Jedro

Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2016 in ocena delovne uspešnosti z dne 11. 3. 2016 za leto 2015. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 942,45 EUR, v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ocena delovne uspešnosti za leto 2015 pristranska, neobjektivna in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica meni, da jo je tožena stranka pri ocenjevanju diskriminirala, saj je na podlagi enake oziroma podobne utemeljitve druge zaposlene na delovnem mestu medicinska sestra vodja tima ocenila z višjo oceno. Če bi sodišče prve stopnje pridobilo ocenjevalne liste za druge zaposlene na istem delovnem mestu, bi se lahko prepričalo, da so bili kljub enaki oziroma podobni skupni utemeljitvi ocene drugi zaposleni bolje ocenjeni od tožnice. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s predložitvijo ocenjevalnih listov za druge zaposlene, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na toženi stranki je dokazno breme glede objektivnosti in nepristranskosti ocenjevanja ter spoštovanja prepovedi diskriminacije. Iz ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožena stranka ocenila tožnico z oceno dobro v letu 2015, v letu 2013 pa ob podobni utemeljitvi z oceno zelo uspešno, predvsem pa, kateri elementi so vplivali na konkretno oceno tožnice. Tožnica meni, da bi jo tožena stranka morala oceniti z višjo oceno zaradi dodatnega izobraževanja.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je bila tožnica pri ocenjevanju delovne uspešnosti diskriminirana v primerjavi z ostalimi zaposlenimi na istem delovnem mestu. Po določbi šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1) je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu, ki mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

7. Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v letu 2015 ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi predlagani dokaz s predložitvijo ocen delovne uspešnosti za druge zaposlene na istem delovnem mestu se nanaša zgolj na prvega od obeh elementov diskriminacije, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno štelo za nepotrebno. Tudi, če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo tudi prepovedane diskriminacije. Poleg tega je letna ocena vezana na individualno delovno uspešnost posameznega javnega uslužbenca glede na izpolnjevanje kriterijev v povezavi s pričakovanji na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o zavrnitvi dokaznega predloga in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2015 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu medicinska sestra vodja tima. Njena neposredno nadrejena jo je dne 11. 3. 2016 za leto 2015 ocenila z oceno dobro. Tožnica je bila z oceno seznanjena. Nato je zahtevala preizkus ocene pred komisijo, ki je s sklepom z dne 8. 6. 2016 potrdila oceno nadrejene delavke. Tožnica je zoper navedeni sklep v 30-dnevnem roku uveljavljala sodno varstvo.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti tožnice v zvezi z opravljanjem dela v ocenjevalnem obdobju. Posebej skrbno je preizkusilo tožničine očitke glede objektivnosti in nepristranskosti ocene, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. V tej zvezi je zaslišalo obe stranki in priče. Nadrejena A.A. je oceno dela podala tudi ob upoštevanju pomena timskega dela in medsebojne komunikacije med zaposlenimi pri toženi stranki. Izpostavila je, da je tožnica občasno rabila natančna navodila in razlago ter vzpodbudo pri vključevanju v timsko delo, oziroma da je bila otežena komunikacija tožnice s sodelavci in uporabniki storitev, čeprav je pri opravljanju dela na delovnem mestu medicinske sestre vodje tima posebno pomembna prav ustrezna komunikacija. Njeno izpoved so potrdile tudi zaslišane priče. 10. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti in pravilno upoštevala kriterije, kot izhajajo iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; ZSPJS), Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji) ter Navodil, ki jih je tožena stranka izdala zaradi zagotovitve enake in enotne izvedbe postopkov ocenjevanja. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnica v letu 2015 svoje delo opravila v skladu s pričakovanji, za kar je tudi prejela oceno dobro, ni pa dosegla samostojnosti in kvalitete sodelovanja v timskem delu, ki bi z upoštevanjem vseh ostalih kriterijev lahko vplivala na višjo oceno. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila ocena pristranska in neobjektivna.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri (pravilnost vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih) utemeljeno presodilo, da tožnica v letu 2015 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev ocene zelo uspešno. Ker se delovna uspešnost javnih uslužbencev ugotavlja vsako leto posebej, na zakonitost ocene v letu 2015 ne more vplivati okoliščina, da je bila tožnica ob drugačni utemeljitvi v letu 2013, ko ni bilo ugotovljeno, da bi občasno potrebovala natančna navodila in razlago ter veliko spodbude pri vključevanju v timsko delo, ocenjena z oceno zelo uspešno. Dejstvo, da se je tožnica v letu 2015 dodatno izobraževala, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri ocenjevanju, samo po sebi, to je brez upoštevanja ostalih relevantnih kriterijev, ne daje podlage za zaključek, da je bilo delo tožnice nad pričakovanji na delovnem mestu medicinske sestre - vodje tima.

12. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija, niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnice, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).