Jedro

Delodajalec po prenehanju veljavnosti sklepa o začasnem čakanju tožnika na delo, ni dokončno odločil o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto. Novi postopek za ugotovitev, da tožnikovo delo začasno ni potrebno, ni bil izveden. Tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela, zaradi česar je vprašljivo, ali je tožena stranka pravilno izvedla postopek za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov organov tožene stranke, št. 05-17453/2-93 z dne 3.2.1993 in št. 02-1130/2-92 z dne 21.2.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, v nadaljevanju: ZDR) dne 25.1.1993, ker bi naj od 26.1.1993 bil neupravičeno odsoten z dela in naj se na delo ne bi več vrnil. Sodišče je zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke tožnika, da mu delovno razmerje ni prenehalo, na vrnitev na delo in na plačilo razlike plače. Ugotovilo je, da niso bile dane kršitve postopka (mnenje sindikata, navedba delovnega mesta v sklepu). Tožena stranka je s sklepom z dne 31.3.1992 ugotovila, da je postalo delo tožnika začasno nepotrebno, zato je bilo odločeno o čakanju na delo (od 1.4.1992 do 30.9.1992). Tožnik bi moral ravnati po sklepu o razporeditvi na delovno mesto voznika z dne 22.1.1993 in bi moral prihajati na delo. Dne 20.1.1993 je bilo tožniku odrejeno delo kurirja, dne 22.1.1993 pa delo voznika I. Zaradi tega ne more trditi, da je bil v dobri veri, da je še vedno na čakanju. Tožnik je priznal, da ga po 26.1.1993 ni bilo več na delo, odsotnosti pa mu ni nihče odobril. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je v primerih iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR upoštevati določbo 106. člena navedenega zakona. Iz te določbe izhaja, da ugovor zoper sklep po navedeni točki 100. člena ZDR ne zadrži njegove izvršitve.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje le v stroškovnem delu, v glavni stvari pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sprejelo je stališče, da delodajalcu v času čakanja delavca na delo, za prekinitev začasnega čakanja ni potrebno izdati formalne odločbe, temveč začasno čakanje prekine vsak poziv na delo. Na podlagi prve alinee drugega odstavka 30. člena ZDR je delavec lahko razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva eno stopnjo nižja strokovna izobrazba. Delavec se je dolžan podrediti pozivu, saj gre v tem primeru smiselno za odredbe iz zadnje alinee drugega odstavka 106. člena ZDR. Tožnik bi torej moral delati na delovnem mestu voznika, za katero se zahteva IV.

stopnja izobrazbe. To bi moral tožnik storiti tudi zato, ker mu je začasno čakanje na delo že poteklo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit. Sklep o začasnem čakanju na delo je veljal do 30.9.1992. Delo tožnika so opravljali honorarni zunanji delavci. Tožena stranka o ugovoru ni odločila v tridesetih dneh, kot bi morala. Sodišče prve stopnje ni vztrajalo na zahtevi tožene stranke, da predloži izvirnike dokaznih listin. Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev na izpovedbo S. S., ki ni resnična. Niso bili upoštevani dokazi, ki jih je predlagal tožnik. Ni mu bilo omogočeno, da bi izpovedal vse, kar je želel. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po 386. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Revident izrecno ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja in jih tudi ni dovolj jasno obrazložil. Revizijsko sodišče zato v tej smeri izpodbijane sodbe dodatno ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Delovno razmerje delavcu preneha s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistveni pogoji za zakonito uporabo navedene določbe ZDR so torej trije: odsotnost delavca pet delovnih dni zaporedoma, neupravičena odsotnost, nevrnitev na delo. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na navedeno pravno normo, čeprav ni ugotovilo, ali so dokazani pogoji, ki po navedeni določbi morajo biti dani za zakonito prenehanje delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ne da bi opozorilo na navedene pomanjkljivosti, čeprav je tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal zaradi vseh pritožbenih razlogov.

V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje navedeni trije pogoji niso bili ugotovljeni jasno in z vso gotovostjo. O tem, ali se je tožnik vrnil na delo, ali se je torej oglasil pri toženi stranki z namenom, da bi delal, dokazni postopek sploh ni bil izveden.

Tožnik je zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 9.4.1997 res izpovedal, da je bil nazadnje na delu 26.1.1993 in ker zanj na prejšnjem (njegovem) delovnem mestu ni bilo dela, je potem ostal doma, kot je bilo določeno s sklepom o čakanju na delo. Izpovedal je tudi, da mu je dne 26.1.1993 S. S. povedala, da je na čakanju na domu. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik bil odsoten neupravičeno, bi imel dejansko oporo tedaj, če bi tožena stranka (ob pravilnem ugotavljanju elementov, ki jih ureja 6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR) izvedla postopek ugotavljanja, da delo tožnika začasno ni potrebno, v skladu z določbami ZDR. Tega ni storila, ker ni dokazov, ali je bilo ugotovljeno, ali so bili podani nujni operativni razlogi (29. člen in prvi odstavek 30. člena ZDR) za ugotovitev, da delo tožnika začasno ni potrebno. Ni trditev in dokazov o tem, ali je poslovodni organ tožene stranke sprejel odločitev v smislu prvega odstavka 31. člena ZDR. Ni dokazov o tem, da je bilo zahtevano mnenje sindikata (drugi odstavek navedenega člena). Ni tudi trditev in dokazov o tem, ali je bila upoštevana določba tretjega odstavka 31. člena ZDR. Če bi bil postopek izveden v skladu z navedenimi določbami ZDR, bi tožnik lahko vedel, kakšne so njegove pravice in obveznosti in bi ob njegovi neupravičeni odsotnosti z dela tožena stranka utemeljeno odločila na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Ker je bil postopek nejasen in nedorečen, tožnik pa je bil zaradi nejasnih izjav delavcev tožene stranke lahko v dvomu, kako naj ravna, je tudi ta okoliščina (ob tem, kar je bilo obrazloženo v zvezi s 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR) lahko dodatno vplivala na zakonitost odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja.

Sklep o začasnem čakanju tožnika na delo z dne 31.3.1992 je veljal do 30.9.1992. S 1.10.1992 je bilo torej vzpostavljeno stanje, ki je veljalo pred tem sklepom, torej je imel tožnik pravico delati na prejšnjem delovnem mestu nadzornika varnostne službe. Ker ni dokazov, da je bil izdan nov sklep o začasnem čakanju na delo, je tožena stranka v zvezi z razporeditvami tožnika po 30.9.1992 lahko ravnala le tako, kot če njegovo delo ne bi bilo nepotrebno. To pomeni, da se je bil tožnik na podlagi določbe 106. člena ZDR dolžan ravnati po sklepu o trajni razporeditvi na delovno mesto voznika (z dne 20.1.1993) šele z njegovo dokončnostjo, ker je dne 23.1.1993 vložil ugovor zoper ta sklep. Med izvedenimi dokazi ni dokazne listine o tem, da je tožena stranka odločila o ugovoru, torej navedeni sklep o razporeditvi ni postal dokončen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah sprejelo stališče, da ima lahko odločitev o prenehanju delovnega razmerja po 5. oziroma 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pravne učinke šele z dokončnostjo, torej z vročitvijo drugostopnega sklepa delavcu.

Določbe 106. člena ZDR v zvezi z navedenima točkama ni dovoljeno uprabiti. Ta člen namreč izrecno našteva, v katerih primerih ugovor delavca ne zadrži izvršitve sklepa delodajalca. Ker ta člen ureja izjemo od načela učinkovanja odločb delodajalca z dokončnostjo, ker so primeri v 106. členu ZDR izčrpno našteti in ker 5. oziroma 6. točka v njem nista navedeni, te določbe pri 5. in 6. točki ni dovoljeno uporabljati.

Sodišče prve in druge stopnje zato pravno zmotno povezujeta uporabo 5. in 6. točke s 106. členom. To velja tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje širi razlago šeste (zadnje) alinee drugega odstavka navedenega člena na vse razporeditve, ki so povezane s sklepom o tem, da delo delavca začasno ni potrebno. Ta alineja velja le za (trajno ali začasno) odreditev čakanja na delo, ne pa tudi za druge sklepe, ki so povezani s čakanjem na delo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku predvsem ugotoviti, ali je bil izostanek tožnika z dela neupravičen in ali se je vrnil na delo. Pri tem bo treba upoštevati določbe Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija). Po Konvenciji mora delodajalec - če je delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi obnašanja delavca, kar je tudi odsotnost z dela po 5. ali 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (4. člen) - dokazati resnost razlogov za prenehanje delovnega razmerja (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ugotoviti, kako so okoliščine, da tožena stranka ni odločila o ponovnem čakanju tožnika na delo in da sklep o razporeditvi na delovno mesto ni postal dokončen, vplivale na obnašanje tožnika v zvezi z odsotnostjo z dela.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).