Jedro

Rok ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da plača tožniku 88.050,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik posodil tožencu od avgusta 2009 do avgusta 20. 8. 2011 posamične denarne zneske v skupnem znesku 88.050,00 EUR, toženec pa teh posojil ni vrnil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna in ne darilna pogodba.

2. Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Trdi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, ker je tožnik izročal tožencu posamezne denarne zneske, ker mu je želel pomagati. Tožnik je na naroku izjavil „... pomagal sem mu, ampak ne pomagal, šenkal ...“, kar pomeni, da je tožencu denar podaril. Tožnik je zatrjeval, da izročeni denarni zneski ne predstavljajo darila, ker se je njemu zdelo samoumevno, da posoja denar, zato je napisal datum in vsoto denarja na potrdila. Toženec je prejeto štel kot darilo oziroma kot pomoč z možnostjo kasnejše vrnitve, če bi prišel do denarja. Terjatev tožnika še ni zapadla v plačilo. Toženec bo denar vrnil, ko bo imel finančna sredstva. Med pravdnima strankama ni bil dogovorjen rok vrnitve posojila, ki je bistvena sestavina posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati vsak denarni znesek posebej, ki je bil izročen kot posojilo in ne bi smelo zneska 88.050,00 EUR šteti kot eno posojilo. Tožnik je izpovedal, da izročeni denar pripada Ž. Š. v višini 25.000,00 EUR, Ž. M. pa v višini 53.000,00 EUR. Tožnik zahteva s tožbo tuj denar, zato ni aktivno legitimiran. Toženec se sklicuje na sodbo VSL II Cp 3961/2008 v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na premičninah od nelastnika, s katerim toženec zatrjuje, da tožnik ni aktivno legitimiran, ker toženec dolguje denar župniji. Na podlagi zamudne sodbe je toženec dolžan Ž. Š. plačati znesek 25.330,00 EUR iz naslova posojilne pogodbe, zato bi bilo treba zahtevek v tej višini zavrniti.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Drugih kršitev pravdnega postopka pritožba opredeljeno ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna in ne darilna pogodba, s katero je tožnik kot posojilodajalec tožencu kot posojilojemalcu posodil različne denarne zneske v skupni višini 88.050,00 EUR. Tudi toženec v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je prosil tožnika za pomoč in da mu je tožnik (po)nudil pomoč, kar pomeni, da posojila ni prejel od župnij oziroma tožnika kot zastopnika župnij. Če bi bila sklenjena darilna pogodba z župnijama, toženec ne bi izpovedoval, da je želel vrniti posojilo tožniku, pa tudi izpovedba tožnika je v tem delu prepričljiva, da je on posodil tožencu posamezne denarne zneske. Tudi podpisana pisna potrdila dokazujejo obstoj posojilnega in ne darilnega pogodbenega razmerja in da je toženec prejel posojilo od tožnika in ne od župnij. Pritožba se sklicuje tudi na zadevo VSL II Cp 3961/2008, ki pa obravnava primer pridobitve lastninske pravice na premičnini od nelastnika, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo.

7. Toženec je na podlagi zamudne sodbe P 1973/2014-II dolžan vrniti Ž. Š. znesek 25.330,00 EUR iz naslova posojilne pogodbe. Gre za posojilo iz kasnejšega obdobja, zato se pritožba zmotno zavzema, da bi bilo treba v navedeni višini zavrniti zahtevek tožnika v tem postopku. Toženec v pritožbi opredeljeno ne izpodbija višine skupnega zneska posojil, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zmotno pa zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posameznih posojenih zneskov in da je znesek 88.050,00 EUR štelo kot eno posojilo.

8. Rok ni bistvena sestavina posojilne pogodbe. Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, da se mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika). Tožnik je pozval toženca z opominoma z dne 12. 3. 2013 in 18. 3. 2013, da mu vrne posojila do 25. 3. 2013. Iz izpovedbe toženca v kazenskem postopku pa izhaja, da je tožnik zahteval od toženca že leta 2012 vrnitev vseh posojil, kar potrjuje tudi izpovedba tožnika, da je toženca že pred opominoma pozival na vrnitev posojil, kar potrjuje tudi dopis tožencu s strani tožnika in Ž. Š.(2) Pritožba pa sodbe v obrestnem delu opredeljeno tudi ne izpodbija.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej prilogo A 23.