Jedro

Po ustaljeni sodni praksi zahtevki v zvezi s skupnim premoženjem (bivših) partnerjev (zakonskih, izvenzakonskih, istospolnih) sestoje iz ugotovitvenega zahtevka, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, in ugotovitvenega zahtevka, koliko znašata deleža na skupnem premoženju. Delitev skupnega premoženja se praviloma opravi v nepravdnem postopku (162. člen ZNP-1). Sodna praksa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec doseže delitev skupnega premoženja že v pravdi, če to upravičujejo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; če je eden od zakoncev skupno premoženje odsvojil …). To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti (poudarilo višje sodišče), zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali oblikovanje solastnine in izstavitev z. k. listine. Take posebne okoliščine, ki upravičujejo delitev skupnega premoženja v pravdi (čemur je sicer namenjen nepravdni postopek), pa je treba v pravdnem postopku ugotoviti in za začetek zatrjevati.

Skupno premoženje (skupna lastnina) in solastnina sta dva različna stvarnopravna instituta. Tožničin zahtevek je nesklepčen že iz razloga, ker na podlagi trditev o obstoju zakonske zveze in pridobivanju premoženja (kar bi utegnilo kazati na nastanek skupne lastnine) zahteva ugotovitev solastninske pravice.

Sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Drugače povedano: nesklepčen je zahtevek, ki mu po materialnem pravu ni mogoče ugoditi, četudi bi bila vsa navedena dejstva resnična.

Tožnica je trdila, da je gradila z dovoljenjem toženčevih staršev, vendar dovoljenje nekomu, da lahko gradi, še ne pomeni, da lastnik stvari, na kateri tretji gradi, avtomatično privoli v spremembo (so)lastninskih razmerij. Trditev o dogovoru o spremembah lastništva pa tožnica tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča sploh ni podala; v tožbi o tem ni niti besede, enako v prvi in drugi pripravljalni vlogi tožnice (v vseh teh vlogah le opisuje gradnjo s tehničnega in ekonomskega vidika), v tretji vlogi (z dne 13. 9. 2018) pa navede, da je oče toženca pravdnima strankama dovolil gradnjo (list. št. 68) in da je gradnja potekala z izrecnim soglasjem in dogovorom med staršema toženca in pravdnima strankama (list. št. 69). Trditev o tem, da je toženčev oče dal »soglasje za gradnjo,« četudi bi bila resnična, lahko pomeni le to, da je soglašal, da tožnica opravi določene spremembe na njegovi nepremičnini; da zoper njo ne bo naperil posestne, negatorne ali odškodninske tožbe ipd., nikakor pa še ne pomeni, da je pristal na to, da bo tožnica pridobila na njegovi nepremičnini solastniški delež; taka vsebina dogovora bi morala biti izrecno zatrjevana, vendar ni bila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: dovolilo spremembo tožbe z dne 12. 10. 2018 (I. točka izreka, ni izpodbijano); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 9/41 k. o. X (zemljišče s hišo) do ene četrtine in nepremičnine parc. št. 9/42 k. o. X (sadovnjak z delom garaže) do ene polovice ter da ji je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnica vpisala v zemljiški knjigi (II. točka izreka); zavrnilo podredni zahtevek na plačilo 80.000 EUR (III. točka izreka) in naložilo tožnici povrnitev stroškov tožencu (IV. točka izreka). Zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da so tožničine navedbe tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva (MPV; 285. člen Zakona o pravdnem postopku1) ostale nesklepčne.

2. Tožnica v pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, med drugim navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokazni postopek, vendar sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Trditvena podlaga je bila zadostna, nesporno je, da sta bili pravdni stranki poročeni, da sta se preselili v zgornje nadstropje [hiše toženčevih staršev] in da sta imeli »privolitev staršev.« Tožnica ni dolžna navesti pravne podlage.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Tožnica je vložila dne 28. 10. 2019 odgovor na toženčev odgovor. Ker tovrstnih vlog v pritožbenem postopku ZPP ne predvideva, pritožbeno sodišče te vloge ni obravnavalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi kot sporni predmet (na prvi strani) navedla »ugotovitev deleža na skupnem premoženju,« vendar takega zahtevka ne v tožbi ne pozneje sploh ni postavila; postavila je le zahtevek na ugotovitev solastnine, izstavitev z. k. listine in podrejeno na plačilo.

7. Po ustaljeni sodni praksi zahtevki v zvezi s skupnim premoženjem (bivših) partnerjev (zakonskih, izvenzakonskih, istospolnih) sestoje iz ugotovitvenega zahtevka, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, in ugotovitvenega zahtevka, koliko znašata deleža na skupnem premoženju. Delitev skupnega premoženja se praviloma opravi v nepravdnem postopku (162. člen Zakona o nepravdnem postopku2). Sodna praksa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec doseže delitev skupnega premoženja že v pravdi, če to upravičujejo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; če je eden od zakoncev skupno premoženje odsvojil …). To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti (poudarilo višje sodišče), zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali oblikovanje solastnine in izstavitev z. k. listine. Take posebne okoliščine, ki upravičujejo delitev skupnega premoženja v pravdi (čemur je sicer namenjen nepravdni postopek), pa je treba v pravdnem postopku ugotoviti in za začetek zatrjevati.3

8. Ne le, da tožnica v tej pravdi takih posebnih okoliščin ne zatrjuje, temveč ni postavila niti zahtevkov za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitev velikosti deležev. Skupno premoženje (skupna lastnina) in solastnina sta dva različna stvarnopravna instituta (primerjaj 65. in 72. člen Stvarnopravnega zakonika4). Tožničin zahtevek je nesklepčen že iz razloga, ker na podlagi trditev o obstoju zakonske zveze in pridobivanju premoženja (kar bi utegnilo kazati na nastanek skupne lastnine) zahteva ugotovitev solastninske pravice.

9. Večkratno pritožbeno ponavljanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka, da je dejansko stanje ostalo v celoti nepojasnjeno ipd., ustvarja vtis, kot da pritožnica ne razume pojma (ne)sklepčnosti. Zato pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje (pojem nesklepčnosti je pojasnilo že sodišče prve stopnje – 5. točka obrazložitve), da sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja.5 Drugače povedano: nesklepčen je zahtevek, ki mu po materialnem pravu ni mogoče ugoditi, četudi bi bila vsa navedena dejstva resnična.

10. Kadar so tožbene navedbe nesklepčne, sodišče ne izvaja dokazov, saj izvedba dokazov ne more nadomestiti dejstev, ki jih stranka ni navajala. V pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva (tožbene navedbe, tožbeno povest), na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, pravdno sodišče ni dolžno in jih tudi ne sme ugotavljati. Izvajanje dokazov, s katerimi bi se šele ugotavljala pravno pomembna dejstva, ki jih stranka ni poprej navajala (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno.

11. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo teh in onih dokazov in da ni ugotavljalo dejanskega stanja.6 Res je, da stranka ni dolžna navesti pravne podlage (besedila in številk členov zakonskih ali podzakonskih predpisov), je pa dolžna navesti dejstva, ki ob upoštevanju katerekoli pravne podlage pripeljejo do pravne posledice, kakršno uveljavlja z zahtevkom.

12. Tožnica tudi po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko po katerem koli predpisu pripeljalo do nastanka solastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v sodbi zelo podrobno in sistematično, tako rekoč učbeniško obrazložilo vse možne pravne podlage, ki bi ob trditvah tožnice o obstoju zakonske zveze in gradbenih delih na hiši v lasti toženčevih staršev, v povezavi z zahtevkom na ugotovitev solastnine, utegnile priti v poštev (5. do 8. točka obrazložitve). Z nobenim od teh natančno nanizanih in razgrnjenih (pravilnih) razlogov sodišča prve stopnje se pritožba sploh vsebinsko ne sooča, temveč le pavšalno in vehementno zatrjuje, da je tožba imela zadostno trditveno podlago. Če hoče pritožnik doseči vsebinski preizkus izpodbijane odločbe s strani pritožbenega sodišča (razen preizkusa po uradni dolžnosti v okviru 350. člena ZPP), mora z razlogi izpodbijane odločbe vsebinsko, argumentirano polemizirati, ne pa jim zgolj pavšalno oporekati. Tega standarda tožničina pritožba, v povezavi z jasnimi in konciznimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ne dosega. Zato lahko pritožbeno sodišče le načelno odgovori, da so razlogi sodišča prve stopnje pravilni in popolni.

13. V pritožbi izpostavljena dejstva, da sta bili pravdni stranki poročeni, da sta živeli v hiši toženčevih staršev in se nato preselili v zgornje nadstropje, po nobenem veljavnem predpisu ne morejo pripeljati do nastanka solastnine na stvari, ki je v lasti tretje osebe. Te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar je pravilno ugotovilo, da za nastanek solastnine ne zadoščajo. Pritožbene trditve, da sta imeli pravdni stranki »privolitev staršev« (za kaj?) in da je šlo za »splošno slovensko prakso, da so si namreč zakonci zgradili svoje stanovanje v hiši staršev,« so nejasne, nerazumljive in preveč pavšalne, saj nobeno od teh dejstev samo po sebi ne omogoča nastanka solastnine. Tudi ne drži, da je »logična posledica«, da sta pravdni stranki »zaradi gradnje« postali solastnika; v izogib ponavljanju, zakaj ne, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča v 5. do 8. točki obrazložitve.

14. Navedba, da je šlo »za ustni dogovor, brez kakršnihkoli pogodb,« je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj je pogodba lahko sklenjena tudi ustno. Tudi pritožbena trditev, da »ni res, da je osnova za takšen zahtevek [na izstavitev z. k. listine] pravni posel, [ker] zadošča ustni dogovor ali soglasje,« je enako nesmiselna. Ali tožnica zatrjuje, da »ustni dogovor oz. soglasje« ni pravni posel? Kaj naj bi imela kreditna sposobnost pravdnih strank in pridobivanje kreditov zveze z možnimi pravnimi naslovi za pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, ki je last tretje osebe (toženčevih staršev), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, pritožba pa tudi ne pojasni. Še bolj nejasna in pravno nesmiselna je navedba, da »ker je zemljišče v zemljiški knjigi skupna enota s hišo, je tudi logično, zakaj tožnica uveljavlja delež tudi na zemljišču.« Pritožbeno sodišče lahko na to le odgovori, da je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena SPZ), tako da ni mogoče govoriti o nekakšni »skupni enoti s hišo.«

15. Navržena pritožbena navedba, da je »zahtevek za izstavitev z. k. listine nedvomno na mestu,« zopet ne polemizira obrazloženo s konciznimi in pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve), niti ne pove, v nasprotju s katerim zakonom naj bi bila tozadevna odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je sicer trdila, da je gradila z dovoljenjem toženčevih staršev, vendar dovoljenje nekomu, da lahko gradi, še ne pomeni, da lastnik stvari, na kateri tretji gradi, avtomatično privoli v spremembo (so)lastninskih razmerij. Trditev o dogovoru o spremembah lastništva pa tožnica tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča sploh ni podala; v tožbi o tem ni niti besede, enako v prvi in drugi pripravljalni vlogi tožnice (v vseh teh vlogah le opisuje gradnjo s tehničnega in ekonomskega vidika), v tretji vlogi (z dne 13. 9. 2018) pa navede, da je oče toženca pravdnima strankama dovolil gradnjo (list. št. 68) in da je gradnja potekala z izrecnim soglasjem in dogovorom med staršema toženca in pravdnima strankama (list. št. 69). Trditev o tem, da je toženčev oče dal »soglasje za gradnjo,« četudi bi bila resnična, lahko pomeni le to, da je soglašal, da tožnica opravi določene spremembe na njegovi nepremičnini; da zoper njo ne bo naperil posestne, negatorne ali odškodninske tožbe ipd., nikakor pa še ne pomeni, da je pristal na to, da bo tožnica pridobila na njegovi nepremičnini solastniški delež; taka vsebina dogovora bi morala biti izrecno zatrjevana, vendar ni bila. Tako je jasno, da tožnica ustreznih trditev ni podala. Pritožbeno sklicevanje na »zatrjevano skupno gradnjo« je v izhodišču napačno že zato, ker tožnica nikoli ni niti zatrjevala skupne gradnje. Skupna gradnja (dogovor o skupni gradnji) je pravni posel, ki ima lahko stvarnopravne učinke, vendar je treba o tem postaviti ustrezne trditve,7 česar pa tožnica ni storila.

16. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so trditve tožnice nesklepčne, zato je zahtevek pravilno zavrnilo. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 3 Tako npr. odločbe VSRS II Ips 232/2018 z dne 26. 9. 2019, II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999, II Ips 54/2017 z dne 28. 9. 2017 in II Ips 211/2014 z dne 28. 1. 2016.Glej tudi: Mateja Končina Peternel, Delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku, Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 25-31. 4 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 5 Primerjaj M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 2/2016, str. 45. 6 Še dodatno so ti pritožbeni očitki nedopustni, ker tožnica na zadnjem naroku ni ugovarjala procesnih kršitev (286.b člen ZPP). 7 Poleg (ponovnega) branja 7. in 8. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe in v njej citirane sodne prakse pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem skupne gradnje opozarja še na odločbo VSRS II Ips 32/2016 z dne 11. 5. 2017.