Jedro

S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih. V osmem poglavju (111. do 133. člen SZ) je zakonodajalec uredil lastninjenje v korist države in v korist drugih pravnih oseb. Inštrument za izvedbo privatizacije je bila prodajna pogodba med lastnikom (bivšega družbenega) stanovanja in osebo, ki je imela na tem stanovanju stanovanjsko pravico na dan uveljavitve zakona, to je 19. 10. 1991. Kupci so postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe (118. člen SZ), kar je bila izjema glede na splošno pravilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje delni umik tožbenega zahtevka vzelo na znanje in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 198696/2010 z dne 30. 12. 2010 glede plačila glavnice v znesku 380,00 EUR ter postopek v tem delu ustavilo (sklep v I. odstavku izreka, ki ni predmet pritožbene graje). S sodbo, vsebovano v II. odstavku izreka prvostopne odločbe, pa je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., VL 198696/2010 z dne 30. 12. 2010 razveljavilo in tožbeni zahtevek na plačilo 483,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo, da je dolžna toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 155,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopno sodbo (II. odstavek izreka odločbe) se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da med pravdnima strankama nikakor ni sporno, da je tožnik glede na sodbo Okrajnega sodišča na P., P 89/2005 z dne 28. 2. 2008, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, upravičen le do sorazmernega deleža najemnine, glede na to, da je bilo v začetku leta 2002 k delu stanovanja, katerega najemnik je bil toženec, v izmeri 40,36 m², priključeno še sosednje stanovanje v izmeri 41,36 m². Izpostavlja okoliščine, zaradi katerih vknjižba lastninske pravice toženca v zemljiški knjigi (še) ne bo mogoča. Po mnenju tožnika je toženec do rešitve spornih vprašanj tožniku dolžan za obdobje od 15. 7. 2009 do 15. 12. 2009 plačati celotni znesek najemnine skupaj s pripadki, pravdni stranki pa bosta po podpisu kupoprodajne pogodbe poračunali preveč plačano najemnino. Pritožnik se ne strinja s prvostopnim stališčem, da je v obravnavani zadevi pomembno le, ali je bila med tožencem in Mestno občino P. sklenjena kupoprodajna pogodba za sporen del stanovanja, niso pa pomembne okoliščine, da toženec še vedno ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi ter da Mestna občina P. kot lastnik odlaga sklenitev kupoprodajne pogodbe. Po njegovem prepričanju se morata lastnik stanovanja in toženec vsekakor poenotiti o tem, koliko znaša celotna površina stanovanja in koliko znaša kupnina za priključeni del stanovanja. Iz zgoraj navedenih razlogov se pritožnik tudi ne strinja niti s prvostopno odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 37, 43,48, 52). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev ter je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je tožnik, ki za zemljiškoknjižno lastnico stanovanja Mestno občino P. (v nadaljevanju MOP) opravlja storitve upravljanja, od toženca terjal plačilo najemnine za obdobje od 15. 7. 2009 do 15. 12. 2009. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima toženec na podlagi najemne pogodbe z dne 22. 3. 2002 v uporabi trisobno stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske stavbe na S. t. 1 na P. v izmeri 81,63 m². Le-to je nastalo na način, da se je enosobnemu stanovanju v izmeri 40,36 m² (na katerem je imel toženec stanovanjsko pravico), v letu 2002 priključilo sosednje stanovanje v izmeri 41,36 m². Obe pravdni stranki sta tudi priznavali, da je bilo Mestni občini P. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na P. P 89/2005 z dne 28. 2. 2008 naloženo, da s tožencem sklene kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja na navedenem naslovu v izmeri 40,36 m², tožencu pa naloženo plačilo s sodbo določene kupnine. Tožnik je od toženca v obravnavani zadevi za zgoraj opredeljeno obdobje terjal plačilo najemnine za celotno stanovanje, tudi za del, na katerega se nanaša navedena pravnomočna sodba, toženec pa je priznaval le dolžnost plačila najemnine za preostali del stanovanja, kar naj bi z med postopkom nesporno plačanim zneskom 380,00 EUR, glede katerega je bil tožbeni zahtevek umaknjen, že poravnal. 8. Materialnopravno pravilen je prvostopni zaključek, sprejet na podlagi zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev (na katere je sodišče druge stopnje v postopku v sporu majhne vrednosti vezano), da je zgoraj navedena pravnomočna sodba Okrajnega sodišča na P. P 89/2005 z dne 28. 2. 2008 nadomestila kupoprodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pravilno utemeljilo, da dolžnost Mestne občine P. skleniti kupoprodajno pogodbo s tožencem s pravnomočnostjo omenjene sodbe velja za izpolnjeno. V skladu s 118. členom takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je takrat toženec kot kupec prevzel vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, kamor spada tudi najemnine prosta uporaba tega stanovanja, ki sicer v naravi predstavlja del zgoraj opisanega večjega stanovanja. Pravilno je nadaljnje prvostopno stališče, da na odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva okoliščina, da toženec še vedno ni vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik tega stanovanja, niti dejstvo, da Mestna občina P. kot zemljiškoknjižna lastnica sklenitev kupoprodajne pogodbe še vedno odklanja, sicer pa sklenitev kupoprodajne pogodbe glede na zgoraj obrazloženo niti ni več potrebna. Sodišče druge stopnje v zvezi z v pritožbi izpostavljenim zemljiškoknjižnim stanjem le še pripominja, da je za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom praviloma odločilnega pomena vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar pa v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne velja za obravnavano specifično zadevo. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih. V osmem poglavju (111. do 133. člen SZ) je zakonodajalec uredil lastninjenje v korist države in v korist drugih pravnih oseb. Inštrument za izvedbo privatizacije je bila prodajna pogodba med lastnikom (bivšega družbenega) stanovanja in osebo, ki je imela na tem stanovanju stanovanjsko pravico na dan uveljavitve zakona, to je 19. 10. 1991. Lastnikom je bila naložena tako imenovana kontrahirna dolžnost. Ta privatizacijska oblika pravno poslovne pridobitve je imela določene posebnosti. Kupci so postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe (118. člen SZ), kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo.(1)

9. Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno v pritožbi ponovljeno zavzemanje, da bi moral toženec tožniku za sporno obdobje po pravnomočnosti zgoraj navedene sodbe plačati celotni znesek najemnine, torej tudi del najemnine, ki odpade na stanovanje v izmeri 40,36 m², na katerem je po vsem zgoraj obrazloženem toženec dejansko že pridobil lastninsko pravico. Tožnik za uveljavljano nima pravne podlage, kakor tudi ne za napovedano kasnejše poračunavanje preveč plačane najemnine šele po podpisu kupoprodajne pogodbe, ki je po vsem zgoraj obrazloženem za stanovanje v izmeri 40,36 m² niti ne bo več treba skleniti. Sicer pa tožnik v pritožbi celo sam priznava, da je glede na sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju P 89/2005 upravičen le do sorazmernega deleža najemnine. Za slednjega, ki odpade na preostali del v najem vzetega stanovanja (41,36m²), je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil s po tožencu med postopkom opravljenim delnim plačilom že poravnan, kar niti ni več predmet pritožbene graje. Tudi pritožbeno zavzemanje, da bi se morala lastnik stanovanja in toženec poenotiti o tem, koliko znaša celotna površina stanovanja in koliko znaša kupnina za priključeni del stanovanja, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi.

10. Sicer pa se sodišču druge stopnje v obravnavani zadevi poraja tudi dvom v aktivno legitimacijo tožnika, na kar sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Za utemeljitev aktivne legitimacije tožnika je ključen obstoj materialnopravnega upravičenja tožnika, da v svojem imenu in za svoj račun zahteva izterjavo terjatve od toženca. Iz tožbenih navedb in podatkov v spisu izhaja, da tožnik za zemljiškoknjižno lastnico stanovanja Mestne občine P. na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja (v nadaljevanju Pogodba) iz leta 1994 s kasnejšimi aneksi opravlja storitve upravljanja, med drugim tudi obračunavanja in izterjave najemnine, kar pa tožniku samo po sebi še ne podeljuje upravičenja za izterjavo najemnin v svojem imenu in za svoj račun. V Pogodbi dogovorjeno obračunavanje, pobiranje in izterjevanje najemnine predstavlja le procesno legitimacijo tožnika za vložitev tožbe ne pa materialnopravne, saj iz navedenega dogovora ne izhaja odstop terjatve v plačilo ali odstop terjatve v izterjavo, na podlagi katerih bi tožnik lahko v svojem imenu in za svoj račun zahteval plačilo najemnine. Pomanjkanje aktivne legitimacije bi sama po sebi utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka.

11. Pravilnost prvostopne odločitve o pravdnih stroških, ki jo pritožnik graja zgolj pavšalno in v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari, je drugostopno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa, ki pri odmeri pravdnih stroškov ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevne zmotne uporabe materialnega prava.

12. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

13. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je odpadla, ker jih v pritožbi ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP). Toženec pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (nepotrebni stroški).

Op.št. (1): Tako sodba in sklep VS RS II Ips 438/2008 z dne 9. 2. 2012.