Jedro

Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz drugfe ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v točki I./I., II. in IV., kjer je odločeno o zahtevku tožeče stranke zaradi motenja posesti, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II./I. in II. spremeni tako, da glasi: „I. Ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 8. 3. 2020 se zavrne in se sklep o začasni odredbi potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka z začasno odredbo v višini 276,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 490,80 EUR njenih pritožbenih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I./I. ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnika v njuni mirni posesti poti, ki poteka po njenem in sosednjem zemljišču tako, da je po celotnem severnem delu svoje nepremičnine na meji s sosednjo nepremičnino postavila sredi poti v celotni dolžini oviro v obliki v zemljo zabitih kovinskih količkov, povezanih s plastičnim trakom, ki se nadaljuje po celem južnem robu nepremičnine prvotožnika, s čimer je toženima strankama onemogočila uporabo povezave do njune stanovanjske hiše. Pod I./II. je toženi stranki v bodoče prepovedalo na kakršenkoli način posegati v posest poti. Pod I./III. je zavrnilo zahtevek tožnikov po vzpostavitvi prejšnjega stanja (ker je bilo to na podlagi začasne odredbe že vzpostavljeno). Pod I./IV. je odločilo o stroških postopka zaradi motenja posesti. Pod II./I. je ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in sklep o začasni odredbi razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. Pod II./II. je odločilo o stroških postopka za začasno odredbo.

2. Tak sklep s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sklep v točki I./I., II. in IV.. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da se tožba tožeče stranke zavrže, podredno v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o začasni odredbi (točka II./I. in II.) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da začasno odredbo vzdrži v veljavi. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev odločitve o začasni odredbi.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sporna pot poteka delno po zemljišču toženke, delno pa po zemljišču G.V.. Tožnika sta najprej vložila tožbo zoper G.V., ki jima je preprečil uporabo poti, po izdani začasni odredbi pa je 8. 2. 2019 ovire odstranil. Takoj zatem je dne 9. 2. 2019 toženka postavila istovrstno oviro po celotni dolžini sporne poti. Toženka to v odgovoru na tožbo priznava, dne 9. 12. 2020 (torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil 16. 10. 2020) pa je začela trditi, da je njej solastno nepremičnino že v januarju 2019 zagradil njen izvenzakonski partner, ki je potegnil trak od prvega količka, ki ga je postavil G.V. do poštnega nabiralnika. Takšne trditve toženke so prepozne, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, pritožba pa tej ugotovitvi ne oporeka (286. člen ZPP). Trditev, da je bilo prvo motilno dejanje storjeno že v januarju 2019, je prepozna, poleg tega pa, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tudi ni dokazana. Toženki so bile skupaj s tožbo poslane tudi fotografije ovire postavljene s strani G.V., istočasno pa fotografije sporne poti z oviro, ki jo je dala postaviti toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič in tudi skrbno obrazložilo, zakaj je verjelo pričam tožnikov in ne pričam toženke, zato pritožbeno sodišče v tem obsegu v celoti povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Ovira, ki jo je postavila toženka 9. 2. 2019, predstavlja samostojno motilno dejanje, saj je bilo 8. 2. 2019 s strani G.V. vzpostavljeno prvotno stanje. Tožba, vložena 7. 3. 2019, je tako vložena pravočasno v roku iz 32. člena SPZ.

7. Pritožbene trditve, da toženka ni vedela, da tožnika uporabljata sporno pot in zato ni takoj ukrepala, so neutemeljena, saj pri tožbi zaradi motenja posesti zakon varuje tudi posest pridobljeno s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (drugi odstavek 33. člena SPZ). Tako ni šlo za samopomoč toženke, ampak za njeno motilno dejanje. V nadaljevanju pritožba sodišču očita, da je verjelo pričam tožnikov, ne pove pa, zakaj jim ne bi smelo verjeti. Sodišče prve stopnje je izpovedbo prič pravilno povzelo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

8. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo toženki, da je L. prepovedala uporabo poti, vendar sta pot za L. uporabljala tudi tožnika. Samopomoč je dovoljena, če je nevarnost neposredna in je samopomoč takojšnja in nujna (31. člen SPZ). Dejanje toženke ni pomenilo samopomoči, saj ni obstajala neposredna nevarnost. Tožnika sta pot uporabljala na enak način kot njuni pravni predniki, z uporabo poti pa toženki ni nastajala nobena škoda.

9. Pritožba toženke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Utemeljena je pritožba tožeče stranke zoper odločitev, s katero je sodišče prve stopnje ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za začasno odredbo zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi motenja posesti izdalo začasno odredbo z vsebino, ki se ujema s tožbenim zahtevkom, torej ureditveno začasno odredbo, ki jo je v svoji odločbi Up 275/97 opredelilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Povedalo je, kako je potrebno razlagati določilo drugega odstavka 267. člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIZ (ki pa ni enaka kot sedanja ureditev po ZIZ), da bo skladno s pravicama iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

12. V obravnavani zadevi se dajatveni del zahtevka v celoti prekriva z dajatvenim predlogom iz začasne odredbe, ki je bil s končnim sklepom zavrnjen iz razloga, ker je toženka po izdanem sklepu o začasni odredbi ovire v celoti odstranila. Sodišče prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, istočasno z odločitvijo o ugovoru zoper začasno odredbo, je ugotovilo tudi, da je podana verjetnost terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

13. Tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe uveljavljata oba pogoja iz drugega odstavka 272 čl. ZIZ (pogoj iz 1. alineje 272/II. člena ZIZ, pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne pride v poštev). Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi z dne 8. 3. 2019 ugotovilo verjeten obstoj terjatve, kar je potrdilo tudi z izpodbijanim sklepom .

14. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ob odločanju o izdaji začasne odredbe ugotovilo tudi, da sta tožeči stranki izkazali za verjetno, da z izdajo začasne odredbe toženka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, izkazala pa sta za verjetno tudi, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, saj je šlo le za odstranitev sredi poti postavljenih količkov. Prav tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da v kolikor pa bi toženki z odstranitvijo količkov nastala kakšna škoda ali neugodne posledice, pa bodo te gotovo manjše od tistih, ki bi nastale tožnikoma brez izdaje začasne odredbe, saj tožeči stranki ne moreta dostopati do svoje hiše in je ne moreta obnavljati.

15. Ob obravnavanju ugovora zoper začasno odredbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstoj terjatve verjetno izkazan (prvi odstavek 272. člena ZIZ). V nadaljevanju se je ukvarjalo z pogojem iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode) in zaključilo, da ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni bil izpolnjen. Po trditvah tožnikov jima nastaja škoda, saj jima je onemogočeno obnova kupljene stanovanjske hiše, nastaja jima tudi škoda najmanj v višini najemnine, ki jo plačujeta za stanovanje. Stanovanjska hiša nima vrednosti brez dostopa z avtomobilom, sporna pot pa je edina povezava. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavlja, da je hiša tožnikov gradbeni objekt, grajen v nasprotju s pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju. Tožnikoma je odrejena ustavitev gradnje, dokler si ne pridobita pravnomočnega spremenjenega gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnika nista izkazala težko nadomestljive škode, saj sta z obnovo stanovanjske hiše prekinila zaradi inšpekcijske odločbe.

16. Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz drugfe ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.

17. Tožnika nimata dostopa do svoje nepremičnine, zaradi česar trpita neugodne posledice, ki so hujše od tistih, ki bi jih zaradi odstranitve količkov trpela toženka. Tožnika ne moreta dostopati do svoje nepremičnine, tožena stranka pa z odstranitvijo količkov ne bi utrpela hujših posledic od onemogočenega dostopa do lastne nepremičnine, saj gre zgolj za odstranitev količkov, ki bi jih tožena stranka lahko ponovno postavila, če bi v tem postopku uspela.

18. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi spremenilo tako, da je ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

19. Tožeča stranka je sedaj s predlogom za začasno odredbo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene stroške v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, in sicer 150 točk za predlog za izdajo začasne odredbe, 150 točk za odgovor na ugovor tožene stranke, 2% materialne stroške in 22% DDV na priznane odvetniške stroške in 10% za zastopanje dveh oseb, kar znaša 276,40 EUR.

20. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške, in sicer 375 točk za pritožbo, 10% za zastopanje dveh oseb, 2% materialne stroške, 20% DDV na priznane odvetniške stroške in 105,00 EUR takse, kar skupaj znaša 490,80 EUR.