Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 20184 sprejelo stališče (ki mu to pritožbeno sodišče sledi), da v primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnine v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, pri čemer tako o odškodnini za razlaščeno zemljišče kot tudi o obrestih od nje v takem primeru odloča nepravdno sodišče.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v nepravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka), toženki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.517,94 EUR (II. točka izreka) ter odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu tožnika (da se zadeva reši po pravilih nepravdnega postopka) in da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa kot stvarno pristojnemu sodišču odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da sodišče prve stopnje pravdnega postopka ne bi smelo ustaviti tudi glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, za odločanje o katerem je še naprej pristojno sodišče v pravdnem postopku. Opozarja, da sodišče prve stopnje v II. točki izreka ni določilo paricijskega roka, prav tako toženki ni naložilo v plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v I. točki izreka tako, da se pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavi ter v II. točki izreka tako, da ji mora tožnik povrniti na znesek 2.517,94 EUR odmerjene stroške pravdnega postopka, podrejeno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (obravnavanje). Navaja, da je tožnik tožbeni zahtevek vse do vloge z dne 17. 4. 2018, v kateri je podal zahtevek v obliki predloga za določitev odškodnine po 106. členu ZUreP-11, utemeljeval na drugačni pravni podlagi, in sicer kot odmeno zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja oziroma njene neupravičene obogatitve. Pravna podlaga sedanjega predloga pa je odškodnina zaradi pravnomočno izvedene razlastitve nepremičnine. Sklicuje se na razveljavljeno vmesno sodbo z dne 22. 6. 2017, v kateri je kot materialnopravna podlaga odločitve naveden 190. člen OZ2, ter na sklepa VSL I Cp 1800/2016 z dne 12. 10. 2016 in VSL I Cp 2187/2017 z dne 21. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da v predmetni zadevi ne gre za umik tožbe ter pritrdilo tožniku, da je bila prvotna tožba vložena utemeljeno, saj je tekom pravdnega postopka toženka sprožila postopek za razlastitev, v katerem je bila izdana pravnomočna odločba o razlastitvi, in posledično tožniku priznalo vse z njegove strani priglašene stroške. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, nezadostna in nepravilna. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2018 opustil svoj prvotni zahtevek in vložil nov zahtevek na povsem drugi pravni podlagi. To pomeni, da je umaknil prvotni tožbeni zahtevek in s tem končal dosedanji pravdni postopek, svoj zahtevek pa oblikoval na novo s predlogom v nepravdnem postopku in s tem na novo začel nepravdni postopek. S tem se je odpovedal svojemu prvotnemu zahtevku. Prvotna tožba tožnika je bila povsem neutemeljena (neupravičena), saj bi slednji v nasprotnem primeru s takim tožbenim zahtevkom nadaljeval oziroma pri njem vztrajal in obenem zahteval tudi odškodnino zaradi razlastitve nepremičnine s predlogom v nepravdnem postopku. V predmeti zadevi je tako šlo za umik tožbe in za oblikovanje novega zahtevka. Pravdni postopek bi bilo zato treba ustaviti zaradi umika tožbe in v okviru tega pravdnega postopka glede na uspeh odločiti o stroških postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe ZUreP-1, čeprav je v času izdaje odločbe že veljal ZUreP-23. 3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 20184 sprejelo stališče (ki mu to pritožbeno sodišče sledi), da v primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnine v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, pri čemer tako o odškodnini za razlaščeno zemljišče kot tudi o obrestih od nje v takem primeru odloča nepravdno sodišče.5 Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravdni postopek ustavilo tudi glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 11. 8. 20056 dalje, je zato pravilna.

6. V delu, ki se nanaša na I. točko izreka sklepa, je neutemeljena tudi pritožba toženke. Zgolj sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka, na katero opozarja toženka, namreč še ne pomeni spremembe tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP7). Tudi sicer o „umiku“ prvotne tožbe ni moč govoriti že iz razloga, ker se tožbeni predlog ni spremenil. V nasprotnem primeru bi sodišče o istem tožbenem predlogu odločilo z dvema odločbama: najprej bi glede njega na podlagi enega tožbenega temelja postopek zaradi umika ustavilo (tretji odstavek 188. člen ZPP), nato pa bi glede njega na podlagi drugega tožbenega temelja pravdni postopek (v konkretnem primeru) ustavilo na podlagi prvega odstavka 21. člena ZPP.8

7. Sklepa o ustavitvi pravdnega postopka iz 21. člena ZPP tudi ni mogoče razumeti kot (ne)uspeha stranke v postopku.9 Gre namreč zgolj za to, da se za vodenje postopka ne uporabljajo več pravila pravdnega postopka, pri čemer pa se sam postopek s tem sklepom ne konča. Ta se upoštevaje izrecno določbo prvega odstavka 21. člena ZPP po pravnomočnosti sklepa nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka, pri čemer do izdaje sklepa nastalo procesno gradivo zgolj iz razloga, ker je bilo zbrano v pravdnem postopku, ni brez veljave (drugi odstavek 21. člena ZPP). To posledično pomeni, da toženka pravilno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki ji je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka iz razloga, ker je tožnik tožbo vložil utemeljeno, zmotno. Glede na sedanje stanje zadeve, ko je ta odstopljena nepravdnemu oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču, namreč o (ne)uspehu oziroma (ne)utemeljenosti zahtevka/predloga tožnika ni moč govoriti. „Uspeh“ tožnika in potrebnost stroškov bosta razvidna šele po zaključenem nepravdnem postopku. Kadar torej sodišče po določilu 21. člena ZPP pravdni postopek ustavi in se zadeva pred pristojnim sodiščem nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka, je predmet tega nadaljnjega obravnavanja/odločanja tudi povračilo do takrat nastalih stroškov postopka. Pritožba toženke in posledično tudi pritožba tožnika zoper II. točko izreka sklepa sta zato utemeljeni. O do sedaj nastalih stroških postopka (vključno z zahtevo po plačilu zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude z njihovim plačilom10) bo v skladu z navedenim (s končno odločbo) odločilo sodišče v nepravdnem postopku.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP), je v preostalem pritožbi zavrnilo, sklep pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v nepravdnem postopku (165. člen ZPP).

1 Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/02, s kasnejšimi spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 61/17. 4 Odločitev v zadevi VSL II Cp 1312/2017, na katero se sklicuje tožnik, je bila sprejeta 13. 12. 2017, torej pred izdajo predmetnega sklepa VS RS. 5 Temu gre glede na toženkino pritožbeno navedbo o pravilni uporabi zakona, ki ureja razlastitveni postopek, dodati, da ostaja določba o pristojnosti nepravdnega sodišča tudi v novem ZUreP-2 nespremenjena (primerjaj šesti odstavek 106. člena ZUreP-1 in šesti odstavek 207. člena ZUreP-2). 6 To je od uveljavitve odloka, s katerim je bilo zemljišče v lasti tožnika kategorizirano kot občinska cesta, kar naj bi po njegovih trditvah pomenilo dejansko razlastitev. 7 Zakon o pravnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami. 8 Glej (prim.) D. Wedam Lukić, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2010, str. 206 in 207. 9 Umik tožbe (kot razlog za ustavitev postopka) se z vidika pravdnih stroškov praviloma šteje kot neuspeh tožnika s tožbo (prvi odstavek 158. člena ZPP). 10 Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da je odločitev o tem delu zahtevka za povrnitev stroškov v izpodbijanem sklepu izostala.