Jedro

Za pošten postopek je bistveno, da ima obdolženi, katerega pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je imel obdolženec med celotnim dokaznim postopkom zagotovljene vse pravice, ki mu kot obdolžencu pripadajo, sodišče prve stopnje pa tudi z izdajo napadene sodbe ni storilo nobene kršitve, ki bi kazala na nepošten postopek ali na kršitev pravice do obrambe obdolženca.

Izrek

I. Pritožbi obdolženca in zagovornikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. na prvi stopnji izrečena denarna kazen zniža na 120 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar skupno znaša 6.000,00 EUR denarne kazni.

II. V ostalem se pritožbe obdolženega in njegovih zagovornikov zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitve kupcev po prvem odstavku 232. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar skupno znaša 10.000,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu izreče oprostilno sodbo oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; in

- zagovornik L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbe obdolženca in njegovih zagovornikov je podal odgovor okrajni državni tožilec, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da vse pritožbe zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Obdolženi in zagovornik sta višjemu sodišču predlagala, da ju obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče strank ni obvestilo o seji pritožbenega sodišče, saj je ocenilo, da njihova navzočnost za razjasnitev zadeve ni potrebna (člen 445/I ZKP). Zakonsko besedilo 445. člena ZKP sicer dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spozna, da bi bila navzočnost strank za razjasnitev stvari potrebna. Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, pa tudi predlagatelji niso v ničemer pojasnili njihovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na navedeno in ker so predlogi strank za navzočnost na seji pritožbenega sodišča ostali neobrazloženi, s čimer pritožbenemu sodišču ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe strank na seji senata, pritožbeno sodišče strank ni obvestilo o seji.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

6. Obdolženi v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo napadene sodbe, ki sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, da je v večjem obsegu razpečeval izdelke brez oznake z namenom preslepiti kupce, z dejanjem pa si tudi ni pridobil nobene koristi. Kršitev po členu 371/I-11 ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Napadena sodba pa razloge o vsem navedenem ima.

7. Obdolženi navaja, da glede na pavšalni očitek oziroma opis kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ni mogel podati ustreznega zagovora in mu je bila zato kršena pravica do obrambe, s čimer meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse njegove zakonite znake, opis pa je tudi jasen in zadosti konkretiziran, saj se v abstraktnem delu obdolžencu očita, da je izdelke razpečeval, v konkretnem opisu dejanja, pa da jih je preko spletne strani ponujal kupcem. Glede na sklepčnost obtožnega akta ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe niti s tem, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in spremenilo naziv „spletna trgovina“ v „spletno stran“, saj s tem ni poseglo v znake obravnavanega kaznivega dejanja. Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja, kar je tudi pravilno storilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, na katere posebej opozarja obdolženi in sicer Certifikatu z dne 26. 5. 2015 in tovornem listu. Iz pritožbe pa je razbrati, da obdolženi ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje o navedenih listinah, s čimer pa graja dejansko stanje in se zato v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

9. V nasprotju s podatki kazenskega spisa obdolženi navaja, da napadena sodba temelji na dokazih, ki se na glavni obravnavi sploh niso izvajali, zato ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila družba L. F. Ltd. le lupina, sodišču pa tudi očita, da sploh ni preverjalo identitete B. B., zato ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta slamnata direktorica in lastnica družbe, saj bi jo moralo zaslišati kot pričo. S takšnim postopanjem se je sodišče prve stopnje po navedbah obdolženca postavilo v vlogo tožilstva, saj je iskalo obremenilne dokaze, ki pa jih v razlogih napadene sodbe sploh ni navedlo, s čimer pritožnik meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe oprlo na izvedene dokaze in jih ustrezno ocenilo, tudi Certifikat in tovorni list na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo glede družbe L. F. Ltd. Zato obdolženi, ki navaja, da zaradi takšnih razlogov napadene sodbe ni mogel podati ustrezne pritožbe, ne more biti uspešen. Obdolženi pa tudi tekom postopka ni predlagal nobenega dokaza, ki ga sodišče ne bi izvedlo, niti zaslišanje zgoraj navedene priče. Če torej pravica do predlaganja dokazov obdolženca kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena.

10. Iz obdolženčeve pritožbe je razbrati, da obdolženi v bistvu ponavlja svoj zagovor in skuša prepričati, da je bil le kurir in da ni imel takšne vloge kot se mu očita ter da je za kaznivo dejanje odgovorna družba L. F. Ltd., da mu ni dokazan naklep in da ni nobenega dokaza o tem, da je bil prodajalec, da si ni dobil nobene finančne koristi in ni imel namena nikogar preslepiti, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato niti trditve obdolženega, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, ker mu naklep ni dokazan, ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ampak grajo dejanskega stanja glede krivde obdolženca, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje iz člena 232/I KZ-1 vse njegove zakonite znake, pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki ni konkretizirana glede tega katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč iz vsebine obdolženčeve pritožbe razbralo, da obdolženi očitno v okviru tega pritožbenega razloga, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

12. Zagovornik obdolženega M. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da obstaja nasprotje med abstraktnim in konkretnim opisom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in med izrekom ter obrazložitvijo sodbe. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je izrek napadene sodbe povsem jasen in zadosti konkretiziran, saj iz njega izhajajo vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi v delu, kjer pritožnik vidi nasprotje. Z navedbo, da je obdolženi preslepil kupce, ko je v večjem obsegu razpečeval izdelke brez oznake o vsebini, izvoru in kakovosti izdelka, čeprav je taka oznaka predpisana, kjer je v nadaljevanju izreka opisano tudi na kak način je obdolženi to storil in sicer tako, da je navedene izdelke kupcem ponujal preko spletnih strani. Stvar dejanske presoje pa je ali je takšna vloga, kot se obdolžencu očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, obdolžencu tudi dokazana. Pritožba pa ne more biti uspešna ko trdi, da obstaja tudi nasprotje med izrekom napadene sodbe in njeno obrazložitvijo glede certifikata z dne 26. 5. 2015 in števila delnic, ki tvorijo kapital družbe ter tudi o tem, kdo so drugi delničarji nedelujoče družbe iz S, katere slamnata direktorica je B. B., kot to navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe. Že vsebina pritožbe v tem delu ne potrjuje zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak pritožba z navedenim graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena. Kar pa zadeva posega sodišča prve stopnje v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je naziv spletne trgovine nadomestilo s spletno stranjo, pa je povedati, da s tem ni poseglo v same znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje tak svoj poseg v opis dejanja ustrezno obrazložilo.

13. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. V napadeni sodbi pogreša razloge o tem zakaj sodišče prve stopnje ne verjame, da je bil obdolženec le kurir za družbo iz S, saj tega ne ovrže ime obdolženčeve družbe, ki je enaka tisti iz S, kot to navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Pritožbeno sodišče namreč nasprotja, ki ga uveljavlja zagovornik, ni zasledilo, saj je ugotovilo, da tudi s temi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Prav tako ni pritrditi zagovorniku, ki skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje ugotovitve različnih inšpektoratov obrazlagalo izrazito obdolžencu v škodo, prav tako pa je ravnalo v nasprotju z njihovo vsebino, s čimer zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Takšnim pritožbenim navedbam namreč ni slediti, sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe pri povzemanju ugotovitev inšpektoratov podalo ustrezno dokazno oceno, s katero pa očitno ne soglaša zagovornik, s tem pa graja dejansko stanje in se zato v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena, saj pritožbeno sodišče ni zasledilo, da bi sodišče prve stopnje podajalo dokazno oceno izvedenih dokazov izrazito obdolžencu v škodo.

15. Ostale pritožbene navedbe, ki jih zagovornik uveljavlja kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe o podatkih, ki jih je pridobil FURS pri L. F. Ltd. iz S nerazumljivi in da je napačna dokazna ocena tudi o tovornem listu in izpovedbi prič C. C. in D. D., ne morejo biti uspešne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za v pritožbi uveljavljana nasprotja, ampak za lastno oceno izvedenih dokazov, kar pa predstavlja grajo dejanskega stanja, kar zagovornik še posebej izpostavi z navedbo, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenjevalo obdolžencu v škodo, pri tem pa s svojo razlago izvedenih dokazov graja dejansko stanje.

16. Zagovornik navaja, da gre za dokazno oceno, ki ni v skladu z načelom poštenega postopka, s čimer je sodišče prve stopnje poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe in kršilo načelo domnevne nedolžnosti obdolženca.

17. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi, saj kršitve poštenega postopka ni zasledilo. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe oprlo zgolj na dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, pri čemer nobena od strank ni predlagala izvedbo novih dokazov. Zato pritožba, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni pridobilo vseh ustreznih podatkov glede družbe iz S, ni utemeljena, saj na dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo razloge napadene sodbe glede družbe iz S nihče ni imel pripomb, niti ni predlagal dopolnitve dokazovanja v tej smeri. Zato ne more biti govora o kršitvi poštenega postopka, prav tako pa ne o kršitvi pravice do obrambe obdolženca, ki bi v obravnavani zadevi glede na pritožbene navedbe bila podana le, če sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza in za to odločitev v napadeni sodbi ne bi navedlo ustreznih razlogov, kar bi moralo vplivati na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, niti to ne trdi zagovornik.

18. Za pošten postopek pa je bistveno, da ima obdolženi, katerega pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je imel obdolženec med celotnim dokaznim postopkom zagotovljene vse pravice, ki mu kot obdolžencu pripadajo, sodišče prve stopnje pa tudi z izdajo napadene sodbe ni storilo nobene kršitve, ki bi kazala na nepošten postopek ali na kršitev pravice do obrambe obdolženca. Zagovornik z uveljavljanjem kršitve domnevne nedolžnosti obdolženca v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot že navedeno je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ugotovilo pa je tudi njegovo krivdo, s čimer je bila domneva nedolžnosti izpodbita na ta način, ki ga predvidevata tako določba drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah: „kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler mu ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda“, in določba 9. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki pravi: „vsakdo velja za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda“. Res je sicer, da sodišča pri presoji ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna ocena oziroma prosta presoja dokazov nastopi šele tedaj, ko sodišče spoštuje načelo domnevne nedolžnosti, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo in svojo dokazno oceno obrazložilo z razumnimi razlogi. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, ne da bi bilo onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren, bi kršilo njegovo pravico do domnevne nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Zagovornik navaja, da gre v obravnavani zadevi za indično sodbo in da krog indicev ni sklenjen, vendar nima prav. Sodišče je v obravnavani zadevi po določitvi dokazne moči vsakega posameznega posrednega dokaza - indica in njihove skupne dokazne vrednosti, pravilno zaključilo, da gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj logično povezani in se dopolnjujejo ter tvorijo zaprt krog ter je na podlagi tega z gotovostjo zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Navedeno namreč izhaja iz dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih napadene sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse materialnopravne relevantne dokaze in jih vsakega posebej ter v povezavi z ostalimi ocenilo, med drugim tudi obdolženčev zagovor. Zagovornikov napad na pravilnost takšne ocene oziroma zatrjevanje, da izvedeni dokazi še vedno dopuščajo upošteven dvom v očitek obtožbe, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Zagovornik se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da v bistvu v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in ponavlja obdolženčev zagovor. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakonika vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

20. Zagovornik L. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretiziral katere konkretne kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. Je pa očitno, da v okviru tega pritožbenega razloga zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa trdi, da je podana kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. 21. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pa trdi, da niso izpolnjeni zakonski znaki razpečevanja in večjega obsega razpečevanja ter, da se obdolžencu ne očita prodaja, ampak zgolj oglaševanje izdelkov, kar brez razpečevanja ni znak obravnavanega kaznivega dejanja. S takšnimi pritožbenimi navedbami, glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse zakonite znake, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Kršitev kazenskega zakona, kot ga uveljavlja zagovornik in sicer kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

22. Tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da ni dokazov, da družbe ne obstajajo, zato ker sodišče prve stopnje o tem ni opravilo nobene poizvedbe, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja za pritožbene trditve, da ni dokazov, da je šlo za večje količine izdelkov, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo vrednosti in cene izdelkov, prav tako pa ne ali so kupci preslepljeni, saj v pritožbi trdi, da je s tem sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zagovornik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede krivde obdolženca, ko trdi, da mu direktni naklep ni dokazan in da sodišče samo v razlogih napadene sodbe ugotavlja eventualni naklep. Takšne trditve so v nasprotju z razlogi napadene sodbe, pa tudi sicer predstavljajo grajo dejanskega stanja, kar velja tudi za navedbe, da obdolženčeve kršitve, ki se mu očitajo, zadevajo lahko samo odgovorno osebo.

23. Na ostale pritožbene navedbe, ki so identične s pritožbenimi navedbami zagovornika M., pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Pri tem je potrebno še povedati, da je sicer sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ugovore, ki sta jih imela zagovornika, v celoti zavrglo, kar je tehtno tudi obrazložilo, ko je navedlo zakaj obdolženca šteje za osebo, ki je odgovorna za razpečevanje spornih kozmetičnih izdelkov, na kar bo pritožbeno sodišče še dodatno pojasnilo pri odgovorih na pritožbe zoper zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

24. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi obsežno, izčrpno in tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženca in zagovornikov dodaja:

25. Bistvo pritožb je v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter trditvi, da mu krivda oziroma naklep ni dokazan ter da ni imel nobene finančne koristi, niti namena kogarkoli preslepiti in da tudi ni dokazano razpečevanje večjega obsega izdelkov ter da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo podatke glede družbe L. F. Ltd. iz S, kakor tudi tovornega lista in izpovedbe prič C. C. in D. D. in da obdolženi ni odgovorna oseba.

26. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Da je obdolženi storilec očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 23. 12. 2015, ki je bila sklenjena med družbama L. F. Ltd. iz S in L. F. d.o.o., in na katero se je obdolženec skliceval v svojem zagovoru, ko je trdil, da je bil le kurir. Takšne trditve obdolženca pa so v nasprotju z navedeno pogodbo, iz katere izhaja, da je obdolženi opravljal več kot le kurirske storitve. Iz te pogodbe namreč izhaja, da je sicer obdolženčeva družba odvezana vseh obveznosti in odgovornosti iz naslova poslovanja, in da vsa odgovornost pripada družbi L. F. Ltd.. Ker pa je navedena družba nedelujoča in ima zgolj formalno vlogo ena družbenica B. B. z eno delnico v vrednosti 1 $, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi s takšnim poslovanjem zasledoval rešiti se vseh odgovornosti svoje družbe, saj če bi družba L. F. Ltd. dejansko poslovala tako kot je trdil obdolženec, bi ta plačevala tudi davke, ne pa da je po odkritju poslovanja obdolženčeve družbe L. F. d.o.o. ta nehala poslovati, pravilen. Res je, da zavezanec družba L. F. d.o.o. ni upravljalec spletne strani, na kateri je obdolženi ponujal izdelke kupcem, ampak je upravljalec družba L. F. Ltd., zato obdolženčeva družba ne more biti odgovorna za vsebino spletne trgovine, kot je to ugotovil TIRS, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da samo ni vezano na ugotovitve TIRS-a. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da je bil obdolženec tisti, ki je upravljal s spletnimi stranmi in da ni bistveno kdo je bil dejanski upravljalec te strani. Pravilno pa sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca, da sam ni bil odgovorna oseba, saj je pravilno zaključilo, da ni potrebno, da je v izreku napadene sodbe naveden tudi položaj, ki naj bi ga obdolženec imel, saj je storilec očitanega kaznivega dejanja tudi oseba, ki takšne izdelke razpečava. Ni pa pomembno ali je imel obdolženec možnost vplivati na vsebino, obliko, kakovost blaga, relevantno je le ali se je zavedal protipravnosti in te izdelke zavestno in hote razpečeval. Kar zadeva tovorni list, za katerega je sodišče prve stopnje na podlagi mednarodne preveritve njegove pristnosti, ki jo je opravil FURS, ugotovilo, da je ta ponarejen in da ga je FURS-u izročil prav obdolženi, v njem pa je bila navedena tudi količina izdelkov, kateri nihče ni ugovarjal. Zato ni nobenega dvoma, da je šlo v obravnavanem primeru za večjo količino izdelkov, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj tekom postopka nihče ni oporekal same količine, pa tudi obdolženi je v svojem zagovoru povedal, da je prejel velik paket. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v količino prejetih izdelkov, kljub temu da je na tovornem listu bil ponarejen pečat. Zato so pomisleki pritožnikov v tej smeri neutemeljeni. Pri tem ni spregledati, da je bil naročnik kontaktne številke za nakup spornih izdelkov obdolženčeva družba D. d.o.o., katere vlogo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, kot izhaja iz razlogov napadene sodbe. Sklicevanje pritožbe na ugotovitve ZIRS-a, ne more biti uspešno, saj je ta vodil prekrškovni postopek, v obravnavani zadevi pa se je vodil kazenski postopek in sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni vezano na odločitve drugih organov. Da obdolženi v obravnavani zadevi ni bil le kurir, sodišče prve stopnje ugotavlja na podlagi tega, da je obdolženec preko gospodarske družbe L. F. d.o.o. izdelke dostavljal končnim kupcem, ki so blago tudi plačali, saj je obdolženi sam povedal, da je denar od prodanih izdelkov nakazoval družbi L. F. Ltd., pri čemer pa družbi iz S in v L nista bili delujoči družbi, kot že navedeno za družbo iz S, za katero se je izkazalo, da je tako zakonita zastopnica kot edina imetnica delnice ena oseba, ki je razpolagala z eno delnico, saj je prav obdolženi podatke posredoval ZIRS-u. Da je bila tudi družba iz L nedelujoča, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mednarodne preveritve te družbe in odgovora, ki ga je prejelo, saj je bil opravljen ogled na naslovu registracije družbe v L, iz katerega izhaja, da navedena družba ne obstaja na registriranem naslovu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zagovor obdolženca glede poslovanja teh družb in njunih vlog, ni sprejemljiv, saj je šlo za dejansko nedelujoči družbi na način, kot je to navajal obdolženi. FURS je namreč tekom nadzora opravil preveritev L družbe, kjer je ta bila navedena kot izdajateljica računa in lastnica blaga. Preveritev je pokazala, da na navedenem naslovu družba L. F. Ltd. v L ne obstaja, prav tako pa navedena družba ni bila kadarkoli registrirana kot poslovni subjekt. S sodelovanjem L davčne uprave so ugotovili, da L družba, ki naj bi bila dobavitelj blaga, ni obstajala, niti ni obstajala kakšna poslovna enota, kar je naš FURS preveril preko iskalnika „O“. Prav tako, kot že navedeno, je bilo na podlagi preverjanja na S ugotovljeno, da z družbo L. F. Ltd., kontakta ni mogoče vzpostaviti, čeprav so ji posredovali pozive in obvestila, odgovora niso dobili. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je šlo za formalne, dejansko nedelujoče družbe, ki so služile kritju in morebitni razbremenitvi odgovornosti obdolženčeve družbe, pri čemer ni spregledati, da je prav družba L. F. d.o.o. prejemala plačila za prodane izdelke na svoj TRR, kot to pravilno na podlagi odločbe FURS-a ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila primarna dejavnost obdolženčeve družbe nekaj drugega kot kurirska dejavnost, saj je glede na samo vlogo obdolženca kot jo hoče ta prikazati, imel vendarle tolikšno avtonomijo, ko mu je družba L. F. Ltd. zaupala celotno svojo finančno korist, ko so se kupnine od prodaje izdelkov nakazovale na račun obdolženčeve družbe, od koder so se prenakazovale na račun družbe L. F. d.o.o. na Š, kot je to ugotovil pregled FURS-a, saj bi lahko matična družba izdelke končnim kupcem dostavljala sama in ne bi bilo potrebno angažirati obdolženčeve družbe. S tem, ko so se vsa sredstva zbirala na TRR obdolženčeve družbe, si je obdolženi zagotovil popoln nadzor nad ekonomskimi koristmi iz prodaje izdelkov, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki tudi pravilno zaključuje, da je bila obdolženčeva vloga v distribuciji in prodaji navedenih izdelkov in ne le zgolj kurirska služba, je bil ugotovljen tudi tok finančnih sredstev in je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi zasledoval premoženjsko korist, pravilen, pomisleki zagovornika v tej smeri pa neutemeljeni. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje tudi na ugotovitve iz registra Ajpes za družbo L. F. d.o.o., ki sploh ni imela registrirane kurirske dejavnosti, ampak med drugim „trgovino, svetovanje in posredništvo pri prodaji“. S temi ugotovitvami pa je tudi ovržen zagovor obdolženca glede njegove vloge pri obravnavani zadevi. Podobna pa je bila tudi dejavnost druge obdolženčeve družbe D., kot to izhaja iz registra Ajpes in kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Da je tak zaključek sodišča prve stopnje pravilen, vsi pomisleki pritožnikov pa napačni, izhaja tudi iz vloge obdolženčeve družbe D., ki je sprejemala reklamacije v zvezi s spornimi izdelki in je naročnik telefonske številke oziroma kontaktne številke za naročnike izdelkov družba D., torej obdolženčeva družba. Prav tako pa je obdolženčeva družba L. F. d.o.o. bila navedena kot naslov za vrnitev izdelkov in kupnine. Ni res, da bi sodišče prve stopnje napačno ocenilo ugotovitve inšpekcijskih služb, saj sodišče prve stopnje soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej smeri in zavrača vse pomisleke pritožb, saj se je pri vseh inšpekcijskih postopkih pojavljal zgolj obdolženi, saj je pozivanje in iskanje odgovornih oseb družb iz S in L, ostalo neuspešno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prav obdolženi tista oseba, ki je prodajal sporne izdelke, saj se v nasprotnem ne bi spuščala v postopke za obveznosti, ki bremenijo naročnike in da druge osebe ne obstajajo. Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z dokazno oceno tekom postopka zaslišanih prič tako glede oglaševanja spornih izdelkov, kakor tudi ugotovitve C. C. glede nadzora FURS v zvezi z neplačilom davka obdolženca oziroma njegove družbe, pojasnil pa je tudi, da se je obdolženi že predhodno ukvarjal s prodajo blagovne znamke L. F. Priča E. E. je pojasnila, da so do obdolženca prišli preko telefonske številke na spletnih straneh, kjer so se ponujali sporni izdelki ter preko družbe D., ki je bila naročnik oglasa, njena odgovorna oseba pa je bil obdolženi. Da je šlo za prodajo kozmetičnih izdelkov brez ustreznih oznak, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, je ugotovil zdravstveni inšpektorat, ki je tudi odredil, da se na slovenskem trgu preneha omogočanje dostopnosti do teh izdelkov, kot je to povedala inšpektorica E. E. Sporni izdelki bi zaradi tega, ker so se prodajali na območju EU, morali biti priglašeni v bazo pri Evropski komisiji, kar pa ni bilo storjeno. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam navedenih prič, njihove izpovedbe je tudi tehtno obrazložilo, kar velja sicer za vse izvedene dokaze, zato so pomisleki pritožnikov, ki zgolj ponavljajo obdolženčev zagovor in podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, neutemeljeni. Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi s svojim protipravnim ravnanjem izpolnil vse zakonite znake očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi krivdo obdolženega, in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato zagovornik, ki skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo eventualni naklep obdolženca, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče se v preostalem v celoti sklicuje na tehtne razloge napadene sodbe, saj z njo v celoti soglaša in ji nima kaj dodati, sodišče prve stopnje pa je sicer v pretežni meri z napadeno sodbo odgovorilo na večino pritožbenih navedb pritožnikov.

27. Iz navedenih razlogov in ker pritožbe obdolženca in njegovih zagovornikov niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njih odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

28. Pritožbeno sodišče pa je na pritožbe in v skladu s členom 386 ZKP preizkusilo napadeno sodbo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenilo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, pri čemer je spregledalo, da je obdolženi dolžan skrbeti za enega nedoletnega otroka, na kar opozarjajo pritožbe, ko trdijo, da je izrečena denarna kazen previsoka. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju materialnih in družinskih razmer obdolženca poseglo v izrek denarne kazni in odločilo, da obdolžencu izreče nižjo denarno kazen in sicer v višini 6.000,00 EUR. Znižana denarno kazen bo po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Uspešen pa ne more biti obdolženi, ki se zavzema za izrek sodnega opomina, saj za tak izrek na strani obdolženca niso podane nobene okoliščine.

29. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, je o pritožbah obdolženca in njegovih zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

30. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist, izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, odpade (člen 98/II ZKP).