Jedro

Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialne predpise in se pri tem sklicuje na 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP. Tožnik tega ugovora posebej ne obrazlaga, navaja le, da je tožena stranka upoštevala kot premoženje osnovno sredstvo firme AAA d.o.o. Vendar 2. odstavek 19. člena ZBPP določa katero premoženje se po tem zakonu ne upošteva in med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca (4. alinea), kar pa za primer tožnika ne velja, ker tožnik v zvezi s premoženjem v firmi AAA d.o.o. ni predložil nobenih drugih podatkov oziroma dogodkov in zato jih tožena stranka tudi ni mogla upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastnega dohodka.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožb zoper odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS št. 453-01-84/2004 z dne 25. 11. 2004, št. 356-02-359/2004 z dne 13. 10. 2004 in št. 356-02-360/2004 z dne 30. 11. 2004. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je presojala ali tožnik izpolnjuje finančni pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči po določilih Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZBPP). Tožena stranka navaja, da je tožnik lastnik vozila znamke Dodge, tip Grand Caravan 3.3. SE, letnik 1995 in da iz pogodbe o nakupu vozila izhaja, da je bila nakupna vrednost vozila na dan 26. 3. 2003 450.000,00 SIT. Upoštevaje dejstvo, da vrednost vozila ne dosega višine 18 minimalnih plač, to je 2.115.000,00 SIT, tega vozila ni upoštevala kot premoženje prosilca (3. alinea 2. odstavka 19. člena ZBPP). Tožena stranka je upoštevala potrdilo KDD, iz katerega izhaja, da je tožnik imetnik vrednostnih papirjev po enotnem tečaju na dan, ko je odločila, v višini 84.021,00 SIT. V zvezi z nepremičninami pa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik solastnik visokopritlične stanovanjske hiše, v kateri živi. Ker dedni postopek po tožnikovem očetu še ni zaključen, ni mogoče ugotoviti solastninskega deleža tožnika na tej nepremičnini. Pri tem tožnik navaja v svoji izjavi, da razpolaga le z eno sobo v stanovanjski hiši s souporabo kuhinje in kopalnice. Pri tem tožena stranka ocenjuje, da je mogoče šteti te stanovanjske površine kot primerne v smislu 10. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03) v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP in tega ni upoštevala kot premoženje tožnika. Tožnik pa je soustanovitelj družbe AAA d.o.o., to izhaja iz izpiska iz sodnega registra z dne 25. 1. 2005. Tožnik je imetnik poslovnega deleža, ki predstavlja 1/2 vseh poslovnih deležev v družbi glede na načelo sorazmernosti osnovnega vložka in poslovnega deleža. Pri ugotavljanju vrednosti tožnikovega poslovnega deleža je tožena stranka vpogledala v predložene računovodske izkaze in iz zadnje bilance stanja - postavka kapital in ocenila, da znaša njegova vrednost 2.581.500,00 SIT. Tožena stranka zaključuje, da premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti oziroma s katerim lahko razpolaga, presega višino 20 minimalnih plač (2.350.000,00 SIT). Minimalna plača pa je določena z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004 do 2005 (Uradni list RS, št. 70/04) in znaša 117.500,00 SIT. Tožena stranka pa ni upoštevala odobrene izredne denarne socialne pomoči CSD A v enkratnem znesku v višini 45.524,00 SIT z dne 29. 11. 2004, ker je pri tem upoštevala ugotovljena dejstva o višini tožnikovega premoženja.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnik navaja, da tožena stranka pri ugotavljanju vrednosti premoženja firme, v kateri je solastnik in ki miruje od ustanovitve dalje, ni upoštevala tožnikovih navedb, da je dejanski kapital firme le 30 let star stroj v okvari in da je njegova trenutna dejanska vrednost največ 500.000,00 SIT. Tožena stranka je tudi le bežno pogledala bilanco firme in napačno ugotovila vrednost - kapital v višini 5.163.000,00 SIT, spregledala pa je čisto izgubo v višini 1.905.000,00 SIT. To izgubo bi morala tožena stranka odšteti od kapitala firme AAA d.o.o. in tako bi bila pravilna fiktivna celotna vrednost te firme 3.258.000,00 SIT oziroma polovični vrednosti 1.629.000,00 SIT. Temu polovičnemu deležu tožnika je potrebno prišteti še vrednost vrednostnih papirjev v višini 84.021,00 SIT in je pravilna vrednost tožnikovega premoženja 1.713.021,00 SIT in ne presega višine 20 minimalnih plač. Navaja, da je bilo zato dejansko stanje napačno ugotovljeno. S premoženjem tožnik tudi ne more prosto razpolagati, ker bi se moral s tem strinjati tudi solastnik in premoženje predstavlja edino osnovno sredstvo, brez katerega firma ne more več obstajati. Svojega deleža pa tožnik tudi ne bi mogel prodati v roku za vložitev te tožbe. Pri tem se tožnik tudi sklicuje na zadnjo alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP, da se premoženje, ki daje dohodke, ne upošteva kot premoženje. Predlaga, da se odločba razveljavi in ugodi njegovi prošnji oziroma da se zadeva vrne v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker bi s plačilom taks bila ogrožena njegova denarna sredstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, ki so določeni z ZBPP (3. odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilcev obravnavajo določila 12. do 22. člena ZBPP. Do brezplačne pravne pomoči je upravičena le tista oseba, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (1. odstavek 13. člena ZBPP). V 2. odstavku tega člena pa zakon določa kdaj se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti oziroma s katerim lahko razpolaga, presega višino 20 minimalnih plač (2. odstavek 13. člena ZBPP). Pri tem ugovarja, da je tožena stranka upoštevala višino njegovega kapitala v firmi AAA d.o.o., ni pa upoštevala čiste izgube v tem podjetju.

Tožnik ne ugovarja, da je soustanovitelj družbe AAA d.o.o. in da je imetnik poslovnega deleža, ki predstavlja 1/2 vseh poslovnih deležev v družbi glede na načelo sorazmernosti osnovnega vložka in poslovnega deleža. Tožnik tudi ne ugovarja, da iz predloženega računovodskega izkaza in zadnje bilance stanja znaša njegov polovični delež pri postavki kapital 2.581.500,00 SIT. Tožnik v tožbi ugovarja, da bi morala tožena stranka upoštevati čisto izgubo v višini 1.905.000,00 SIT in bi moral biti ta znesek odštet od kapitala firme AAA d.o.o. Iz rednega izpiska iz sodnega registra z dne 25. 1. 2005 izhaja, da je tožnikov vložek 2.355.000,00 SIT. Tudi za podatke, ki so vpisani v sodni register, velja načelo zaupanja v registrsko stanje in publicitetno načelo. Vse spremembe je potrebno vpisati v register ob njihovem nastanku, to zahteva Zakon o gospodarskih družbah (2. odstavek 413. člena, Uradni list RS, št. 15/05 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZGD). Upoštevaje določilo 407. člena ZGD (za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo) izguba firme AAA d.o.o. ne more imeti vpliva na premoženjsko stanje tožnika. Tožnikov ugovor, da bi tožena stranka morala upoštevati pri vrednosti te firme tudi prikazano izgubo, zato ni utemeljen.

Tožnik ne ugovarja ostalim podatkom, to je višini njegovega vložka kot izhaja iz podatkov sodnega registra in tudi ne vrednosti njegovih vrednostnih papirjev, zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila tožnikov finančni položaj in njegovo vlogo utemeljeno zavrnila.

Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialne predpise in se pri tem sklicuje na 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP. Tožnik tega ugovora posebej ne obrazlaga, navaja le, da je tožena stranka upoštevala kot premoženje osnovno sredstvo firme AAA d.o.o. Vendar 2. odstavek 19. člena ZBPP določa katero premoženje se po tem zakonu ne upošteva in med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca (4. alinea), kar pa za primer tožnika ne velja, ker tožnik v zvezi s premoženjem v firmi AAA d.o.o. ni predložil nobenih drugih podatkov oziroma dogodkov in zato jih tožena stranka tudi ni mogla upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastnega dohodka.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in ker je njena odločba pravilna in utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Na podlagi podatkov v upravnem spisu je razvidno, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, zato je sodišče njegovemu predlogu ugodilo.