Jedro

Med določbami o zahtevi za sodno varstvo ni določbe, ki bi sodišče zavezovala k zaslišanju storilca (če odloči o zahtevi brez dopolnjevanja dokaznega postopka), mora pa mu omogočiti, da se izjavi o gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov položaj.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje je s plačilnim nalogom 31. 7. 2011 A. G. zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) izrekel globo 417,29 evrov. Zoper plačilni nalog je storilkin zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Grosupljem zavrnilo kot neutemeljeno.

2.

Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper

pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zaradi kršitve prvega odstavka 125. člena ZP-1, druge alineje 62. člena ZP-1, 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišče naj bi kršilo obdolženkine pravice do zaslišanja, do izjave, do soočenja z obremenilnimi pričami in pravico do poštenega sojenja s tem, ko pred izdajo sodbe ni zaslišalo storilke, ji ni dalo možnosti, da se izjavi o prekršku, in ji ni omogočilo, da postavlja vprašanja obremenilnim pričam – policistom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena zagovorniku in storilki, ki se z zahtevo strinja.

B.

4. Vrhovna državna tožilka sodišču očita, da pred izdajo sodbe ni zaslišalo obdolženke, ki na zaslišanje niti ni bila vabljena; da obdolženki ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, saj ji dejansko stanje v postopku nikoli ni bilo predočeno, niti ni bila seznanjena z dokaznim gradivom v spisu; da ji ni bila dana možnost, da postavlja vprašanja obremenilnim pričam. Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi izveden hitri postopek o prekršku, v katerem je prekrškovni organ izdal plačilni nalog, sodišče pa je odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog. V hitrem postopku o prekršku se ne uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, razen v delih, na katere zakon izrecno odkazuje. Med določbami o zahtevi za sodno varstvo (deveto poglavje) ni določbe, ki bi sodišče zavezovala k zaslišanju storilca, kadar odloči o zahtevi za sodno varstvo brez dopolnjevanja dokaznega postopka. Storilca bo sodišče zaslišalo le, kadar bo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. To se v obravnavani zadevi ni zgodilo, zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, kjer vrhovna državna tožilka trdi, da bi sodišče moralo zaslišati obdolženko in ji omogočiti navzočnost pri izvajanju dokazov ter postavljanje vprašanj obremenilnim pričam, ni preizkušalo.

5. Zahteva vrhovne državne tožilke je utemeljena le v navedbi, da sodišče listine prekrškovnega organa z opisom dejanskega stanja ni vročilo obdolženki, kljub temu je svojo odločitev nanjo oprlo. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo pomeni preizkus pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa in praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Tudi v tem postopku morajo biti obdolžencu zagotovljena ustavna jamstva poštenega postopka, med njimi pravica do seznanitve z vsem procesnim gradivom, ki bi utegnilo vplivati na obdolženčev položaj, ter pravica do izjave o tem gradivu (22. člen v povezavi z 29. členom URS; odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 in sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008). Ta pravica obdolženca je v hitrem postopku o prekršku zagotovljena z več procesnimi določbami, med drugim z določbo petega odstavka 65. člena ZP-1: če sodišče iz podatkov spisa ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku ni mogel izjaviti, obvesti o tem storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu opis posreduje.

6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ na kraju osebno zaznal prekršek in ga predočil storilki ter izdal plačilni nalog, ki ji ga zaradi njenega ravnanja ni mogel vročiti na kraju. Zato je plačilni nalog poslal storilki po pošti. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo, kjer so zagovorniki uveljavljali kršitve postopka in izpodbijali obstoj prekrška, je prekrškovni organ sestavil obsežen opis dejanskega stanja s podrobnim opisom postopka o prekršku in ga skupaj s spisom in zahtevo za sodno varstvo poslal sodišču. Kljub določbi petega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo storilki ni poslalo opisa dejanskega stanja, ki ga je sestavil prekrškovni organ, in je ni poučilo o pravici do izjave skladno s citirano procesno določbo, čeprav iz opisa dejanskega stanja izhajajo dejstva, o katerih se storilka ni mogla izjaviti.

7. S tem je sodišče kršilo določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 in obdolženki ni omogočilo, da se izjavi o gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njen položaj. Ugotovljena kršitev pravice do izjave je po presoji Vrhovnega sodišča vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1), zato je ugodilo

zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče obdolženki skladno z določbami ZP-1 omogočilo, da se izjavi o procesnem gradivu.