel skozi vrata v upravni del in začel kričati, da želi govoriti z direktorico. Varnostnik je stekel za njim in zahteval, da se odstrani iz upravnega območja, tožnik pa je še glasneje in agresivno mahal proti varnostniku. Zato je varnostnik izvedel transportni prijem in ga pospremil po stopnicah iz upravnega območja. O dogodku je bila obveščena policija. Na podlagi teh kršitev je toženka 14. 10. 2022 izdala sklep št. 2142-140/2022/3 na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti v zvezi s šesto točko 84 člena Zakona o mednarodni zaščiti, omejitve gibanja zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki je bil s sodbo naslovnega sodišča I U 1533/2022-21, odpravljen.

4. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom zaradi novih kršitev ponovno izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka je namreč ugotovila, da je tožnik 18. 11. 2022 med čakanjem v vrsti za kosilo socialni delavki iz rok nepričakovano vzel komunikacijsko orodje »Tetra«. Iz obrazložitve izhaja, da je bil 27. 11. 2022 s tožnikom opravljen razgovor glede kršenja hišnega reda in odnosa do zaposlenih in nastanjenih, da je bil tožnik opozorjen, da bo, če ne bo prenehal s kršitvami, podan predlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je tožnik 28. 12. 2022 kričal na socialno delavko in študentko v vrtcu na D oddelku azilnega doma in od nje zahteval zdravilo Lyrica. Socialna delavka ga je skušala pomiriti in pojasniti, da se naj obrne na zdravstveno osebje. Tožnik je nato grozil, da bo vse pretepel in pokončal. Toženka je dalje ugotovila, da je istega dne pol ure kasneje vstopil v pisarno socialne službe in začel govoriti nepovezane zgodbe, obtoževal je zaposlene in vse ostale prosilce, da so vsi preprodajalci drog, tablet in telefonov ter da ima vse dokaze. Socialna delavka mu je pojasnila, da je ponovno nespoštljiv, da ne upošteva navodil, zato naj zapusti pisarno. Poklicana je bila tudi nujna medicinska pomoč. Do prihoda nujne medicinske pomoči je prišlo do incidenta z drugimi prosilci, zato je bila klicana tudi policija. Do prihoda policije je tožnik ponovno kričal, da bo vse pokončal, tudi dva Sirijca in prosilca po imenu Rashid. Toženka je nadalje ugotovila, da je tožnik 30. 12. 2022 pristopil do socialne delavke in ji rekel, naj nikoli več ne govori z njim in da jo bo pokončal. Socialna delavka mu je na to odgovorila, naj preneha z grožnjami. Tožnik ponovno ni upošteval navodil in je še vedno grozil. Grožnje so bile prijavljene policiji. Tožnik je 5. 1. 2023 pri razgovoru s psihiatrom ponovno preklinjal in grozil ter brcal po vratih, zato je bila ponovno klicana policija.

5. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je toženka ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Tožnik ni upošteval pravil in se je pogosto zapletal v različne konflikte, pri čemer tožnik zelo dobro pozna pravila hišnega reda v azilnem domu, ki so mu bila s strani zaposlenih velikokrat ponovljena, vendar jih je kljub temu kar naprej kršil. Toženka je ugotovila, da tožnik kljub razgovorom in pojasnilom, ni prenehal z neprimernimi ravnanji, ki močno vplivajo tudi na splošen občutek varnosti v okolici, kjer se tožnik giblje. Zaradi svojega nasilnega in neprimernega vedenja, neupoštevanja pravil, se tožnik kar naprej zapleta v različne konfliktne situacije z drugimi prosilci, zaposlenimi v azilnem domu in drugimi osebami, kar predstavlja vedno večjo grožnjo. Poleg tega, da vnaša nemir v življenje v azilnem domu in moti ostale stanovalce in zaposlene, ne gre zanemariti tudi dejstva, da ustrahuje tudi izredno ranljive skupine ljudi, ki imajo za seboj travmatične izkušnje, in jih s svojim početjem, kričanjem in nasilnim verbalnim vedenjem močno vznemirja, zaradi česar se ga bojijo.

6. Toženka je izpostavila, da je tožniku izrečen že drugi izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Poudarila je, da je tožnika pred izrekom drugega ukrepa omejitve gibanja zaradi kršenja javnega reda in miru večkrat obravnavala tudi policija, med drugim tudi zaradi grožnje s smrtjo, ko je socialni delavki grozil, da jo bo pokončal. Zaradi njegovega nasilnega vedenja je bilo takrat potrebno celo posredovanje varnostne službe in policije ter nujne medicinske pomoči. Toženka je izpostavila, da so bila tožniku ves čas, od njegove nastanitve v azilnem domu, večkrat pojasnjena pravila hišnega rada in odnos do zaposlenih ter nastanjenih, da je prejemal tudi terapijo s tabletami, kar kaže na celostno obravnavo prosilca in njegovega problematičnega vedenja, ki kljub vsemu povsem očitno ni doprinesla k spremembam v tožnikovem vedenju, zaradi česar toženka meni, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, logičen in utemeljen. Po mnenju toženke so glede na vse navedeno in to, da tožnik s svojim ravnanjem oziroma neprimernim obnašanjem vnaša nemir do nastanjenih, hkrati pa tudi grozi osebam, ki v azilnem domu opravljajo svoje dolžnosti in to na način, da so v strahu za svoje življenje, izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ.

7. Toženka je ocenila, da je glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakovati, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Če bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, s kršitvami tožnik po mnenju toženke ne bi prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce in zaposlene. Toženka je izpostavila, da vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Zato toženka meni, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Toženka je tožniku zato na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ omejila gibanje na Center za tujce.

_Povzetek tožnikovih navedb_

8. Tožnik v tožbi navaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni upoštevala sodbe naslovnega sodišča I U1533/2022 z dne 14. 11. 2022, na podlagi katere je bil prvi sklep o omejitvi gibanja odpravljen in izdana začasna odredba.

9. Tožnik navaja, da je naslovno sodišče v postopku I U1533/2022 postavilo tudi izvedenko psihiatrične stroke dr. T. T., ki je ugotovila, da ima tožnik več sočasnih duševnih motenj: 1. bipolarno afektivno motnjo, že od srede oktobra 2022 v manični fazi, s psihotičnimi simptomi; 2. verjetno osebnostno motnjo in 3. zlorabo psihoaktivnih substanc. Povzema izvedensko mnenje, da gre pri bipolarni motnji razpoloženja za hudo, ponavljajočo, biološko pogojeno motnjo v delovanju možganov, zaradi česar pride do izrazitejših in nepredvidljivih razpoloženjskih nihanj, ob izrazitejših poslabšanjih lahko tudi s prehodno izgubo realitetne kontrole. Kar po mnenju izvedenke pomeni, da oseba napačno ocenjuje svoje zaznavanje in mišljenje ter prihaja do napačnih sklepov o zunanji realnosti, tudi če je soočena z dokazi o nasprotnem. Obolela oseba v fazi aktivne bolezni ne zmore ustrezno ocenjevati realnosti. Po mnenju izvedenke je treba za obravnavo bipolarne motnje doživljenjsko zdravljenje s stabilizatorji razpoloženja in / ali z antipsihotiki (ki so stabilizatorji razpoloženja). Ob izrazitejših podaljšanjih bolezni lahko pride do izgube stika z realnostjo. Tožnik izpostavlja, da po mnenju izvedenke zloraba prepovedanih substanc - marihuane, slabša potek opisanih duševnih motenj in predstavlja dejavnik tveganja ponovnih poslabšanj. Tožnik izpostavlja izvedensko mnenje tudi v delu, da obolela oseba v fazi aktivne bolezni ne zmore ustrezno ocenjevati realnosti, napačno ocenjuje svoje zaznavanje in mišljenje, ter prihaja do napačnih sklepov o zunanji realnosti tudi, če je soočena z dokazi o nasprotnem. Tožnik je na podlagi navedenega predlagal postavitev izvedenca psihiatra.

10. Toženka po mnenju tožnika pri svoji odločitvi ni upoštevala, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep Pr 1247/2022, z dne 17. 10. 2022, na podlagi katerega je tožnika zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani za obdobje treh tednov in dodaja, da gre po njegovem mnenju v primeru, da se oseba zdravi na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, gotovo za osebo s hudo duševno boleznijo. Tožnik navaja, da je iz vsega navedenega razvidno, da je bolnik, ki ima hudo psihično bolezen in bi ga morala toženka namesto, da izvaja upravne postopke, odpeljati v bolnico. Tožnik navaja, da je očitno pri tožniku bolezen izbruhnila v polnem obsegu, zaradi česar se svojih ravnanj ni zavedal in jih ni hotel storiti. Tožnik navaja, da je namreč zelo prijazna oseba.

11. Tožnik še navaja, da dejstvo, da toženka ne more zagotoviti tožniku manj strogega ukrepa, kot je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je trenutno izredno veliko zaprtih oseb, ne more biti razlog, da toženka izda tožniku tako hud ukrep, kot je omejitev gibanja, ki je po svoji vsebini poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tožnik zaradi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

12. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da mu z omejitvijo gibanja nastaja nepopravljiva škoda. Slovenska sodna praksa je že sprejela stališče, da predstavlja omejitev gibanja hud poseg v tožnikovo osebno svobodo. V tem primeru pa je tožnik hud psihični bolnik in zato omejitev gibanja še huje vpliva na tožnikovo psiho, oz. zdravje.

13. Tožnik meni, da mu je z izpodbijanim sklepom kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKCP in 6. člena Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel in se pri tem sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 14. Tožnik je na naroku še navedel, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bila odločitev sprejeta na podlagi izjav prič, kar navaja toženka v odgovoru na tožbo. Tožnik z izjavami prič ni bil seznanjen, zato mu je bila odvzeta pravica do izjave, do izjav prič se ni mogel opredeliti, ker z njimi ni bil seznanjen. Poleg tega iz izvedenskega mnenja ne izhaja, ali se je bil tožnik sposoben zavedati svojih dejanj v kritičnem obdobju in sicer dne 18. 11. 2022, 27. 11. 2022 in 28. 12. 2022. Tožnik je še navedel, da iz uradnih zaznamkov ni razvidno, kdo naj bi te izjave dal, če sploh gre za izjave prič, iz izpodbijanega sklepa ocena teh izjav prič ni razvidna, zato se tožnik v tožbi do njih ne more opredeliti, zato nasprotuje zaslišanju predlaganih prič, ker je sklep tako pomanjkljiv, da ga sodišče ne more dopolniti.

_Navedbe toženke_

15. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da so bili s tožnikom večkrat opravljeni razgovori v prisotnosti prevajalca za arabski jezik zaradi njegovih kršitev hišnega reda v azilnem domu, kar kaže na resno obravnavo. Poudarja, da je bila tožniku ponujena psihiatrična pomoč, možnost obiska psihiatra, da je prejemal terapijo s tabletami, da je bila zanj štirikrat klicana nujna medicinska pomoč, vendar je zdravljenje dvakrat odklonil. Tožnik je imel možnost, da se izjavi o vsakem posameznem dejanju kršitev hišnega reda, vendar je vse opisal drugače, kot izhaja iz uradnih zaznamkov socialnih delavcev. Poudarja, da je iz vseh uradnih zaznamkov socialne in varnostne službe jasno, da tožnik kljub večkratnim opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma, da je grozil socialni službi in nastanjenim ter še naprej nadaljeval s kršitvami hišnega reda v azilnem domu, zato je po mnenju toženke težko reči, da je tožnik zelo prijazna oseba.

16. Toženka še poudarja, da ji stalne tožnikove kršitve hišnega reda v azilnem domu, ki so vključevale nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcem, nasilen odnos do drugih prosilcev in zaposlenih, predstavljajo resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni in gre po njenem mnenju za povsem razumno in sorazmerno odločitev. Vsekakor ni postranskega pomena niti dejstvo, da je tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavala tudi policija. S tožnikovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Zmogljivost Centra za tujce v Postojni je do 220 mest, na današnji dan pa je nastanjenih 5 tujcev, od tega dva prosilca za mednarodno zaščito in trije tujci, ki so podali zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Na naroku je toženka še navedla, da so bili vsi uradni zaznamki in dokumentacija poslani tudi tožnikovi odvetnici.

**K I. točki izreka**

18. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1 do A5, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-140/2022, izvedlo dokaz s postavitvijo sodne izvedenke psihiatrinje tako, da je prebralo psihiatrično izvedensko mnenje izvedenke dr. T. T. z dne 18. 1. 2023 ter zaslišalo tožnika.

19. Sodišče ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič: A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., ker dodatno dokazovanje neutemeljenosti tožbe po presoji sodišča ni bilo potrebno.

Tožba ni utemeljena.

20. Sodišče se bo najprej opredelilo do nosilnega procesnega tožbenega ugovora in sicer glede zatrjevane procesne nesposobnosti tožnika in s tem v zvezi uveljavljeno kršitvijo postopka. Organ mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP).

21. Sodišče je zaradi ugotovitve procesne sposobnosti tožnika izvedlo dokaz s postavitvijo sodne izvedenke medicinske stroke, področje psihiatrinje in prebralo izvedensko mnenje sodne izvedenke T. T. z dne 18. 1. 2023. Sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejema, saj je izdelano na podlagi temeljitega pregleda medicinske dokumentacije, tožnikovega pregleda, je jasno, argumentirano in popolno, stranki pa nanj nista imeli pripomb.

22. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke T. T. šteje za dokazano, da je bil tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa 6. 1. 2023 sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, bil sposoben prosto se odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Izvedenka je izpostavila, da je bil tožnik 30. 12. 2022 po dveh dneh hospitalizacije odpuščen iz zdravljenja v UPKL, kjer niso ugotavljali poslabšanja duševne bolezni, marveč predvsem neprilagojeno vedenje v okviru osebnostnih specifik in specifične situacije. Tako se tožbeni ugovor procesne nesposobnosti tožnika v upravnem postopku izkaže za neutemeljenega.

23. Na podali izvedenskega mnenja sodišče šteje za dokazano, da je tožnik procesno sposoben tudi za ta upravni spor. V sodnem postopku mora namreč sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

24. Na podlagi mnenja izvedenke, ki je ugotovila, da je tožnik v trenutku psihiatričnega pregleda 17. 1. 2023 v stabilni remisiji duševne bolezni in je, ob strokovni pomoči zastopnice, sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, sodišče šteje za dokazano, da je tožnik sposoben razumeti dogajanja v zvezi s postopkom in je sposoben odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Izvedenka je ugotovila, da je bil tožnik v trenutku psihiatričnega pregleda dne 17. 1. 2023 v Centru za tujce, psihično stabilen, da je potrdil, da razume namen postopka in menil, da je sposoben zaslišanja v postopku dne 19. 1. 2023. Izvedenka tudi glede na videne razmere in strukturo Centra za tujce, ni pričakovala, da bi v dveh dneh od pregleda do zaslišanja prišlo do ponovnega in takšnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja, da ne bi bil sposoben zaslišanja. Da je bil tožnik sposoben zaslišanja se je sodišče prepričalo tudi na naroku, saj je tožnik odgovarjal smiselno, mirno in vsebinsko, uveljavljal svoje pravice in na določena vprašanja pooblaščenke toženke zato ni želel odgovarjati. Na podlagi izvedenskega mnenja sodišče šteje za dokazano, da je bil tožnik procesno sposoben tako v upravnem kot v tem sodnem postopku, zato tožbeni ugovor o neobstoju procesne sposobnosti ni utemeljen.

25. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za tožnikovo omejitev gibanja - pridržanje na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

26. Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ namreč odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

27. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda (in varnosti drugih). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP1. Sodišče pojasnjuje, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. Uporaba tega ukrepa mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka.

28. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je toženka svojo odločitev temeljila na več tožnikovih kršitvah hišnega reda azilnega doma, ki so ogrožala osebno in premoženjsko varnost. Očitanih kršitev oziroma ravnanj kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa tožnik v tožbi ne zanika. Tožnik, kot je mogoče povzeti, utemeljuje svoja ravnanja s svojo boleznijo. Po presoji sodišča tožnik s sklicevanjem na to, da se svojih ravnanj ni zavedal, da jih ni hotel storiti, da je prijazna oseba, izrečenega ukrepa ne more izpodbiti.

29. Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 je namreč že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so te navedbe, da se tožnik ni zavedal svoji ravnanj, da jih ni hotel storiti, neutemeljene.

30. Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti. Zato je presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotoviti, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.

31. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika: (i) z dne 18. 11. 2022, ko je med čakanjem v vrsti za kosilo socialni delavki iz rok nepričakovano vzel komunikacijsko orodje »Tetra«; (ii) 27. 11. 2022 je bil s tožnikom opravljen razgovor glede kršenja hišnega reda in odnosa do zaposlenih in nastanjenih, da je bil tožnik opozorjen, da bo, če ne bo prenehal s kršitvami, podan predlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce; (iii) tožnik je 28. 12. 2022 kričal na socialno delavko in študentko v vrtcu na D oddelku azilnega doma in od nje zahteval zdravilo Lyrica. Tožnik je grozil, da bo vse pretepel in pokončal; (iv) 28. 12. 2022 je tožnik vstopil v pisarno socialne službe in začel govoriti nepovezane zgodbe, obtoževal je zaposlene in vse ostale prosilce, da so vsi preprodajalci drog, tablet in telefonov ter da ima vse dokaze. Prišlo je do incidenta z drugimi prosilci, zato je bila klicana tudi policija. Do prihoda policije je tožnik ponovno kričal, da bo vse pokončal, tudi dva Sirijca in prosilca po imenu Rashid; (v) tožnik je 30. 12. 2022 pristopil do socialne delavke in ji rekel, naj nikoli več ne govori z njim in da jo bo pokončal. Tožnik ponovno ni upošteval navodil in je še vedno grozil. Grožnje so bile prijavljene policiji; (vi) tožnik je 5. 1. 2023 pri razgovoru s psihiatrom preklinjal in grozil ter brcal po vratih, zato je bila ponovno klicana policija.

32. Naštete kršitve so dokumentirane z uradnimi zaznamki toženke z dne 6. 1. 2023 in 28. 12. 2022, z uradnim zaznamki zaposlenih pri toženki z dne 18. 11. 2022, 27. 12. 2022, 28. 12. 2022, 30. 12. 2022, poročili o dogodku varnostne službe z dne 28. 12. 20221, 30. 12. 2022, 23. 12. 2022, 5. 1. 2023 in poročili o delu v azilnem domu z dne 23. 12. 2022, 28. 12. 2022, 30. 12. 2022, 31. 12. 2022, 5. 1. 2023. Zaslišan v postopku vsa ravnanja, razen odvzema orodja „Tetra“, tožnik sicer zanikam, kar pa ne dokazuje, da jih ni storil. Naštetim ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se, kot navedeno, ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 33. Pravilna je tudi presoja toženke za tožnikovo pridržanje na Center za tujce. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

34. Glede na to, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi kršitev hišnega reda azilnega doma in s strani policije, tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko prekrškov je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana. Sodišče je upoštevalo, da večino ravnanj tožnik zanika, da po lastni izpovedi ni kršil hišnih pravil v azilnem domu, da je bila policija sicer prisotna a ne zaradi njega, številčnost ravnanj, intenziteta ravnanj, ki povzročajo strah zaposlenih pri toženki, zato je pravilna presoja toženke za izrek strožjega ukrepa.

35. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da dejstvo, da toženka naj ne bi mogla zagotoviti tožniku manj strogega ukrepa, kot je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je trenutno izredno veliko zaprtih oseb, ne more biti razlog, da toženka izda tožniku tako hud ukrep, kot je omejitev gibanja, ki je po svoji vsebini poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tožnik namreč ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa ampak zaradi intenzitete, števila kršitev in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi bil v primeru, da mu bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, kar sam zaslišan izrecno zanika, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce in zaposlene. Prepričljivo je toženka izpostavila tudi, da vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Tožnik zaslišan celo vsa ravnanja izrecno zanika (razen odvzema Tetre). Toženka je zato tudi po presoji sodišča pravilno ocenila, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit in je pravilno odločila in izrekla strožji ukrep, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda.

36. Neutemeljene se navedbe tožnika na naroku v zvezi s procesnimi kršitvami glede izjav prič toženke, saj se izjave prič, kot je razvidno iz upravnega spisa toženke, v upravnem spisu ne nahajajo. Sodišče pa je dokazni predlog z zaslišanjem prič, kot že obrazloženo, zavrnilo.

37. Sodišče je po ugotoviti, da je po pravilnem postopku izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

38. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

39. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

40. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da mu izvrševanje tega ukrepa povzroča težko popravljivo škodo, saj je bolan in bi moral biti zdravljen. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).

41. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016.