Jedro

Sodišče je prišlo do zaključka, da se je pomembna okoliščina na tožnikovi strani spremenila, zmotna pa je pritožbena trditev, da je že to zadoščalo za odločitev o znižanju njegove preživninske obveznosti. Sodišče je namreč ugotovilo tudi, da se otrokove potrebe niso spremenile in osebni prejemki ter preživninske zmožnosti otrokove matere prav tako ne, zato je v nadaljevanju presojalo pomen tožnikove nižje plače na višino njegove preživninske obveznosti. Ugotovilo je, da je tožnik mlad, zdrav in delovno sposoben, zato bi lahko opravljal tudi kakšno drugo pridobitno delo, ki bi mu namesto sedanjega ali poleg tega, ki ga opravlja sedaj, omogočilo tudi dovolj velik zaslužek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj se njegova preživninska obveznost do sina N.R., ki je bila določena s sodno poravnavo dne 16.12.2008 na 200 EUR, zniža s 1.1.2010 na 50 EUR mesečno. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so se tožnikovi osebni prejemki v času od prve določitve preživnine sicer znižali, niso se pa spremenile njegove delovne zmožnosti, zato je odločilo, da jih je dolžan izkoristiti in svojo preživninsko obveznost v celoti izpolniti.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi trdi, da so okoliščine, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, obstajale že ob sporazumni določitvi preživnine, zato jih sodišče ne bi smelo ponovno presojati in upoštevati pri tokratnem sojenju. Dejstvo je, da so v obravnavanem primeru podane spremenjene okoliščine, ki imajo po 132. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) za posledico spremembo preživninske obveznosti. Toženčeva mati je povedala, da so izdatki, o katerih je govorila, obstajali že 16.12.2008 ob sklepanju poravnave, s katero je bila preživnina določena in da je takrat že dodatno študirala ter bila zaposlena pri istem delodajalcu. Kljub temu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ponovnega ocenjevanja zmožnosti preživninskih zavezancev in potreb preživninskega upravičenca. Tožnik zaključuje, da njegov nižji osebni dohodek, ki sedaj znaša le 582,91 EUR, zmanjšuje njegovo preživninsko zmožnost, zardi česar bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka je podala po pooblaščenki odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje pravilnosti prvostopenjske odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Po 132. členu ZZZDR sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bila preživnina za M.R. med njunima staršema dogovorjena s sodno poravnavo dne 16.12.2008 na 200 EUR, že leto dni kasneje pa je tožnik vložil tožbo za znižanje preživnine, ker mu je prejšnje delovno razmerje prenehalo in je bil nekaj časa nezaposlen (prejemal je denarno nadomestilo v višini 575 EUR), sedaj pa je zaposlen pri delodajalki, pri kateri prejema plačo le v višini 582 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prišlo do zaključka, da se je pomembna okoliščina na tožnikovi strani spremenila, zmotna pa je pritožbena trditev, da je že to zadoščalo za odločitev o znižanju njegove preživninske obveznosti. Sodišče je namreč ugotovilo tudi, da se otrokove potrebe niso spremenile in osebni prejemki ter preživninske zmožnosti otrokove matere prav tako ne, zato je v nadaljevanju presojalo pomen tožnikove nižje plače na višino njegove preživninske obveznosti. Ugotovilo je, da je tožnik mlad, zdrav in delovno sposoben, zato bi lahko opravljal tudi kakšno drugo pridobitno delo, ki bi mu namesto sedanjega ali poleg tega, ki ga opravlja sedaj, omogočilo tudi dovolj velik zaslužek, da bi zmogel svojo preživninsko obveznost. Po 123. členu ZZZDR so starši svoje otroke dolžni preživljati, pri odmeri preživnine pa je potrebno upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Prvostopenjsko sodišče je zato v svoji sodbi pravilno opozorilo, da si mora tožnik vsestransko prizadevati, da bi svojo zakonsko obveznost lahko izpolnil oziroma da je dolžan izkoristiti vse svoje pridobitne zmožnosti.

Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da sodišče v tem postopku ne bi smelo ponovno ugotavljati otrokovih potreb in preživljalskih zmožnosti otrokove matere. To je sodišče moralo storiti zato, ker je bila prvič preživnina določena s sodno poravnavo, primerjava otrokovih potreb, kot obstajajo sedaj in kot so obstajale tedaj, pa je bila za pravilnost odločitve nujna. Isto velja glede prejemkov in obveznosti otrokove matere.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k odločitvi v zadevi, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

Tožeča stranka nosi svoje pravdne stroške, ker s pritožbo ni uspela.