Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnik je pridobil pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu izven okolja, kjer je možnost vdihovanja azbestnega prahu.

Vendar pa te pravice ni izkoristil, saj je izbral možnost upokojitve pod ugodnejšimi pogoji (6. člen ZPPPAI). Ker ni bilo ugotovljeno, da tožena stranka zanj ne bi imela drugega ustreznega delovnega mesta, se je predčasno upokojil na podlagi lastne odločitve. Zaradi njegovega voljnega, zavestnega ravnanja je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke (uporabo škodljivih materialov v proizvodnji) in tožnikovo nadaljnjo škodo, ki se kaže v zmanjšanju njegovih dohodkov, pretrgana. Te škode toženi stranki ni mogoče pripisati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 10.000.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2001 dalje do plačila. Tožniku je prisodilo celotno zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 1.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000.000 SIT od zahtevanih 10.000.000 SIT ter za strah 4.500.000 SIT od zahtevanih 12.000.000 SIT. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode ter v celoti tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode (v znesku 775.953 SIT, kakor tudi zahtevek za plačevanje mesečne odškodninske rente). Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 7.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2001 dalje ter tako znižalo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 2.500.000 SIT in odškodnino za strah na 3.000.0000 SIT. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožnika, ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in jo izpodbija v delu, v katerem je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko sodbo zavrnjena, pritožbi tožene stranke pa delno ugodeno. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke ter ugodi njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo v tej smeri razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je toženi stranki mogoče očitati nedopustno ravnanje, saj je bila ta ugotovitev podlaga za odločitev odgovornosti tožene stranke za nematerialno škodo. Uporaba škodljivih materialov pri proizvodnji, ki je povzročila bolezenske spremembe pri tožniku, je nedopustno ravnanje. Njegova odločitev, da se bo predčasno upokojil in se s tem izločil iz nevarnega okolja, je bila sicer njegova volja, vendar je tako zmanjševal škodo, ki mu je nastala po krivdi tožene stranke.

Posledice se odražajo v njegovi nastajajoči premoženjski škodi.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan tudi glede znižanja prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah. Tožnikove življenjske aktivnosti so znatno okrnjene in kvaliteta življenja zmanjšana.

Relativno zelo mlad je bil upokojen, kar ga postavlja v položaj ljudi, ki so skozi očala delovnih ljudi odpisani v vseh pogledih. Zaradi slabega občutka in nemoči trpi, zato znižanje odškodnine iz tega naslova ni bilo utemeljeno. Tožnik je tudi pojasnil svoje občutke v zvezi s stalno pretečo nevarnostjo bolezni, ki mu grozi, da se bo pojavila v akutni obliki in ga pahnila v smrt. Diagnoza njegove bolezni je slaba in perspektive za razvoj bolezni resne. To doživlja kot stalno skrb, ki mu tiči v podzavesti. Priglaša stroške.

V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in navaja, da je tožnik sam izpovedal, da bonitete po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98, 86/2000 - ZPPPAI) ni hotel izpustiti. Prejema polno pokojnino, nadaljnja zaposlitev pa mu ni bila ponujena, ker se je prej upokojil. Ker je bila proizvodnja azbestno cementnih izdelkov ustavljena 20.12.1996, tožnik pa se je upokojil šele 1.7.1997, tudi ne drži njegova trditev, da se je s predčasno upokojitvijo izločil iz nevarnega okolja. Njegove osnovne življenjske aktivnosti niso okrnjene, pa tudi njegov zahtevek po zvišanju odškodnine z naslova strahu je neutemeljen.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik boluje za azbestozo - začetno intersticijsko pljučno fibrozo in plaki parietalne plevre. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik zbolel za azbestozo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki. Uporaba škodljivih materialov pri proizvodnji, ki je povzročila bolezenske spremembe pri tožniku, predstavlja nedopustno ravnanje, zaradi katerega je bila tožniku priznana odškodnina za nematerialno škodo. Ni pa mogoče pritrditi revizijski navedbi, da je takšno ravnanje tudi razlog za predčasno upokojitev tožnika, torej za nastanek njegove škode, ki se kaže v razliki med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in pokojnino.

Tožnik je z odločbo ZPIZ-A št... z dne 19.2.1997 pridobil pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu izven okolja, kjer je možnost vdihovanja azbestnega prahu. Vendar pa te pravice ni izkoristil, saj je izbral možnost upokojitve pod ugodnejšimi pogoji (6. člen ZPPPAI). Ker ni bilo ugotovljeno, da tožena stranka zanj ne bi imela drugega ustreznega delovnega mesta, se je predčasno upokojil na podlagi lastne odločitve. Zaradi njegovega voljnega, zavestnega ravnanja je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke (uporabo škodljivih materialov v proizvodnji) in tožnikovo nadaljnjo škodo, ki se kaže v zmanjšanju njegovih dohodkov, pretrgana. Te škode toženi stranki ni mogoče pripisati. Ob ugotovitvi, da ni dokazal, da bi se moral upokojiti, tudi z revizijsko navedbo, da je tako zmanjševal škodo, ki mu je nastala po krivdi tožene stranke, ne more uspeti. Ker glede tožnikove materialne škode niso izpolnjeni pogoji za obstoj splošnega civilnega delikta iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, je bil ta njegov zahtevek (v znesku 775.953 SIT in za plačevanje mesečne rente) utemeljeno zavrnjen.

Revident tudi z grajo višine odškodnine, kot mu jo je pritožbeno sodišče prisodilo za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more uspeti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je sodišče druge stopnje sledilo in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da tožnik ni več zmožen opravljati vseh življenjskih aktivnosti. Tožnik ne zmore večjih fizičnih naporov, zaradi česar težje hodi navzgor. Prav tako ne more več opravljati težjih del na kmetiji, opustil je kolesarjenje in mizarjenje, s katerim se je ukvarjal tudi ljubiteljsko. Z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 2.500.000 SIT so okoliščine, odločilne za prisojo odškodnine iz tega naslova, med drugimi tudi tožnikova starost, ustrezno upoštevane. Revizijska navedba o tožnikovi zgodnji upokojitvi, glede na ugotovitev, da se je za to možnost odločil sam, na odločitev revizijskega sodišča ne more uspešno vplivati.

Tudi odškodnina za strah, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 3.000.000 SIT, je primerna. Tožnikov strah za njegovo usodo, ki ga na eni strani pogojujejo subjektivne okoliščine na njegovi strani (za posledicami azbesta sta umrla njegova starša, njegov tast in dva sošolca), je na drugi strani podprt tudi z medicinskimi ugotovitvami, ki ga objektivizirajo. Ob ugotovitvi, da je tožniku prisojena odškodnina primerno umeščena v okvir sodne prakse, revident tudi z revizijsko navedbo o preteči nevarnosti bolezni, ki vedno napreduje, kar mu povzroča stalno skrb, ne more doseči zvišanja prisojene odškodnine. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 200. in 203. člena ZOR tako ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP in z njo tudi priglašene revizijske stroške tožnika (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo, ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.