Jedro

Ni mogoče dovoliti ponovne uvedbe postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, če tožnik ni izkazal niti ni navedel niti ni predložil nikakršnih takšnih novih dejstev in dokazov, dokazno breme pa je pri ponovni prošnji v celoti na njegovi strani, ki so nastali že pred uvedbo prejšnjega postopka ali pa po njem, ki bi lahko bili podlaga za ponovno odločanje o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 22/09 z dne 22.02.2009 po združitvi zadev I U 148/2009 in I U 149/2009 v skupno obravnavo in odločanje (1. točka izreka) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9. 12. 2008 (2. točka izreka), s katerim je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S 3. točko izreka je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s 4. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik sicer v pisni izjavi z dne 19. 11. 2008 navedel, da je novo prošnjo vložil zaradi novih okoliščin, ki so se pojavile v času bivanja v centru za tujce, in sicer, da je bil obveščen, da bo, če se vrne v Srbijo, v smrtni nevarnosti s strani državne varnosti Srbije. Vendar pa tega v zahtevku za ponovno uvedbo postopka, sprejetem na zapisnik dne 23. 11. 2008, ni navedel in tudi v tožbi ne navaja, da bi nove okoliščine nastale po nastopu pravnomočnosti odločbe v prvem postopku. Tudi zatrjevano neskladje med ugotovitvijo tožene stranke, da ni navedel konkretnih težav pri pridobivanju zdravniške dokumentacije, in navedbo tožnika, da ni našel načina, kako bi prišel do tega dokaza, zadeva okoliščino in dokaz, ki sta bila sestavni del presoje v že pravnomočno končanem postopku. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki ga je podal v delu tožbe, ki jo je sam napisal in podpisal, v katerem navaja, da je v matični državi versko preganjan. Gre za tožbeno novoto, pri čemer tožnik ne pojasni, zakaj tega ni navedel že v prvem postopku, zato tudi te njegove navedbe ni mogoče upoštevati. V obravnavanem primeru je tako tožena stranka pravilno upoštevala vsa dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel ob podaji nove prošnje, ki pa so povsem enaka kot ob podaji prvotnega zahtevka, zato je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite pravilno zavrgla.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti svojo matično državo in zakaj se v to državo več ne more vrniti. Sodišče prve stopnje tudi v novem postopku, ki se je vodil na podlagi Sklepa Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 22/09 z dne 22.02.2009, ni sledilo njegovim tožbenim navedbam in je njegovo tožbo ponovno zavrnilo, ne da bi vsaj opravilo glavno obravnavo in ga zaslišalo glede okoliščin, ki so pomembne za odločanje o priznanju pravice do mednarodne zaščite, in izvedlo še druge predlagane dokaze.

Vse tožbene navedbe (v vseh treh tožbah) so utemeljene in je zaradi tega treba tej pritožbi ugoditi in zadevo vrniti toženi stranki oziroma Upravnemu sodišču RS v ponovno odločanje z natančnimi navodili, katere dokaze je treba izvesti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 56. členu ZMZ lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu. Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Po prvem odstavku 57. člena ZMZ pa mora taka oseba v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. O zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka prejšnjega člena, dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom ZMZ. V nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (tretji odstavek 57. člena ZMZ).

7. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Iz izpodbijanega sklepa tožene stranke in podatkov v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da tožnik ni uspel izkazati pogojev, določenih v 56. in 57. členu ZMZ, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanj dovoliti ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

8. Tožnik namreč, kot to pravilno ugotavljata že tožena stranka in sodišče prve stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal niti ni navedel niti ni predložil nikakršnih takšnih novih dejstev in dokazov, dokazno breme pa je pri ponovni prošnji v celoti na njegovi strani, ki so nastali že pred uvedbo prejšnjega postopka ali pa po njem, ki bi lahko bili podlaga za ponovno odločanje o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

9. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati niti tožnikovi ugovori, ki jih je začel uveljavljati šele v tožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke, ne pa tudi že v postopku o odločanji o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito, da tega ni storil zaradi svojega psihičnega stanja. Tožnik pa slabega psihičnega stanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ni z ničemer izkazal. Zato Vrhovno sodišče tudi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni z nobenim listinskim dokazom vzbudil zadostnega dvoma v svoje intelektualne oziroma psihične sposobnosti verodostojno predstaviti okoliščine zatrjevanega preganjanja in da bi bilo zaradi tega treba v upravnem postopku postaviti ustreznega izvedenca.

Na to ne kažejo niti zdravniška potrdila zdravnika psihiatra, priložena tožbi, v katerih po presoji Vrhovnega sodišča ni z ničemer podana anamneza o siceršnji tožnikovi nezmožnosti oziroma zmanjšani možnosti podajanja relevantnih dejstev in okoliščin. Tega pa tudi ni mogoče zaključiti iz vsebine njegovih izjav, saj ne gre za tako nepovezane in nekredibilne izjave, da bi bilo treba dvomiti o tožnikovem psihičnem zdravstvenem stanju v tem smislu, da ne bi mogel navesti relevantnih okoliščin, dejstev in predložiti ustreznih dokazov, potrebnih za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Gre predvsem za dvom v resničnost siceršnjih njegovih izjav. V psihično stabilnost stranke v postopku se upravičeni dvom pojavi glede na njeno vedenje, izjave in siceršnje zunanje znake, ki jih zazna uradna oseba, oziroma na podlagi relevantnih dokazov, ki bi bili lahko podlaga za začetek ugotavljanja psihične stabilnosti stranke v postopku, pa še to izključno v povezavi z dejstvi, ki so relevantna za postopek. Takega dokaza, razen navedb prosilca oziroma njegovega pooblaščenca, da na zdravstveno in psihično stanje tožnika in njegovo razumevanje kažejo že pisne izjave tožnika v njegovih vlogah, pa tožnik v tem in tudi ne v predhodnem postopku ni predložil. Pa tudi tožena stranka v predhodnem in prav tako pa tudi tem postopku očitno ni dvomila v tožnikovo psihično stabilnost, zato očitno tudi ni ocenila, da bi bilo treba presojati takšno dejstvo, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku po ZMZ, za kar bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, in bi bilo treba zato pridobiti ustrezno izvedensko mnenje (44. člen ZMZ).

10. Zato tudi ni mogoče upoštevati tožbenih in sedaj pritožbenih ugovorov, da bi sodišče prve stopnje moralo že na podlagi tožnikovih izjav, danih v vlogah za priznanje mednarodne zaščite, opraviti glavno obravnavo, in sicer že zato, da bi zaslišalo tožnika ter da bi na tej podlagi gotovo prišlo do drugačnih zaključkov in vsaj soglašalo s potrebnostjo postavitve izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotovitve tožnikovega psihičnega stanja. Psihično stanje prosilca je sicer tudi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko v posameznih primerih pomembna okoliščina za presojo tožnikovih navedb oziroma za odločanje o njegovi prošnji, predvsem pa tudi zaradi zagotavljanja varstva njegovih pravic v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

Zdravniška potrdila, priložena tožbi, pa dokazujejo, da je bila tožniku že v prvem postopku nudena psihiatrična zdravniška pomoč, prav tako pa je bila tožniku ves čas obeh postopkov pri uveljavljanju njegovih pravic zagotovljeno strokovna pomoč odvetnikov, ki si jih je sam izbral, ter v ponovnem postopku tudi strokovno pomoč A.A. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča bile tožniku pravice stranke v obeh postopkih v celoti zagotovljene in zavarovane.

11. Glede na trditveno in dokazno breme v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito po 56. in 57. členu ZMZ in glede na to, da gre za procesni sklep tožene stranke o tem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v ponovnem postopku, tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana absolutna kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Tožnik pa, razen predloga, da se ga zasliši zaradi postavitve izvedenca, ni predlagal izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako pa ni navedel takih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).