Jedro

Ker garant nima ugovorov iz temeljnega posla in je njegova obveznost pravno samostojna, je tudi zastaranje te terjatve potrebno presojati samostojno in ločeno od (narave) temeljnega posla. Določbe OZ za zastaranje terjatve iz bančne garancije ne utemeljujejo uporabe krajšega (triletnega) zastaralnega roka, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo 221.224,74 EUR po dveh neodvisnih bančnih garancijah tožene stranke. Garancije je unovčila, ker njihov naročnik (družba K., d.o.o.) ni izpolnil svojih obveznosti po pogodbi s tožečo stranko.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na revizijo je tožena stranka odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

6. Pravna prednica tožeče stranke G. d.d., (naročnik) in K., d.o.o., (izvajalec) sta 2. 12. 2003 sklenila pogodbo št. 163/03 o izvedbi krovsko kleparskih del pri rekonstrukciji hotela M. V zavarovanje terjatve iz naslova dobre izvedbe del in vračila avansa po tej pogodbi je K., d.o.o., v korist tožeče stranke pri toženi stranki naročil dve neodvisni bančni garanciji. Garanciji se glasita na prvi pisni poziv.

7. Tožeča stranka je poziv na unovčitev bančnih garancij podala 23. 3. 2004. Unovčitev je tožena stranka zavrnila, ker je bila ta prepovedana z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru II R 19/2004 z dne 26. 3. 2004. Višje sodišče v Ljubljani je sklepom I Cpg 84/2010 dne 2. 2. 2010 začasno odredbo razveljavilo.

8. Tožeča stranka je 5. 7. 2013 vložila tožbo za unovčenje bančnih garancij.

Revizijske navedbe

9. Tožeča stranka v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji zastaranja vtoževane terjatve zmotno uporabili zastaralni rok treh let po 349. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Uporabiti bi morali petletni zastaralni rok, saj je terjatev iz bančne garancije ločena od temeljne (gospodarske) pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in izvajalcem K., d.o.o. Valutno razmerje med pravdnima strankama je nastalo na podlagi enostranske zavezujoče in nepreklicne izjave tožene stranke.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija je utemeljena.

11. Odločitev o utemeljenosti revizije je odvisna od vprašanja, kakšen zastaralni rok uporabiti pri presoji terjatve za unovčenje bančne garancije. Sodišči prve in druge stopnje sta uporabili triletni zastaralni rok po 349. členu OZ. Zaključili sta, da tako zahtevek banke do naročnika bančne garancije kot tudi terjatev upravičenca iz naslova bančne garancije izhajata iz gospodarske pogodbe in da so v danem primeru vsi trije subjekti gospodarske družbe. Takšen zaključek je materialno pravno zmoten.

12. Terjatev iz bančne garancije ni terjatev iz gospodarske pogodbe. Gospodarska pogodba je skladno z drugim odstavkom 13. člena OZ pogodba, ki jo med seboj sklenejo gospodarski subjekti. Terjatev upravičenca iz bančne garancije nastane na podlagi izjave banke, s katero se je ta zavezala, da bo upravičencu, pod pogoji iz bančne garancije, poravnala obveznost, če te ob zapadlosti ne bi izpolnila tretja oseba (1083. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(1)). Gre za enostransko zavezo banke, ki obstaja brez privolitve upravičenca. Po izdaji bančne garancije, torej po nastanku obveznosti banke izplačati garantirani znesek, je upravičencu prepuščena odločitev, ali bo bančno garancijo uveljavil ali ne. Ni pa njegova volja tista, ki bi kakorkoli vplivala na nastanek ali vsebino obveznosti banke po bančni garanciji.

13. Tožena stranka je izdala neodvisno bančno garancijo, kar pomeni, da je njena vsebina abstraktna in zatorej pravno ločena od temeljnega posla. Banka garant se zaveže upravičencu plačati znesek iz bančne garancije pod pogoji iz bančne garancije. Obveznost iz bančne garancije obstaja, četudi temeljni posel, zaradi katerega je bila bančna garancija dana, ni veljaven. Ker garant nima ugovorov iz temeljnega posla in je njegova obveznost pravno samostojna, je tudi zastaranje te terjatve potrebno presojati samostojno in ločeno od (narave) temeljnega posla. Določbe OZ za zastaranje terjatve iz bančne garancije ne utemeljujejo uporabe krajšega (triletnega) zastaralnega roka, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.

14. Glede na obrazloženo se pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji zastaranja vtoževane terjatve zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba 1086. člena ZOR še vedno velja skladno s prehodno določbo drugega odstavka 1061. člena OZ.