Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene je dovolj že eden od razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZAzil. Zavajanje oziroma zloraba postopka je bila v tem primeru podana s tem, da so tožniki ponovno prošnjo za azil vložili šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor so bili nastanjeni zaradi odstranitve iz države, po tem, ko so bili vrnjeni iz Nemčije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1 in 85/2005-odl. US) v povezavi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.1.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku štirindvajsetih ur od pravnomočno končanega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča že eden od razlogov, taksativno naštetih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2052/2005-6 z dne 16.11.2005, pravilno ocenila, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za obravnavanje ponovnih (drugih) prošenj tožnikov za azil kot očitno neutemeljenih v t. i. pospešenem postopku. Namreč, med strankami niso sporne dejanske okoliščine, da gre v tem primeru za ponovne (druge) prošnje tožnikov za azil, podane tri dni po namestitvi tožnikov v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države (sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 2.7.2005), po deportaciji tožnikov iz Nemčije, po tem, ko je bil predhodni azilni postopek, ki se je začel na podlagi prvih prošenj tožnikov z dne 15.2.2005, ustavljen s sklepom tožene stranke z dne 31.3.2005, zaradi pisnega umika prošenj za azil, tožniki pa so samovoljno zapustili azilni dom in so bili prijeti v Nemčiji. Glede navedenih dejanskih okoliščin, ki jih tožniki v tožbi niti ne izpodbijajo, so tudi po presoji sodišča prve stopnje izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. točko 36. člena ZAzil, saj so že na navedene dejanske okoliščine prošnje tožnikov očitno neutemeljene.

Tožniki s pritožbo izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovijo tožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih so zapustili izvorno državo in poudarjajo, da so Ashkali iz Kosova in so bili zaradi ashkalskega porekla izpostavljeni hudemu nasilju, zlorabam in diskriminaciji. Navajajo, da so bili po Dublinski uredbi s strani nemških organov vrnjeni v Slovenijo in jih je Slovenija ob prevzemu dolžna obravnavati kot prosilce za azil, ne pa, da jih je nastanila v Center za tujce. Navajajo, da niso vedeli, da morajo ob vrnitvi v Slovenijo ponovno prositi za azil. Prošenj za azil niso vložili z namenom odložiti izgon ampak, ker njihova vrnitev v izvorno državo ni varna. Če je tožena stranka dvomila v njihov namen, bi jim morala dati možnost, da se o tem izjasnijo. Tožena stranka ni upoštevala, da je pritožnica E.A. travmatizirana suicidna oseba, ki trpi za hudimi posttravmatskimi motnjami. Po njihovem mnenju objektivne okoliščine v katerih se nahajajo niso takšne, da bi se mogli brez škode za fizično in psihično integriteto, vrniti v izvorno državo. Sklicujejo se na 8. člen Ustave RS in 3. člen EKČP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek ter predlagajo oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Z dopisom dne 27.6.2006 je pooblaščenka tožnikov kot dopolnitev pritožbe poslala potrdilo Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo z dne 20.6.2006, o zdravljenju A.E. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. V obravnavanem primeru so bile tožnikom prošnje za azil zavrnjene v t.i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je prošnje tožnikov za azil zavrnila kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z in 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec za azil odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea).

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, dovolj že eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej je bilo v tem primeru dovolj že utemeljevanje z zavajanjem oziroma zlorabo postopka, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podano s tem, da so tožniki (drugo) prošnjo za azil vložili šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor so bili nastanjeni zaradi odstranitve iz države, potem, ko so bili vrnjeni iz Nemčije.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe tožnikov, da bi bilo treba ugotavljati pogoje za azil po 1. členu ZAzil. Če so namreč izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se o prošnji za azil odloči kot že navedeno, v pospešenem azilnem postopku, v katerem pa prosilca ni treba posebej zaslišati in se pogoji iz 1. člena ZAzil ne ugotavljajo, saj se ti ugotavljajo le v rednem azilnem postopku. Za odločitev na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 5. alineo 36. člena ZAzil, pa je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila tudi določbe ZAzil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je bilo to, glede na okoliščine primera, ko so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošenj za azil kot očitno neutemeljenih na navedeni pravni podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati ugovori tožnikov, da tožena stranka ni upoštevala slabega zdravstvenega stanja tožnice E.A. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbah ZAzil ni določb, ki bi dajale prosilcem možnost uveljavljati prošnjo za azil zaradi zdravstvenega stanja, takega razloga za priznanje azila ne določa ne Ženevska konvencija in ne določbe EKČP. V obravnavanem primeru pa odločitev za zavrnitev prošnje za azil temelji na okoliščinah, ki utemeljujejo uporabo določbe 5. alinee 36. člena ZAzil, tožniki pa niti v prošnji za azil niti v tožbi niso zatrjevali, da bi zdravstveno stanje E.A, lahko vplivalo na dejstvo, da so (ona in sotožniki) ponovno prošnjo za azil vložili šele po treh dneh bivanja v centru za tujce, kar je bila bistvena okoliščina, ki je vplivala na odločitev na navedeni pravni podlagi.

Neutemeljen je očitek tožnikov v zvezi s kršitvijo načela nevračanja. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, kar je bilo v obravnavanem primeru, to načelo zaradi izvršitve pravnomočne sodbe ne more biti kršeno.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O predlogu tožnikov, da se jih iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj so bili tožniki oproščeni plačila sodnih taks (tožnikom je nastala le obveznost plačila sodnih taks) že s sklepom sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.