Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je očitala, da je z vstavitvijo svoje kartice v prodajalni terminal omogočil strankam popust, hkrati s tem pa sebi neupravičeno pridobil določeno število bonitetnih točk, in da je vplačeval športne stave za svoj račun, kar je po navodilih delodajalca izrecno prepovedano. Tožnik v očitanih dveh primerih, ko je strankam ob nakupu stvari v prodajalni napravil uslugo oziroma vsakokratni stranki določeno korist, tega ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj ni bil seznanjen z okrožnicami, ki so se nanašale na poslovanje bencinskega servisa, ampak je sledil praksi sodelavcev, ki so občasno opravili usluge strankam s svojo lojalnostno kartico. Z očitanim ravnanjem, da je vplačal športno stavo za svoj račun, ni v ničemer oškodoval tožene stranke, ta kršitev je lažja kršitev iz delovnega razmerja, ki nima narave odpovednega razloga iz določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 6. 2. 2012 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka) in da se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 21. 12. 2011 sklenila tožnik in tožena stranka, razveže z dnem 9. 2. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 629,29 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), medtem ko je višji zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.202,52 EUR zavrnilo (IV. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 592,44 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožnik v zagovoru priznal, da je bil seznanjen z Okrožnico z dne 14. 4. 2010 o uporabi lojalnostne kartice, kakor tudi z navodili o poslovanju bencinskega servisa. V tej zvezi je nadzornik poslovanja A.A. izpovedal, da so bila tako navodila kot navedena okrožnica objavljena na internetu, do katerega so imeli dostop vsi zaposleni. Tožnik je pri storitvi očitanih storitev uporabil svojo lojalnostno kartico v korist drugih oseb. Tožnik je že pred odpovedjo pol leta delal pri toženi stranki preko študentskega servisa, zato je poznal njeno poslovanje. Tožnik je pri storitvi očitanih kršitev ravnal naklepno, saj se je zavedal, da so njegova ravnanja v nasprotju z navodili, pa jih je vseeno izvršil. Sodišče je zmotno štelo, da je bila pri tožniku izkazana samo lahka oziroma navadna malomarnost. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da v spornem primeru niso obstajale okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tožena stranka zaradi storitve naklepnih kršitev ni imela več zaupanja v delo tožnika. Zaradi očitanih kršitev je obstajala možnost tudi odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju med toženo stranko in drugo A.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja: V tem sporu gre za presojo, če je tožena stranka pravilno in iz utemeljenega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca. Tožena stranka je v izredni odpovedi, ki jo je podala dne 6. 2. 2012, očitala tožniku, da je v dneh 16. 11. 2011 in 25. 12. 2011 vsakokratni stranki z ustavitvijo svoje A. kartice v prodajalni terminal omogočil strankam popust v višini 1,66 EUR, hkrati s tem pa sebi neupravičeno pridobil določeno število bonitetnih točk, in da je dne 6. 1. 2012 vplačeval športne stave za svoj račun, kar je po navodilih delodajalca izrecno prepovedano. S takšnim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar ni bilo več izkazanega zaupanja za nadaljevanje delovnega razmerja med strankama.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki od dne 1. 10. 2011 dalje ni bil seznanjen z okrožnicami, ki so se nanašale na poslovanje bencinskega servisa. Čeprav je nadzornik poslovanja A.A. izpovedal, da so morali zaposleni seznanitev z vsakokratno okrožnico podpisati, tožena stranka ni dokazala, da je tako ravnala tudi pri tožniku. Tožnik je izpovedal, da je sledil praksi sodelavcev, ki so občasno opravili usluge strankam s svojo lojalnostno kartico. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je tožnik v očitanih primerih ravnal v nasprotju s prepovedjo iz Okrožnice z dne 14. 4. 2010 (v nadaljevanju: Okrožnica) o neprenosljivosti lojalnostne kartice, vendar se takrat tega kot novinec ni zavedal. Zaključilo je, da v očitanih dveh primerih, ko je strankama ob nakupu stvari v prodajalni napravil uslugo oziroma vsakokratni stranki korist za 1,66 EUR, tega ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je tudi glede preostale očitane kršitve, ko je tožnik med delovnim časom dne 6. 1. 2012 v enem primeru vplačal športno stavo za svoj račun, ugotovilo, da tožnik s takšnim ravnanjem ni v ničemer oškodoval tožene stranke. Očitano kršitev je ocenilo kot lažjo kršitev iz delovnega razmerja, ki nima narave odpovednega razloga iz določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitve v izpodbijanem delu sodbe za pravilne. Pritožba se sicer sklicuje, da je bil tožnik seznanjen tako z Okrožnico kot z navodili poslovanja tožene stranke, saj je pred nastopom redne zaposlitve nekaj mesecev opravljal pri toženi stranki študentsko delo. Vendar se po ugotovitvi pritožbenega sodišča delo študenta preko študentskega servisa (čeprav ga študent izvaja pod okriljem in navodilih delodajalca) ne more enačiti z delovnim razmerjem oziroma drugače povedano: narava takšnega dela se razlikuje od izvajanje delovnih zadolžitev delavca, ki ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri so med strankama opredeljene pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Poleg tega se tožena stranka ne more sklicevati na dejstvo, da je bil tožnik z uporabo lojalnostne kartice zaposlenih seznanjen že prej. V tej zvezi tožena stranka v sporu niti ni dokazala, da bi bil tožnik v sorazmeroma kratkem trajanju dela seznanjen z ustreznimi okrožnicami in navodili na način, kot ostali zaposleni delavci. Kot je tožnik izpovedal, se je zgledoval po sodelavcih, ki so tudi s svojimi karticami omogočali nakupe strankam. Res njegovo ravnanje v očitanih primerih, ki so bili podlaga za izredno odpoved, ni bilo pravilno, vendar pritožbeno sodišče glede tega soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da takšne kršitve z njegove strani niso bile storjene niti naklepoma niti ne iz hude malomarnosti, pri čemer niso povzročile zatrjevane škode in posledic, da bi zaradi njih prišlo do porušenega zaupanja med strankama oziroma celo do odpovedi poslovnega sodelovanja tožene stranke z najemodajalcem bencinskega servisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da razlogi, ki jih je ugotovila tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, niso bili utemeljeni, zaradi česar je štelo izpodbijano odpoved za nezakonito. Glede na dejstvo, da je tožnik umaknil zahtevek za reintegracijo, saj se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, predlagal pa je sodno razvezo in plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, je sodišče prve stopnje iz tega naslova priznalo tožniku odškodnino v višini enomesečne plače. Sodišče prve stopnje je obrazložilo dejansko podlago in pravne razloge, zakaj je tožnik upravičen do prisojene višine odškodnine. Pritožbeno sodišče se z njo v celoti strinja.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.