Jedro

Pravica do odstopa od pogodbe in uveljavljanja odškodnine, ki jo daje zakon o obligacijskih razmerjih pogodbi zvesti stranki v primeru zamude druge pogodbene stranke, ni ovira, da si kupec izbere obresti kot drugo možnost, ki mu jo daje zakon o blagovnem prometu. Izbira je na strani kupca. Iz teh razlogov torej tožniku ni mogoče osporavati pravice, da uveljavlja obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 19.612,10 Sit z zamudnimi obrestmi od 15.4.1992 do plačila in pravdne stroške v znesku 3.600,00 Sit. Ugotovilo je, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Zato je na podlagi 26. člena zakona o blagovnem prometu priznalo tožniku od vnaprej plačanega zneska obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da niso dokazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče uporabiti 26.člen zakona o blagovnem prometu. To določbo izključuje tudi pogodba, s katero je bil način plačila dogovorjen. Sodišče je tudi zanemarilo dejstvo, da je imel kupec na voljo po nastopu zamude tožene stranke pogodbo razdreti in zahtevati odškodnino.

Tožnik na revizijo ni odgovoril in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, na kateri temeljita sodbi prve in druge stopnje, da je tožena stranka postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine, se nanaša na dejansko podlago odločanja. Presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji pa ni mogoča (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija te ugotovitve.

Določba 26.člena zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS št. 21/77 in 29/86), ki je z 31. členom zakona o trgovini (Ur. l. RS št. 18/93) prevzeta v sedanji pravni red, je prisilne narave. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ni namreč sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Določba 26. člena zakona o blagovnem prometu priznava kupcu pravico do obresti in s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Zato je določba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Pravica do odstopa od pogodbe in uveljavljanja odškodnine, ki jo daje zakon o obligacijskih razmerjih pogodbi zvesti stranki v primeru zamude druge pogodbene stranke, ni ovira, da si kupec izbere obresti kot drugo možnost, ki mu jo daje zakon o blagovnem prometu. Izbira je na strani kupca. Iz teh razlogov torej tožniku ni mogoče osporavati pravice, da uveljavlja obresti po 26. čl. zakona o blagovnem prometu. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).